Jedro

Nedopustna je diskreditacija drugega v svojo korist ali v korist tretjega. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku 13. točke obrazložitve ravno to tudi poudarilo in sicer, da bi tožnik uspel, če bi dokazal, da je toženec zavestno ali vsaj zaradi malomarnosti objavil tiste trditve o tožniku, za katere se je sicer izkazalo, da so neresnične. Ker pa tega ni dokazal, je v celotnem kontekstu in v okoliščinah konkretnega primera ocenilo določene, sicer neresnične trditve kot nepomembne in neodločilne oziroma kot take, da z njimi tožena stranka ni okrnila ugleda tožnika.

Pritrjuje sicer sodišče druge stopnje pritožnici, da ima za zaščito svojih interesov vso pravico biti slišana, saj ima tudi sama ustavno pravico do svobode izražanja, vendar je v konkretnem primeru očitno ni v zadostni meri in na pravilen način izkoristila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna

1. sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike naslednjih medijev: časopisov A., B., C., D. in E. ter F., G., H. in I., ter na tej tiskovni konferenci preklicati svoje navedbe o tožeči stranki: da je A. A. v letu 1996 pomagal pridobiti koncesijo M.; da ima M. zaposlenega enega strokovnjaka in dve tajnici; da laboratorijske analize UKC za M. dela A. A., plačajo pa jih davkoplačevalci; da je A. A. vodil posle v zvezi z neinvazivnim testiranjem, ki ga je opravljal X; da ima M. čisti dobiček 500 EUR po preiskavi; da M. ne izpolnjuje pogojev za koncesijo, ker da nima laboratorija ter kadrovskih in tehničnih kapacitet; in se opravičiti tožeči stranki za s temi navedbami storjene protipravne posege v njene osebnostne pravice, vse v roku 15 dni in

2. pripraviti najmanj 120 sekundni televizijski prispevek z izvedene tiskovne konference iz prejšnje točke in ga takoj isti dan objaviti kot prvi prispevek v informativni oddaji Y ob 19.00 uri na televiziji G. 3. da se toženi stranki prepove v bodoče s pod točko 1. navedenimi navedbami in z drugimi podobnimi ravnanji posegati v osebnostne pravice ter v ugled in dobro ime tožeče stranke ter

4. da se toženi stranki naloži plačilo odškodnine 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni.

Tožeči stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.685,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, pritožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavanem sporu glede na pravdne stranke za gospodarski spor (481. člen ZPP). Tožeča stranka je gospodarska družba, organizirana v statusni obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Tožbo je vložila zoper novinarja B. B., ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik in zoper televizijo G., ki je prav tako gospodarska družba, organizirana v statusni obliki družbe z omejeno odgovornostjo.

6. Tožeča stranka je vložila tožbo 4. 12. 2013. V tožbi je navedla, da se ukvarja z medicinsko genetiko. Družbo vodi priznana strokovnjakinja prim. C. C., dr. med. Po trditvah tožeče stranke je prvotoženec s pripravo in objavo prispevkov na temo (korupcijske) povezave med prof. dr. A. A. kot predstojnikom Kliničnega inštituta ... in tožečo stranko, pri izvedbi neinvazivne prenatalne diagnostike za Dawnov sindrom, z neresničnimi dejstvi o tožeči stranki okrnil njen ugled in dobro ime. Drugotoženki pa je očitala solidarno odgovornost za nastalo škodo, ker je kot izdajateljica televizijskega programa G in spletnega medija Y.com, emitirala prispevke prvotoženca ter mu omogočila in dopustila, da jih objavlja, kljub podani zahtevi tožeče stranke za objavo popravka.

7. V točkah 1. do 4. temelji zahtevek tožeče stranke zaradi kršitve osebnostnih pravic na določbi 178. člena OZ o povrnitvi nepremoženjske škode; denarni zahtevek iz točke 5. pa temelji na določbi 183. člena OZ o denarni odškodnini pravni osebi.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tehtalo dve človekovi pravici, osebnostno pravico pravne osebe (iz 35. člena Ustave RS) ter pravico do svobode izražanja (iz 39. člena Ustave RS) ter na podlagi izvedenih dokazov z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP v okoliščinah celotnega konkretnega primera dalo prednost pravici svobode do izražanja. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo sporne prispevke predvsem kot ostro kritiko v zadevi družbenega pomena, saj je v prvem odstavku na 6. strani, kjer navaja prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pojasnilo, da sporni prispevki niso osredotočeni na tožečo stranko pač pa na ravnanje zdravnika, ki je kot javni uslužbenec zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. Zavrnilo je trditve tožeče stranke, da sta toženi stranki zlonamerno objavili zgolj tiste informacije, ki so tožečo stranko prikazovale v slabi luči. Pri tem je skrbno obravnavalo tudi trditve tožeče stranke o motivih B. B. očrniti tožečo stranko zaradi izboljšanja položaja na trgu konkurenčni družbi E. d. o. o., ki jo vodi D. D. V zvezi z navedenimi očitki in trditvijo tožeče stranke o tem, da je B. B. opravljal v letu 2007 svetovanje za družbo E. d. o. o., je zaslišalo B. B. in dokazno oceno tega dokaza obrazložilo na 14. strani obrazložitve sodbe. Iz te izhaja, da je verjelo izjavi B. B., da se je zaradi konflikta interesov z odgovorno urednico dogovoril, da se v prispevku poudari stališče, da naj bo UKC tisti, ki naj izvaja neinvazivno prenatalno diagnostiko za Dawnov sindrom, kar iz prispevkov tudi dejansko izhaja. Tudi na očitke, da je zanimanje novinarja sprožil E. d. o. o. zaradi svojih lastnih interesov, da on prevzame ekskluzivno zastopstvo za prodajo krvnih testov, ki jih opravlja kitajski inštitut X, kar je dejansko tudi dosegel, ne pa zaradi interesov javnosti, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da sicer verjame, da je D. D. iz E. d. o. o. pri posredovanju informacij in dokumentov prvemu tožencu vodil predvsem njegov lastni interes za ekskluzivno zastopstvo, morda pa tudi maščevanje A. A., ki ga je B. B. le izkoristil za pridobitev informacij, ki so sicer javnosti prikrite. Ocenilo je, da tožnik ni dokazal, da je novinar delal po naročilu, v interesu in za korist D. D. Tega zaključka pritožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

9. Tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede sodelovanja med prvim tožencem in družbo E. d. o. o. s trditvami, da je 12. 12. 2008 kot novinar objavil članek z naslovom „Kaj ...“, dne 16. 12. 2008 in 23. 12. 2008 pa je kot kreativni in idejni vodja vodil oddaji, ki sta bili na televiziji G. objavljeni kot prispevka z naslovom „J. ...“ in „Presenečenje ...“. Objavljeni članek in oba prispevka naj bi bila pripravljena kot reklamiranje storitev družbe E. d. o. o., konkretneje osebne genetske analize, v kateri je sodeloval tudi direktor družbe D. D. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je pri zaslišanju konkretno poslovno sodelovanje z E. d. o. o. B. B. zamolčal, posledično pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti njegove izjave. Pritožbeno sodišče je izjavo zaslišanega B. B. prebralo in ugotovilo, da je zaslišani povedal, da je D. D. njegov sošolec iz srednje šole ter da je podatke o primeru dobil od njega, prav tako je tudi povedal, da je dala tožeča stranka KPK napačne podatke o njegovem reklamiranju E. d. o. o. na televiziji G. Sodišče prve stopnje vprašanja (v zvezi z reklamiranjem E. d. o. o. na televiziji G.) ni obravnavalo, ker za to ni imelo nobene podlage (7. člen ZPP), saj tožeča stranka ni podala nobenih trditev v zvezi z oddajami, namenjenimi promociji E. d. o. o., čeprav iz izjave zaslišanega B. B. izhaja, da je informacije o navedenih oddajah že imela. Pritožbeno stališče, da gre za dopustne pritožbene novote v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, zato ni utemeljeno. Sodba pa se tudi ne opira na krivo izpovedbo stranke, ker je ta le potrdila tiste trditve tožeče stranke, ki jih je ta podala v zvezi s povezanostjo B. B. z D. D., na njeno izjavo, da izjava KPK v zvezi z reklamiranjem ni pravilna, pa tožeča stranka na naroku ni reagirala. Tožena stranka je v tem delu na pritožbene trditve v odgovoru na pritožbo odgovorila, da predstavljajo pritožbeno novoto ter da je „preusmerjanje pozornosti na način ujemite tatu res že prav neokusen“. Pri tem ji pritožbeno sodišče odgovarja, da je pri presoji, ali je določena izjava protipravna ali pa le ostra kritika, včasih zelo tanka meja. V takem primeru je pomemben tudi namen, zaradi katerega se sporna izjava izrazi. Nedopustna je diskreditacija drugega v svojo korist ali v korist tretjega. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku 13. točke obrazložitve ravno to tudi povdarilo in sicer, da bi tožnik uspel, če bi dokazal, da je toženec zavestno ali vsaj zaradi malomarnosti objavil tiste trditve o tožniku, za katere se je sicer izkazalo, da so neresnične. Ker pa tega ni dokazal, je v celotnem kontekstu in v okoliščinah konkretnega primera ocenilo določene, sicer neresnične trditve kot nepomembne in neodločilne oziroma kot take, da z njimi tožena stranka ni okrnila ugleda tožnika. Ne drži stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da tudi če bi prispevke o E. d. o. o. pripravil toženec, ne bi to ničesar dokazovalo. Na oceno konkretnega primera vplivajo različne okoliščine, pri čemer je pomembno, katera dejstva so sodišču predložena in katera ugotovi do zaključka obravnave in izdaje sodbe. Tožeča stranka ne uveljavlja kršitve pravice do izjave, kot pa je že pojasnjeno, nima več možnosti predlaganja dokazov o prispevkih televizije G. o E d. o. o. Zato jih tudi pritožbeno sodišče ni presojalo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda spornih prispevkov na CD-ju tožeče stranke (A2) in CD-jih tožeče stranke (B14 in B15) in po proučitvi prispevkov, ki so bili objavljeni na spletni strani Y (A13-A21) ugotovilo, da glavnina kritike spornih prispevkov sploh ni bila uperjena zoper tožečo stranko. Povzelo je vsebino izjav ter nato odgovorilo na vse očitke tožeče stranke v zvezi z neresničnostjo določenih trditev. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ki jih je objavila v spornih prispevkih, prav tako pa tudi ne zaključka sodišča prve stopnje, da prispevek ni bil fokusiran v tožečo stranko kot tisto, ki naj bi izvajala „dobičkonosen“ posel, pač pa v zdravnika, ki je zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu in v način njegovega delovanja. V zvezi s pomočjo A. A. M.-ju pri pridobitvi koncesije pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker vsebina zapisnika kolegija z dne 6. 3. 1996 ne nasprotuje ugotovitvi v zvezi s to listino, da je bil A. A. na kolegiju prisoten. V zvezi z očitkom sodišču prve stopnje, da se ni jasno opredelilo do razlike med dejavnostmi, ki jih opravlja tožeča stranka na podlagi koncesije in dejavnostjo neinvazivne prenatalne diagnostike za Dawnov sindom, ki je ni opravljala na račun ZZZS pač pa samoplačniško, pritožbeno sodišče iz razlogov sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to razliko ugotovilo, saj je pojasnilo pravico javnosti do informacij ravno iz razloga, ker tožeča stranka posluje v enem delu na podlagi koncesije. V okviru nadzora izvajanja koncesije pa ima javnost pravico tudi zvedeti, kakšne zmogljivosti ima koncesionar na razpolago in koliko časa nameni izvajanju koncesijske dejavnosti. Sicer pa pritožnica v zvezi z očitkom izkrivljanja podatkov o zaposlenih neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni upoštevalo izjave priče E. E. Iz navedene izjave ne izhaja, koliko je bilo pri tožeči stranki dejansko zaposlenih; glede stališča, da je bil direktor ZZZS zaveden, pa mu tudi pritožbeno sodišče ne sledi. Obrazložitev sodišča prve stopnje je konsistentna v delu, v katerem ugotavlja kontekst te izjave ter da tudi ni razloga, da prvi toženec ne bi verjel izjavi tedanjega ministra za zdravje F. F. o potrebni opremi koncesionarja. Pravilno je opozorilo tožeče stranke, da gre pri laboratorijskih analizah za drugačno storitev kot v primeru izolacije DNK ter da je UKC za M. opravil le izolacijo DNK, kljub temu pa tožeča stranka ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vodstvo UKC v več izjavah izrecno zanikalo poslovno sodelovanje z M., kar je mogoče razumeti tudi tako, da za izvajanje storitve izolacije DNK ali ni vedelo ali ga ni hotelo razkriti. V čem je imel interes A. A., da je poslal 2. 1. 2013 X-u (kitajskemu inštitutu, ki je opravljal laboratorijske analize krvi) mail, novinarju ni pojasnil na enak način kot je to storil zaslišan pred sodiščem, ko je povedal, da si je v komunikaciji z X prizadeval da bi bile za področje Slovenije cene čim nižje, sicer pa, da bi te teste razvili tako, da bi jih lahko izvajali sami v UKC. V tej zvezi pritožbeno sodišče sicer pritrjuje očitku pritožnice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prevalilo breme pojasnjevanja komunikacije med X in A. A. na zakonito zastopnico tožeče stranke, saj bi to komunikacijo lahko pojasnila le onadva (X in A. A.), ne pa nekdo tretji. Po drugi strani pa tudi tožeča stranka neutemeljeno povdarja, da je bila njena cena nižja od cene po izračunih A. A., če bi UKC sam tržil obravnavano storitev, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o tem, kateri izvajalec storitve bi bil cenejši, niti kakšen dobiček je tožeča stranka imela na preiskavo. S tem pa je tudi neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da v svoji presoji A.A.-jeve študije višine stroškov ni niti omenilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi glede stališča, da večkrat prikazana reakcija A. A. ni mogla vplivati na ugled tožeče stranke. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da je prvi toženec vede zamolčal, da neinvazivni test ni financiran iz javnih sredstev. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe jasno navedlo, da v prispevkih sicer ni bilo izrecno povdarjeno, da je govora o samoplačniških testih, a je bilo to gledalcu in bralcu lahko razumljivo iz same vsebine prispevkov. Po pregledu prispevkov se pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje in tudi z razlogi, ki jih je navedlo na strani 5 obrazložitve (zadnja dva odstavka 4. točke) v celoti strinja. Pritrjuje sicer sodišče druge stopnje pritožnici, da ima za zaščito svojih interesov vso pravico biti slišana, saj ima tudi sama ustavno pravico do svobode izražanja, vendar je v konkretnem primeru očitno ni v zadostni meri in na pravilen način izkoristila. Druga stran pa mora imeti do tistega, ki ji odgovarja, enako mero tolerance, kot jo ima do svojih izjav. Ločeno mnenje članice častnega razsodišča N. N. kaže, da ocena častnega razsodišča o tem, da novinar ni kršil novinarskega kodeksa, ni bila enotna, vendar se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, da v konkretnem primeru ločeno mnenje pri presoji obstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke ni odločilno. Drugačne pritožbene trditve za presojo pravilnosti razlogov sodbe niso odločilne.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker tožeča stranka ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da v ravnanju tožene stranke ni elementov protipravnosti (kot enega izmed pogojev za ugotovitev njene odškodninske odgovornosti), je materialno pravno pravilno tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker pri obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP):

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela; ni pa ji pritožbeno sodišče naložilo plačila stroškov tožene stranke, ker ocenjuje, da glede na vsebino odgovora na pritožbo, ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).