Jedro

Za obdobje pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo že pravnomočno odločeno, da tožnica nima pravice do dodatka za tujo nego in pomoč. V takšno pravnomočno odločitev bi se lahko poseglo le z uporabo izrednih pravnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 08. 12. 2009 in sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnica zahteva, da je upravičena do dodatka za tujo nego in pomoč od 01. 08. 2006 dalje, zavrže. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s tem, da naj pritožbeno sodišče naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki (verjetno pravilno: toženi stranki). Tožnica potrebuje stalno nego in varstvo in pogoje za dodatek za tujo nego in pomoč izpolnjuje že od leta 2006 dalje. Tožnica je bila zaradi manipulacije pristojnih uslužbenk zgubljena v postopkih in iz tega razloga ni sprožila socialnega spora v zvezi z odločbo z dne 06. 10. 2008. Procesni razlogi po mnenju pritožnice ne bi smeli biti močnejši od vsebinskih in bi moralo biti glavno vodilo v socialnih sporih načelo materialne resnice. Sodišče tožbe ne bi smelo zavreči. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. odst. 339. čl. ZPP (14. in 15. toč.) ter podana tudi kršitev tožničinih ustavnih pravic. Sodišče bi tožnici moralo priznati dodatek za ves čas, to je od prve prošnje dalje, najmanj pa za čas od pravnomočnosti odločbe št. ....

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi.

Predmet sodne presoje je bila dokončna odločba toženke z dne 08. 12. 2009 s katero je bilo v zvezi s pritožbo tožnice odločeno, da je tožnica upravičena do dodatka za tujo nego in pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 79,35 EUR od 01. 04. 2009 do 30. 06. 2009, od 01. 07. 2009 dalje pa v znesku 81,18 EUR, ter tako spremenjena odločba Centra za socialno delo ... v 1. toč. izreka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. toč. 339. čl. je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin, zapiskov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. V čem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. oz. 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožba ne pove in je zato ni mogoče glede tega preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti in se lahko preizkusi, izrek sodbe je razumljiv in samemu sebi ali razlogom sodbe ne nasprotuje. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in med seboj niso v nasprotju. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, tako, da očitanih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne ugotavlja.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, z njim pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da tožnica zoper odločbo z dne 06. 10. 2008 v kateri je v 4. toč. izreka bilo odločeno, da se tožnici ne prizna dodatek za tujo nego in pomoč, ni zahtevala sodnega varstva in je tako postala pravnomočna. Pravnomočna je tako postala tudi odločitev, da tožnica nima pravice do dodatka za tujo nego in pomoč od 01. 08. 2006 dalje.

Tožnica je po osebnem zdravniku dne 04. 03. 2009 vložila nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. IK kot pristojni organ je ugotovil, da tožnica ta dodatek potrebuje od 04. 03. 2009 dalje kar je pomenilo, da ni bil upoštevan 2. odst. 12. čl. Zakona o družbenem varstvu, duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDT; Ur. l. SRS, št. 41/83 s spremembami) in je toženka v skladu z 2. odst. 253. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v pritožbenem postopku pravilno odločila, da ima tožnica pravico do tega dodatka od 01. 04. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi v okviru sedaj vodenega postopka sodišču odpravilo in neupoštevalo pravnomočno odločitev tožene stranke. Pravnomočnost je garant pravne varnosti. V kolikor bi tožnica želela odpraviti pravnomočno izdano odločbo lahko to stori z uporabo izrednih pravnih sredstev zoper odločbo, ki je postala pravnomočna, v drugem in ne v tem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. in 2. toč. 365. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.