Jedro

Predlagateljica je upravičena do povrnitve izgubljenega dobička, torej tistega dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo omejitev in prepovedi, ki jih določata ZNRŠZ in na njegovi podlagi sprejet Odlok o ureditvenem načrtu za območje naravnega rezervata Škocjanski zatok. Za pravico do odškodnine zadošča, da je izgubljeni dobiček verjetno izkazan.

Sodišče prve stopnje je uporabilo prestrog dokazni standard. Predlagateljici je zato prisodilo le odškodnino za izgubljeni dobiček v višini vrednosti zazidljivega stavbnega zemljišča, namesto primarno predlagane odškodnine, ki jo predstavlja dobiček, ki ga je predlagateljica nameravala doseči z načrtovano gradnjo in nato prodajo spornih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici, zviša za 617.326,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2010 do plačila.

II. Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti predlagateljici njene pritožbene stroške v znesku 1.140,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora nasprotna udeleženka plačati predlagateljici 710.697,57 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2010 dalje in ji povrniti 5.094,16 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Predlagateljica se je pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka, vendar brez opredeljenega pritožbenega predloga. Poudarja, da izpodbijana odločitev pomeni nedopusten poseg v njene ustavne pravice, ker ji ni bila priznana polna odškodnina, to je takšna, ki bi ji omogočila vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega stanju brez prisilnega posega države. Vztraja, da je sporno zemljišče kupila z namenom, da na njem zgradi poslovno-trgovski objekt in ga nato skupaj z zemljiščem proda na trgu. Izgubljeni dobiček, ki ga predstavlja razlika med pričakovanimi donosi in stroški, po izračunu izvedenca znaša 1.328.024,52 EUR. Namesto tega je sodišče prve stopnje predlagateljici priznalo le odškodnino v vrednosti zazidljivega stavbnega zemljišča, če bi ga predlagateljica nepozidanega prodala, češ da predlagateljica ni verjetno izkazala, da bi v normalnih okoliščinah objekt dejansko zgradila. Predlagateljica opozarja na sodno prakso, po kateri je upravičena do popolne odškodnine. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno sklepalo, da za ugotavljanje izgubljenega dobička zadošča izkaz njegove verjetnosti, vendar v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, katere so okoliščine, ki naj bi zanikale zatrjevani namen gradnje na spornem zemljišču. Predlagateljica je v času do 13.3.1998 takšen namen zanesljivo imela, saj je razpolagala z že izdanim veljavnim lokacijskim dovoljenjem, z izdelanim natančnim projektom ter oceno investicije, sklenjeno pogodbo o soinvestiranju in o vodenju inženiringa, v projekt pa je tudi že vložila velika sredstva. Svojega namena predlagateljica tudi pozneje vse do konca leta 2002 ni opustila ali spremenila. Zgolj dejstvo, da v tem času ni zahtevala podaljšanja lokacijskega dovoljenja in izdaje gradbenega dovoljenja, ne more biti odločilno. Še decembra 2000 in ponovno marca 2001 je pri pristojnih organih preverjala stanje glede nameravane gradnje. Po Odloku o varstvu in razvoju naravnega rezervata Škocjanski zatok, ki predpisuje varovalni pas okrog zemljišč, ki so neposredno območja zatoka, je bilo utemeljeno pričakovati določene spremembe pravnega režima spornih parcel. Predlagateljica je zato v izogib nadaljnjim stroškom z gradnjo odlašala, kar je bilo v dani situaciji edino racionalno. Očitno je sodišče prve stopnje pri presoji namena gradnje uporabilo prestrog dokazni standard in posledično kršilo tudi pravila odškodninskega prava.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo pregledno in razumljivo. Še jasnejši razlogi, ki jih pritožnica pogreša v izpodbijanem sklepu, za njegov pritožbeni preizkus niso potrebni, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/1986 in 20/1988 ter Ur. l. RS, št. 87/2002 do 77/2008). Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na ustrezno materialnopravno podlago. Ni sporno, da je predlagateljica upravičena do povrnitve izgubljenega dobička, torej tistega dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo omejitev in prepovedi, ki jih določata Zakon o naravnem rezervatu Škocjanski zatok (ZNRŠZ; Ur. l. RS, št. 20/1998) in na njegovi podlagi sprejet Odlok o ureditvenem načrtu za območje naravnega rezervata Škocjanski zatok (Odlok; Ur. l. RS, št. 119/2002). Za pravico do odškodnine zadošča, da je izgubljeni dobiček verjetno izkazan. Glede na takšen dokazni standard pa je sodišče prve stopnje dokaze, ki jih je ponudila predlagateljica, ocenjevalo s prestrogimi merili.

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa je mogoče povzeti, da je pravna prednica predlagateljice kupila sporni dve zemljišči v letu 1997, medtem ko je bilo lokacijsko dovoljenje, s katerim je bila dovoljena gradnja trgovsko-poslovnega objekta, izdano že maja 1995, njegova veljavnost pa nato v juliju 1997 podaljšana do junija 1998. Lastninsko pravico predlagateljice je resda omejil šele Odlok, ki je začel veljati januarja 2003, vendar je bil sprejem Odloka posledica zakonskih omejitev in prepovedi v rezervatu, te pa so bile določene v ZNRŠZ, ki je začel veljati že marca 1998. Priznanje predlagateljice, da od tedaj dalje ni več aktivno pripravljala gradnje, ki ga izpostavlja izpodbijani sklep, ni dokaz, da je svoj namen gradnje dokončno opustila, ampak gre za racionalno poslovno odločitev predlagateljice, ki se je tako izognila še večjim stroškom oziroma škodi. Že na podlagi zakona je bilo namreč mogoče utemeljeno pričakovati spremembo pravnega režima spornih parcel, kar je še potrdil tudi Odlok o varstvu in razvoju naravnega rezervata Škocjanski zatok (Ur. l. RS, št. 31/1999), ki je začel veljati maja 1999. Ta je predpisal varovalni pas okrog zemljišč, ki so neposredno območje zatoka, in sanacijo struge Badaševice, s čimer so bila zajeta tudi sporna zemljišča predlagateljice, ki mejijo na zatok. Nenavsezadnje je bila predlagateljica v dopisu Mestne občine Koper izrecno opozorjena, da je v pripravi nov ureditveni načrt za območje zatoka, ki bo spremenil veljavni zazidalni načrt in namembnost spornih dveh parcel. Brez pomena je zato sklicevanje na urbanistično informacijo z dne 12.3.2001, saj je bila ta izdana na podlagi tedaj še veljavnega zazidalnega načrta. Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da je predlagateljica oziroma njena pravna prednica razpolagala z lokacijskim dovoljenem za gradnjo trgovsko-poslovnega objekta in v ta namen potrebnim projektom že pred sprejemom ZNRŠZ. Na njen namen gradnje kaže tudi sklenitev pogodbe o vodenju inženiringa za izgradnjo poslovnega objekta z dne 25.3.1997. Dejstvo, da na predloženem izvodu pogodbe ni podpisa pravne prednice predlagateljice kot naročnice, ne more biti odločilno; za potrebe dokaznega postopka zadošča, da je pogodbo podpisal izvajalec. Če je sodišče prve stopnje podvomilo o veljavni sklenitvi te pogodbe, bi moralo zahtevati od predlagateljice predložitev izvirnika pogodbe. Tega ni storilo, zato je navedenemu dokazu neupravičeno odreklo njegovo dokazno vrednost. Na namen gradnje pa kažejo tudi ostale predložene listine (ocena stroškov temeljenja, ocena investicije in predložena korespondenca med izvajalcem in pravno prednico predlagateljice), ki izvirajo iz časa pred sprejemom ZNRŠZ. 8. Po presoji sodišča druge stopnje so razlogi, ki govorijo v prid dejstvu, da je bila na spornih dveh zemljiščih pred škodnim posegom nameravana gradnja, s katero bi predlagateljica lahko ustvarila zatrjevani dobiček, močnejši od razlogov, ki govorijo proti navedenemu dejstvu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo „stanje stvari na zemljišču do leta 2003, ko je začel veljati Odlok, še normalno“, ni prepričljiva, ko pa je bilo že od marca 1998 glede na prepovedi in omejitve, določene z ZNRŠZ, mogoče utemeljeno pričakovati spremembe, ki bodo otežile ali celo onemogočile gradnjo, kar se je nazadnje tudi zgodilo. Zmotno je tudi stališče prve stopnje, da bi predlagateljica le z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja lahko zadostno izkazala, da je nameravala na zemljišču zgraditi objekt. V danih razmerah ni bilo razlogov za hitenje s pridobivanjem gradbenega dovoljenja. Enako velja za ponovno podaljšanje lokacijskega dovoljenja, ki bi ga bilo mogoče izposlovati brez težav, če bi bilo na spornih zemljiščih mogoče graditi, kot je bilo sprva načrtovano.

9. Pritožba ima torej prav, da je sodišče prve stopnje uporabilo prestrog dokazni standard. Predlagateljici je zato prisodilo le odškodnino za izgubljeni dobiček v višini vrednosti zazidljivega stavbnega zemljišča, namesto primarno predlagane odškodnine, ki jo predstavlja dobiček, ki ga je predlagateljica nameravala doseči z načrtovano gradnjo in nato prodajo spornih nepremičnin. Utemeljen je zato pritožbeni pomislek o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, vendar je bilo to kršitev mogoče odpraviti brez razveljavitve sklepa ali pritožbene obravnave. Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, je namreč izračunal premoženjsko izgubo predlagateljice po obeh zatrjevanih osnovah. Tako je iz izvedenska mnenja razvidno, da bi predlagateljica z načrtovano gradnjo in nato prodajo spornih nepremičnin ustvarila dobiček v višini 1.328.024,52 EUR. Takšnemu mnenju izvedenca udeleženki nista nasprotovali. Gre torej za neprerekano dejstvo, ki ga sodišče druge stopnje lahko vključi v dejansko podlago svojega sklepa in s tem sanira posledice nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji.

10. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena istega zakona in 37. členom ZNP ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je nasprotni udeleženki naložilo v plačilo še razliko do polne odškodnine, kot je bila predlagana. Navedena sprememba pa ni vplivala na odločitev o stroških postopka. Že s prvim sklepom odmerjena odškodnina je namreč presegla najvišjo vrednost obravnavanega predmeta iz tar. št. 18/1 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003) v zvezi s tar. št. 22 iste tarife, nad katero se vrednost odvetniške storitve ne zvišuje več.

11. Ker je predlagateljica s pritožbo uspela, ji mora nasprotna udeleženka v skladu s 104. členom ZNP in 1. odstavkom 165. člena ZPP povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 1.140,05 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe (2000 točk – tar. št. 22/3a), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo (16,42 EUR).