Jedro

Glede na ugotovljeno škodo je prisojena odškodnina za prestani strah primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic in naložilo toženi stranki za R. M. plačilo odškodnine 542.792,90 SIT in 20.000,00 SIT ter za drugo tožnico 30.000,00 SIT s pripadki.

Zoper 3. točko izreka, to je zavrnilni del sodbe, se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da je ml. tožnica še pol leta močila posteljo, kar kaže, da je prisojena odškodnina prenizka. Morali bi ji priznati celotno odškodnino. Tudi za R. in T. je odškodnina prenizka, saj sodišče ni ocenilo primarnega strahu pri sami prometni nesreči. Sodišče samo verjame, da je tožnica padla v histerijo, kar je intenzivna oblika strahu. V pritožbi pripominjata, da sklep v predlogu za taksno oprostitev še ni pravnomočen in je zato preuranjen, če pa sodišče vztraja v znesku 2.700,00 SIT za opomin, zahtevata izdajo sklepa o stroških.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala odškodnino za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči 19.10.1994. Škoda na avtomobilu (1. točka izreka) je pravnomočno prisojena. Tožnici sta zahtevali tudi odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče je prisodilo za prestani strah prvotožnice odškodnino 20.000,00 SIT, mladoletni drugotožnici pa 30.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnici v prometni nesreči nista bili telesno poškodovani, da pa zahtevata odškodnino za prestani strah vsaka po 200.000,00 SIT. Dejanske ugotovitve tudi za pritožbo niso sporne. Zato pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.

Glede prvotožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je utrpela strah, saj je po nesreči skoraj zapadla v histerijo. Tudi priče so izpovedale, da je bila tožnica zelo razburjena takoj po dogodku.

Sodišče je to njeno izpoved delno sprejelo, vendar ji glede na njeno starost ni sledilo v delu, ko je zatrjevala, da jo je še vedno strah vožnje preko križišča, kjer se je zgodila prometna nesreča. Za mladoletno drugotožnico pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila takrat otrok, star tri leta, ki se je dogodka zelo ustrašil. Sodišče je tudi verjelo izpovedbi matere, da je otrok potreboval pomoč psihologa, saj je pol leta močil posteljo, ko je to opustil že pred prometno nesrečo. Zato je sodišče sklepalo, da je po kratkotrajnem primarnem strahu in nekaj mesecev trajajočem strahu to doživljanje izzvenelo. Sodišče je to sklepalo tudi na podlagi splošno znanih dejstev, da triletni otroci sorazmerno hitro prebolijo takšne izkušnje.

Pritožbeno sodišče se je pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe oprlo na določbo 200. člena ZOR. Po tej določbi, ki je pravni standard, gre oškodovancu previsoka denarna odškodnina za prestane duševne bolečine, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišča na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnika zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvirje (drugi odstavek 200. člena ZOR). Te pa določajo medsebojne razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa.

Pravilno citira sodišče prve stopnje v napadeni sodbi sodno prakso, ki je izoblikovala stališče, da je za strah mogoče prisoditi pravično odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je trajal dalj časa. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo zato v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V konkretnem primeru gre lahko samo za primarni strah, saj nobena od tožnic ni bila telesno poškodovana. Obe sta izpovedali, da je bil strah intenziven, ter da je trajal nekaj časa.

Gre predvsem pri drugotožnici za strah, ki je v krajšem časovnem obdobju celo porušil njeno duševno ravnovesje v tej meri, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje šest mesecev močila posteljo. Mati je tudi izpovedala, da so z otrokom iskali pomoč psihologa. Ker pa je očitno po šestih mesecih prišlo do ponovnega duševnega ravnovesja pri mladoletni tožnici, saj tožeča stranka ni navajala kasnejših intervencij zdravnikov ali psihologov, močenje postelje pa je tudi prenehalo, je prisojena odškodnina v znesku 30.000,00 SIT primerna.

Prvotožnica pa je izpovedovala, da ni utrpela strah in razburjenje ob dogodku, ni pa trdila, da bi bilo njeno duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju in da bi zato iskala pomoč zdravnika.

Pritožbeno sodišče zato meni, da je prisojena odškodnina glede na nastalo škodo vsekakor primerna.

Na koncu pritožba še zahteva izdajo sklepa o višini sodne takse. O tem zahtevku bo odločilo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).