Jedro

Tožnica je imela možnost, da poda svojo izjavo v roku, ki ji je bil dan. Dejstvo, da je bila pisno pozvana na dopolnitev, pomeni, da je bilo zadoščeno določbi 67. člena ZUP, posledično pa njena vloga pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1359/2012-10 z dne 27. 11. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Tožnica je 10. 1. 2013 podala prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je tožena stranka zavrgla. Kot podlago je navedla 32. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se prošnja za dodelitev za BPP vloži pisno na predpisanem obrazcu, predpisana pa je tudi vsebina prošnje. Obrazec prošnje za dodelitev BPP je na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZBPP predpisan s Pravilnikom o obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnica tako vložila nepopolno prošnjo za dodelitev BPP, jo je tožena stranka pozvala na dopolnitev. Tožnica prošnje ni dopolnila v skladu z napotili tožene stranke. Tožnica je zgolj navedla, da je vlogo vložila v javnem interesu, da je brezposelna in da nima družinskih članov. Po presoji tožene stranke določbe četrtega odstavka 11. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga tožnica. Po navedeni določbi so upravičenci, za katere se finančni položaj v postopkih BPP ne ugotavlja, nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu in so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom zaradi katerega so ustanovljena. Ker pa je tožnica predmetno vlogo vložila kot fizična oseba, je pristojni organ za BPP v skladu z tretjim odstavkom 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP dolžan ugotavljati finančni položaj prosilke, kar je to eden od pogojev za dodelitev BPP. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZBPP je podlaga za ugotavljanje premoženjskega stanja v postopkih dodelitve BPP šele pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo podana pisna izjava prosilca o premoženjskem stanju, ki je obvezen sestavni del prošnje za dodelitev BPP. Navedeno izhaja tudi iz določbe petega odstavka 20. člena ZBPP, po kateri v primeru, če prosilec v zadevni izjavi navaja neresnične podatke o premoženjskem stanju, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Glede na navedeno je tožena stranka prošnjo kot nepopolno in neprimerno za nadaljnje obravnavanje zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja 2. člen in 12. člen ZBPP. Meni, da izpodbijani sklep nima materialno-pravne podlage in da ga ni mogoče izdati v skladu z 2. členom in 37. členom ZBPP. Tožnica navaja določbo prvega odstavka 24. člena in drugega odstavka 37. člena ZBPP. Sodišču predlaga, da ji dodeli BPP v zadevi, v kateri jo potrebuje. Tožbo je vložila v interesu občanov kot članica Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, kar pomeni, da so podatki o sejninah, ki jih dobiva od Mestne občine Ljubljana, ki so predmet te vloge, v celoti pravilni in zakoniti. Podatki tožnice iz naslova zaposlitve pri Ministrstvu za gospodarstvo so za obravnavan postopek, ki je začet v javnem interesu, brezpredmetni. Tožnica tudi meni, da višja sodnica A.A. ni organ za BPP in tudi ni pristojna na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP. Podatek o zaposlitvi tožnice je pridobila iz zasebne tožbe, brez soglasja tožnice in s tem zlorabila vpogled zadevo I U 1494/2009, kar pa je protizakonito. Navaja določbo prvega in petega odstavka 20. člena ZBPP. Na podlagi 1. člena ZUP morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar odločajo v upravnih zadevah. Glede na to, da naslovno sodišče ni nobeno od navedenih subjektov in da ne gre za upravno zadevo, uporabljen predpis ni materialnopravna podlaga za odločanje. Odločanja o dodelitvi BPP na podlagi 1. člena ZBPP pomeni uresničevanje pravice državljanov do brezplačnega sodnega varstva v sodnih postopkih, ki jih vodijo sodniki, za katere so plačani iz proračuna in ki je zagotovljeno že s samim zakonom. To ni odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, kar pomeni, da je izpodbijani sklep, katerega narava ni znana, nepravilen in nezakonit. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, ker nima podlage v Ustavi RS in v zakonu.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrgla prošnjo tožnice za dodelitev BPP, vloženo 18. 12. 2012. BPP se dodeli prosilki le, če izpolnjuje pogoje iz 11. člena in 12. člena ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o dodelitvi BPP ugotavljajo tudi finančni položaj prosilke in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi 13. člena ZBPP je do BPP upravičena le oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Kot je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka, je potrebno prošnjo za dodelitev BPP v skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZBPP vložiti na predpisanem obrazcu. Prošnja mora vsebovati vse podatke, navedene v tretjem odstavku 32. člena ZBPP. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da tožnica obravnavane prošnje za dodelitev BPP ni vložila na predpisanem obrazcu in toženi stranki tudi ni posredovala podatkov, navedenih v tretjem odstavku 32. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka tožnico pravilno pozvala na dopolnitev prošnje v skladu z napotki tožene stranke. Tudi po mnenju sodišča je podlaga za ugotavljanje premoženjskega stanja prosilke v postopkih dodelitve BPP pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo podana pisna izjava prosilke o premoženjskem stanju, ki je obvezen sestavni del prošnje za dodelitev BPP (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Te izjave pa tožnica toženi stranki ni predložila.

Tožnica v tožbi ugovarja, da je predmetno tožbo vložila v interesu občanov kot članica mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, kar pomeni, da so podatki o sejninah, ki jih dobiva od Mestne občine Ljubljana, ki so predmet te vloge v celoti pravilni in zakoniti, prihodki tožnice, ki jih dobiva na Ministrstvu za gospodarstvo pa so za obravnavano zadevo brezpredmetni. Naveden ugovor ni utemeljen. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica predmetno prošnjo vložila kot fizična oseba v zadevi, sproženi s tožbo, ki jo je prav tako vložila kot fizična oseba (sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani IU 1359/2012) in ne gre za zadevo vezano na izvajanje javnih funkcij. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ne gre za zadevo, ki jo ureja določba četrtega odstavka 11. člena ZBPP, po kateri se pri upravičencih iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP finančni položaj ne ugotavlja. Po navedeni določbi so upravičenci nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu in so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljeni. Navedeno je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka.

Tožnica tudi meni, da višja sodnica svétnica A.A., ki je v zadevi odločala, ni organ za BPP in tudi ni pristojna na podlagi prvega odstavka 33. člena ZBPP ter da ne gre za upravno zadevo. Tožničin ugovor je neutemeljen. Skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP), ki lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svetnika. Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP so iz zgoraj navedenih razlogov upravni akti, zoper katere je po določbah 2. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 34. člena ZBPP dopusten upravni spor, v katerem, skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 kot tožena stranka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za brezplačno pravno pomoč, kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan. Tožničine navedbe, s katerimi smiselno navaja, da za odločanje o BPP ni pristojna višja sodnica svétnica A.A. oziroma Upravno sodišče RS, zato niso utemeljene.

Glede na predhodno navedeno je tožnica tožbo vložila kot fizična oseba in je tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi o njej odločal pristojni organ za BPP, ki pa je dolžan v skladu z tretjim odstavkom 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljati finančni položaj tožnice. Ker pa tožnica tudi po prejetem pozivu tožene stranke za dopolnitev prošnje v danem roku ni predložila prošnje na predpisanem obrazcu in ni navedla podatkov potrebnih za ugotavljanje premoženjskega stanja ter toženi stranki tudi ni predložila pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo podane pisne izjave o premoženjskem stanju, ki je obvezen sestavni del prošnje za dodelitev BPP, je tožena stranka prošnjo tožnice za dodelitev BPP pravilno in zakonito s sklepom zavrgla. Tudi po presoji sodišča je bila predmetna prošnja nepopolna in neprimerna za nadaljnjo obravnavanje, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.

Tožnica v tožbi tudi predlaga, naj ji sodišče v zvezi z njo dodeli BPP. To njeno prošnjo je obravnaval organ za BPP pri Upravnem sodišču RRS in jo s sklepom Bpp 40/2013-4 z dne 26. 4. 2013, zavrgel. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.