Jedro

Pravica do odmora med delovnim časom tožniku ni bila kršena, ker sta narava in intenzivnost dela omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Obremenjenost mejnih prehodov ni bila takšna, da bi ves čas prihajalo do prehodov meje, prav tako pa tožnik ni bil dolžan ves čas opazovati okolico, kar pomeni, da je odmor lahko koristil, čeprav kdaj morebiti v dveh delih. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019, obračun zneska v višini 486,44 EUR bruto (v določenih zneskih od julija 2014 do novembra 2018), plačilo pripadajočih prispevkov in davkov ter plačilo vsakokratnega mesečnega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov toženke v višini 672,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Opozarja na zadevo Pdp 200/2022 in na nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da odmora med delovnim časom ni mogoče enačiti s pojmom počitka po Direktivi 2003/88/ES (Direktiva). Tudi iz Razlagalnega sporočila o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (Razlagalno sporočilo) izhaja, da odmor, do katerega so delavci upravičeni, spada v čas počitka. Interpretacija Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 54/2021 je v nasprotju s stališči Sodišča EU, ki je v zadevi C-107/19 poudarilo, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom. Stališče, da odmora med delovnim časom ni mogoče enačiti s časom počitka, predstavlja kršitev tožnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje napačno povzema, da so na A. praviloma do 22. ure opravljali delo trije policisti, kljub temu, da je zaslišani B. B. izpovedal, da je v dnevni izmeni dan pred zaslišanjem opravljal delo skupaj z dvema, preostale dni v preteklem tednu pa zgolj z enim mejnim policistom. Tudi tožnik je pojasnil, da sta na MP A. v dnevni izmeni praviloma dva policista, izjemoma pa trije. Ne drži zaključek sodišča, da ni navedel, na katere dneve sta bila na MP A. v dnevni izmeni le dva policista. Odškodnino zahteva zgolj za dneve, ko sta bila na MP le dva policista. Trditveno in dokazno breme, da je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi, da lahko zagotovijo zamenjavo, je na strani toženke. Navedba C. C., da so ob obiskih mejnih prehodov opazili, da so si policisti kuhali obroke v čajni kuhinji, ter izjava D. D., ki je izpovedal, da je tožnik lahko šel v hiško, si kaj pogrel, šel na WC, še ne more pomeniti, da je lahko v tem času koristil odmor. E. E. je izpovedal, da v kolikor bi tožnik za 30 minut odšel v čajno kuhinjo in pustil mejni prehod brez nadzora, bi bila to kršitev delovnih nalog. Komandir je leta 2010 izdal navodilo, da se mora zagotoviti zamenjava vsem policistom. Poudarja, da je ves čas moral opazovati okolico, ker je opazovanje temeljna naloga policista. Zaradi položaja stalne pozornosti se ne glede na število mejnih prehodov oz. posredovanj, ves čas, ko je bil tožnik prisoten na delovnem mestu, šteje za efektivni delovni čas in ne za čas odmora kot čas počitka. Zaradi narave dela mu je bila kršena pravica do odmora med delovnim časom. Zato zahteva povračilo škode, ki mu je nastala, ker je v času, ko bi moral imeti odmor, opravljal delo in je s tem opravil več dela, kot je bilo predvideno in ga ni prejel plačanega. Sodišče prve stopnje je z nepravilno in nepopolno dokazno oceno storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza zahtevam iz 8. člena ZPP in ni pomanjkljiva. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom v obdobju od julija 2014 do novembra 2018. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na Postaji mejne policije F., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole na mejnih prehodih G., H., I., A. in J. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1)2 in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste3, ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

8. Pritožba nasprotuje stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2021, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, in Vrhovnemu sodišču RS očita, da ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa ne sodi v okvir tega spora. Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 54/2021 odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom, kot to navaja pritožba. Pojasnilo je namreč, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih vidikih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu). Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo je, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. Zato tožniku tudi nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS4) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to zmotno očita pritožba.

9. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/2019 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo (šlo je za gasilca, ki je imel v času odmora pri sebi sprejemnik), v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku odmor zagotovila (temelječa na ugotovitvi, da delo ni bilo tako intenzivno, da bi bila izraba odmora onemogočena), zato ne nasprotuje sodni praksi Sodišča EU.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila intenzivnost dela na mejnih prehodih J., G., H. in I. nizka, česar pritožba ne izpodbija. Tudi intenzivnost prehodov na mejnem prehodu A. je bila ponoči nižja kot čez dan, kar so potrdile vse priče in tožnik. Kljub temu, da je bilo na mejnem prehodu A. čez dan več prehodov, pa so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delo opravljali trije policisti, ki so se lahko menjali in jim je bil na ta način omogočen odmor. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so na mejnem prehodu A. do 22. ure delali praviloma trije policisti (ki so ne glede na večje število potnikov odmor lahko koristili, saj so se menjavali). To so namreč potrdile priče E. E., D. D., K. K. in nenazadnje tudi priča B. B., katerega izpoved izpostavlja pritožba. Poleg tega je tožnik v svoji drugi pripravljalni vlogi navedel, da sta dva policista opravljala delo ponoči, čez dan pa trije.

11. Tožnik v pritožbi poudarja, da je v zvezi z mejnim prehodom A. zahteval plačilo odškodnine le za čas, ko sta na mejnem prehodu delala dva policista, vendar ni dokazal, da zahteva plačilo prav za te dneve (to ni razvidno niti iz njegovega izračuna), in tudi ni točno navedel, kdaj so delo v izmeni opravljali trije policisti, ko je za čas odmora dobil zamenjavo, in kdaj dva, ko zamenjave ni dobil. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (212. člen ZPP). In ne nasprotno kot navaja tožnik, da bi morala toženka dokazati, da je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi, ki bi lahko zagotovili zamenjavo. Sicer pa do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave. Pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost oziroma dinamiko dela. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje v letu 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Tudi v pritožbi izpostavljena nova pravila toženke v letu 2018 ne pomenijo, da odmora pred tem ni bilo možno koristiti.

12. Pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

13. Koriščenju pravice do odmora pritožba neuspešno oporeka s sklicevanjem na položaj stalne pozornosti, tj. da si je tožnik vzel čas za malico pod pritiskom, da mora kljub temu nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika ali poskusa nezakonitega prehoda državne meje malico prekiniti. Konkretni poskusi nezakonitega prehoda državne meje niso bili niti zatrjevani. Upoštevajoč ugotovljeno naravo tožnikovega dela in njegovo obremenitev z nalogami pa ne more biti odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišel potnik (prim. 22. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 54/2021).

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče E. E., da bi šlo v primeru, če bi odšel v čajno kuhinjo in pustil mejni prehod 30 minut brez nadzora, za kršitev delovnih nalog. Nasprotno je namreč priča C. C. (komandir) glede tega potrdil, da so policisti lahko med odmorom bili v kuhinji, kar posledično pomeni, da so v tem času lahko opustili nadzorovanje okolice in so lahko uporabljali čajno kuhinjo (kar je izpovedal tudi priča D. D. in potrdil priča K. K.), priča D. D. je še dodatno izpovedal, da zaradi tega niso bili sankcionirani.

15. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2)5 in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)6, ki zahtevata nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi ter preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik v času čakanja na vozilo lahko koristil odmor, v tem času pa je tudi lahko prenehal z opazovanjem okolice ter opravljanjem drugih nalog.

16. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da pravica do odmora med delovnim časom tožniku ni bila kršena, ker sta narava in intenzivnost dela omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Obremenjenost mejnih prehodov ni bila takšna, da bi ves čas prihajalo do prehodov meje, prav tako pa tožnik ni bil dolžan ves čas opazovati okolico, kar pomeni, da je odmor lahko koristil, čeprav kdaj morebiti v dveh delih. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

17. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na stališče VDSS v zadevi Pdp 200/2022, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje (tožnica je v tej zadevi opravljala video nadzor objekta na tajni lokaciji). Tudi sicer tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana protipravnost ravnanja toženke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa je dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) znaša 153,00 EUR. Priznani znesek je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 8 dni (29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl. 5 Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl. 6 Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.