Jedro

Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 7. 12. 2020 se odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika: A. A., roj. ..., državljan Islamskega emirata Afganistan, ugodi ter se mu prizna status begunca od 11. 7. 2019 dalje.

II.Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik nepismen, neporočen, po etnični pripadnosti Paštun, po veroizpovedi musliman in da je dne 11. 7. 2019 pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Predhodno je dne 23. 8. 2018 že zaprosil za mednarodno zaščito, potem pa je samovoljno zapustil Azilni dom in so ga v Republiko Slovenijo 9. 7. 2019 vrnili varnostni organi Francoske republike.

3.Glede razlogov za zapustitev izvorne države je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je v Afganistanu delal v avtomehanični delavnici v kraju B. v C., v kateri so bila ponavadi vozila tujcev, ki so delali za afganistansko vlado. Ko so talibani izvedeli, da dela tam, so od njega zahtevali, da mora delati zanje in v avtomobile tujcev nastavljati bombe. Tega ni hotel, zato so ga talibani ugrabili in ga za štiri ali pet dni zaprli, v tem času pa so ga mučili (tožnik je v postopku pokazal brazgotino na prstu, ki naj bi nastala pri mučenju) in mu rekli, da ga bodo ubili, če ne bo sodeloval z njimi. Po tem so mu tudi grozili, zato mu je mama svetovala, naj zapusti državo. To se je dogajalo približno tri leta ali tri leta in pol pred izdajo izpodbijane odločbe. V drug kraj v Afganistanu ni odšel, saj so mu talibani rekli, da ga ne bodo pustili pri miru, kamorkoli bo šel. Povedal je še, da je sedaj ogrožena tudi njegova družina. Zaradi njega so talibani ubili njegovega očeta. Ko je bil tožnik še v Afganistanu, so talibani vprašali njegovega očeta, zakaj tožnik ne sodeluje z njimi ter rekli, da kakšen musliman je, da ne sodeluje z njimi. Potem so ga zaradi tega ubili. Tožnik je tako vedel, da ga ne bodo pustili pri miru in se je zaradi tega odločilza odhod iz države.

4.Na prvem osebnem razgovoru je v zvezi z razlogi za zapustitev Afganistana povedal, da so se težave začele pred približno tremi leti ali tremi leti in pol. Talibani so izvedeli, da dela v mehanični delavnici in so od njega zahtevali, da mora sodelovati z njimi, česar ni želel. Tega prav tako ni želel njegov oče, ki so ga zaradi tega ubili, tožniku pa so grozili in ga ugrabili za štiri ali pet dni. To je bil razlog, zaradi katerega je zapustil državo. Avtomehanična delavnica je bila v kraju B. v C., kar je približno eno uro oddaljeno od njegovega doma. Enkrat na teden se je vračal domov, sicer pa je bival v stanovanju, ki ga je najel od svojega delodajalca. V delavnici so med drugim popravljali vozila tujcev in ljudi, ki so delali za vlado. Ko so talibani to izvedeli, so od njega zahtevali, da z njimi sodeluje in da v avtomobile tujcev nastavi bombe, ki bi eksplodirale v bazah, v katerih ti tujci bivajo. Tega ni hotel storiti, zato so grozili njemu in njegovi družini ter ga ugrabili. Zaprli so ga za približno štiri do pet dni in ga pretepali, mučili in mu rezali prst (sredinec desne roke) z ostrim nožem. Dejal jim je, da ne bo delal za njih, tudi če ga bodo ubili. Po štirih ali petih dneh je uspel pobegniti, odšel je k maminemu bratu. Mama mu je rekla, da ne more več živeti tam, zato je zapustil državo. Povedal je še, da ne ve, kako so talibani dobili informacijo, da dela v avtomehanični delavnici. Mama mu je sporočila, da so prišli k njej domov in rekli, da mora tožnik z njimi sodelovati. K mami so hodili približno enkrat na mesec ali enkrat na dva meseca. Na dom je dobil tudi tri grozilna pisma, ki pa jih je mama strgala. V pismih so ga spraševali, kje je, zakaj ne sodeluje z njimi, zakaj se ne zglasi v njihovi bazi in da ga bodo ubili, če tega ne naredi. Njegovo telefonsko številko so talibani dobili od ljudi iz vasi. Ne ve, ali so novačili še kakšnega njegovega sodelavca. V zvezi z ugrabitvijo je povedal, da so talibani izvedeli, da se ob petkih vrača domov. Tistega dne je prišel domov približno ob desetih zvečer, nato so talibani trkali na vrata, mama jim je odprla, nato so vdrli v stanovanje in prišli v njegovo sobo. Začeli so ga pretepati, prijeli za roko in odpeljali. Zvezali so mu oči in ni mogel videti, kam so ga peljali. Ne ve, kako dolgo so se vozili, ko so prispeli, je videl samo hribe in gore okoli sebe ter nekaj hiš. Ve, da so bili v provinci D. Nato so ga zaprli v sobo, tam so ga tepli in mučili približno štiri ali pet dni, nato je uspel pobegniti. V sobi, kjer je bil zaprt, so vsak večer preverjali, če je še tam. Ta soba je imela samo ena vrata in eno majhno okno. V sobi so bile tudi deske. Ker ga tisto noč, ko je pobegnil, niso klicali in preverjali, ali je še v sobi, je imel občutek, da jih ni v bližini. Zato je deske zložil do okna in skozi okno pobegnil. Šel je k stricu v vas E., ki je približno pol ure hoje od mesta F. Groženj in ugrabitve ni prijavil policiji, ker se je bal, da bi imel težave še s policijo. Tudi če bi to prijavil, se ne bi zgodilo nič, zato je raje zapustil državo. Povedal je še, da so talibani od očeta zahtevali, naj ga prepriča, da dela za njih. Oče jim je povedal, da brez razloga ubijajo ljudi in da ne želi, da bi se jim sin pridružil. Na vprašanje, ali je poskusil živeti pri stricu, je tožnik odgovoril, da ne, ker imajo talibani po celotnem Afganistanu svoje ljudi. V zvezi z očetovo smrtjo je tožnik povedal še, da je bil takrat v službi, talibani so prišli k njim domov in očeta spraševali, zakaj ne želi delati za njih in zakaj tožnika ne prepriča, da bi delal za njih. Mama mu je povedala, da so talibani prišli v hišo, se pogovarjali z očetom in ga nato vpričo nje ustrelili.

5.S tožnikom je bil dne 2. 9. 2000 opravljen še en osebni razgovor, na katerem je v zvezi z razlogi za zapustitev države navedel, da je delal v avtomehanični delavnici v C. in da je popravljal velike tovornjake, ki so imeli težave z zavorami, menjalniki in sklopkami. Njihove stranke so bili vozniki, ki so vozili iz Pakistana v Afganistan. Popravljali so tudi tovornjake tujcev in zaradi tega so se začele njegove težave. Vozniki avtomobilov so bili iz Afganistana, tovornjaki in tovor pa so bili od tujcev. V Kabulu obstajajo tuja podjetja, za delo pa vzamejo Afganistance, ki nato vozijo njihov tovor. Afganistanski vozniki so govorili, da vozijo nafto za tujce. Sicer so v delavnici popravljali tudi tovornjake, ki so bili v lasti Afganistancev. V delavnici je delal kot učenec, poleg njega sta v delavnici delala še dva učenca in učitelj - glavni mehanik. Tožnik je, ko so se začele težave s talibani, povedal šefu, da ima težave in da ne more več priti na delo. Šefu je rekel, da ima težave v svoji vasi, na vprašanje, kako se je šef odzval na to, pa je tožnik odgovoril, da v Afganistanu vsak skrbi zase in se ne briga za druge ljudi in njihove težave. V zvezi z grožnjami talibanov je povedal, da so ga prvič klicali po telefonu, od njega pa so zahtevali, da mora sodelovati z njimi. Tudi doma so vedeli, da ima takšne težave. V zvezi z ugrabitvijo je povedal, da je bil doma, pozno zvečer so prišli talibani, ki so ga pretepli, mu zavezali oči in ga odpeljali. Takrat sta bila mama in oče še živa, po ugrabitvi je oče umrl. Pri talibanih je bil štiri ali pet dni, bil je pod njihovim nadzorom. Nato je zbežal k stricu. Ko je bil pri stricu, so talibani ubili njegovega očeta. Doma so mu rekli, naj raje ne pride domov, saj ga talibani ne bodo pustili pri miru. Nato je stric organiziral pot in ga poslal iz države. V zvezi z očetovo smrtjo je povedal, da so ga, ko je zbežal in bil pri stricu, talibani prišli iskat na dom. Očeta so spraševali, kje je, in dejali, da kakšni muslimani so in zakaj oče ne dovoli, da bi delal z njimi. Oče je bil proti tožnikovemu sodelovanju s talibani in tudi sam ni želel sodelovati z njimi, zato so ga ustrelili. Uradna osebe tožene stranke mu je v zvezi s tem predočila, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je bil, ko so mu talibani ubili očeta, v službi, na kar je tožnik dejal, da je bil pri stricu in da je tudi na prvem razgovoru povedal, da je bil pri stricu. V zvezi z načini, na katere so mu talibani grozili, je tožnik povedal, da so ga klicali po telefonu, grozili njegovim domačim ter da je v vasi veliko ljudi, ki delajo za talibane kot vohuni. Zaradi strahu se ni upal vsak dan voziti domov, ko je šel domov, pa so talibani že vedeli, da je prišel. V zvezi z zahtevami talibanov je tožnik povedal, da so od njega zahtevali, da bi pod tovornjake tujcev podstavljal bombe. Na vprašanje uradne osebe tožene stranke, zakaj med oblikami groženj ni omenil grozilnih pisem, je tožnik odgovoril, da so, ko ga ni bilo doma, talibani pošiljali tudi grozilna pisma. Njegova mama je nepismena, zato jih je dala prebrati sosedi, ta pa je povedala, da v pismih talibani sprašujejo, zakaj ne sodeluje z njimi. Mama je bila jezna in je pisma strgala. V zvezi z ugrabitvijo je povedal še, da so ga talibani spraševali, zakaj noče sodelovati z njimi, skoraj vsak dan so ga pretepli, obraze so imeli pokrite, na glavah pa turbane. Dali so mu zelo malo hrane in ga veliko pretepali. Na vprašanje, kaj naredijo talibani s tistimi, ki se ne ravnajo po njihovih navodilih, je tožnik dejal, da naredijo, kar želijo - na začetku grozijo, na koncu pa te, če ne slediš njihovim navodilom, ubijejo in ti odrežejo glavo. Na vprašanje, kdaj je zapustil državo, je odgovoril, da je najprej upal, da bodo nehali, približno leto dni po začetku groženj pa je zapustil državo. Talibani vedo, da je v Evropi in ga bodo, če se vrne, gotovo ubili.

6.Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe presojala tožnikovo prošnjo na podlagi tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so podane naslednje okoliščine: prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), prosilec je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), prosilčeve izjave so skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom (tretja alineja), prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), ugotovljena je bila prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). Tožena stranka je v zvezi s pogojem iz tretje alineje ugotovila, da je v tožnikovih izjavah nekaj bistvenih kontradiktornosti, v precejšnji meri pa so njegove izjave malo verjetne in neprepričljive. Kot najbolj bistveno kontradiktornost v tožnikovih izjavah je tožena stranka izpostavila njegovi različni navedbi o tem, kje se je nahajal v času, ko naj bi talibani ubili njegovega očeta. Na prvem osebnem razgovoru je dejal, da je bil takrat v službi, na drugem osebnem razgovoru pa, da je bil pri stricu. Pozvan k pojasnilu je dejal, da je tudi na prvem osebnem razgovoru povedal, da je bil v službi. Takšno pojasnilo po presoji tožene stranke ni prepričljivo, saj mu je bil zapisnik prebran, vendar nanj ni imel pripomb. To neskladje je nemogoče pripisati pomoti pri prevajanju. Glede na to, da se neskladje nanaša na tako pomemben dogodek, kot je smrt očeta, to po presoji tožene stranke poraja močan dvom v resničnost razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Kontradiktorne, nedosledne in nejasne naj bi bile tudi prosilčeve navedbe v zvezi s tem, tovornjake katerih tujcev so popravljali v avtomehanični delavnici, v kateri je bil zaposlen. Ob podaji prve prošnje je dejal, da so bili to tovornjaki Američanov, ob podaji druge prošnje, da so popravljali vozila tujcev, ki so delali za afganistansko vlado, na prvem osebnem razgovoru je govoril zgolj še o vozilih tujcev, na drugem osebnem razgovoru pa je dejal, da so bili šoferji iz Afganistana, tovornjaki pa od tujcev. Pozvan k dodatnim pojasnilom je povedal, da v Kabulu obstajajo tuja podjetja, ki za delo vzamejo Afganistance, ki vozijo njihov tovor. Sam ne ve, čigavi so bili tovornjaki, ve samo, da so bili od tujcev. Afganistanski šoferji so namreč govorili, da vozijo nafto za tujce. Tožena stranka je med kontradiktornimi izjavami tožnika izpostavila tudi, da je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito povedal, da so ga talibani odpeljali in je moral za njih popravljati vozila, v drugem postopku pred toženo stranko pa je zatrjeval zgolj, da so ga v času ugrabitve mučili. Kontradiktorne naj bi bile tudi tožnikove izjave glede grozilnih pisem, saj jih na drugem osebnem razgovoru ni sam od sebe omenil, ob podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito jih sploh ni omenjal, na prvem osebnem razgovoru pa je navedel, da je na dom prejel tri grozilna pisma, ki jih je mama raztrgala. Nadalje naj bi bile kontradiktorne tožnikove izjave o tem, koliko časa po prejetih grožnjah je še opravljal delo. V postopku je zatrjeval, da so ga nekega petka po vrnitvi z dela ugrabili, kmalu po tem pa je zapustil državo, na drugem osebnem razgovoru pa je izjavil, da je šefu, ko so se začele težave, za njih povedal in mu dejal, da ne more več priti na delo, iz česar bi izhajalo, da je kmalu po prejemu groženj z delom prenehal. Po presoji tožene stranke sicer bolj kot kontradiktornosti izstopa neprepričljivost in mala verjetnost tožnikovih izjav. V postopku je namreč zatrjeval, da so talibani od njega zahtevali, da bi pod tovornjake tujcev nastavljal bombe, kar je malo verjetno in neprepričljivo. Nastavljanje eksplozivnih naprav namreč terja znanje o rokovanju s takšnimi napravami, poleg tega pa je povsem jasno, da bi šlo zgolj za enkratno delo, saj bi lahko izvor brez večjih težav izsledili. Vedelo bi se, da je bilo tovorno vozilo v navedeni delavnici in posledično, da je bilo eksplozivno telo najverjetneje nameščeno tam. Prav tako je malo verjetno, da bi talibani iz province D. od tožnika zahtevali, da podstavlja bombe v drugi provinci, ki jo nadzoruje druga skupina talibanov in ima lahko le-ta nadzor nad vozili, ki v delavnico prihajajo. Malo verjetno je tudi, da bi se tožnikov nadrejeni, šef delavnice, tako nezainteresirano odzval na prosilčeve težave. Tožnik je namreč na vprašanje, ali šefa ni skrbelo, dejal, da v Afganistanu skrbi le vsak zase in se ne briga za druge ljudi. Po oceni tožene stranke je malo verjetno, da bi se oseba, v katere delavnici naj bi podstavljali bombe, tako ravnodušno odzvala, saj bi imela v primeru, da bi se to resnično dogajalo, tudi sama velike težave. Brez večjih težav bi se namreč odkrilo, kje je bila bomba podstavljena. Pavšalne in neprepričljive so tudi navedbe o tem, da talibani vedo, da je v Evropi. Teh svojih izjav tožnik ni znal pojasniti, ampak je zgolj dejal, da gotovo vedo, ker imajo svoje ljudi, ki delajo kot vohuni.

7.Tožena stranke je tožnikove izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, preverila tudi v luči informacij o izvorni državi. Tako je na podlagi poročila EASO iz novembra 2016 ugotovila, da so bili v času, ko naj bi se dogajala dejanja preganjanja, ki jih opisuje tožnik, v provinci D. talibani sicer prisotni, vendar ta prisotnost po provinci ni bila enakomerno porazdeljena. V okraju G. so tako v obdobju od 1. 9. 2015 do 31. 5. 2016 zabeležili 340 varnostnih incidentov, v tožnikovem domačem okraju pa 70, kar pomeni manj kot dva incidenta na teden, v nadaljnjem besedilu poročila pa ni omenjen noben incident v tem okraju. Tožena stranka je na tej podlagi ocenila, da ni mogoče sklepati, da je bila prisotnost talibanov v tožnikovem okraju v tem obdobju močna in vidna, kar pomeni, da imajo tožnikove navedbe le šibko oporo v informacijah o izvorni državi. V zvezi s tovornjaki, ki jih je tožnik popravljal, je tožena stranka iz članka o afganistanskih voznikih tovornjakov za ISAF (International Security Assistance Force) iz leta 2015 povzela informacije, da ameriška vlada sklepa pogodbe z afganistanskimi logističnimi podjetji za pomoč pri oskrbi ameriških vojakov. Leta 2011 je tako ameriška vojska podpisala pogodbo, vredno 1 milijardo ameriških dolarjev, z dvajsetimi afganistanskimi špedicijskimi podjetji. Eno od teh podjetij je leta 2008 zabeležilo 202 napada upornikov na svoje konvoje, zaradi česar je umrlo kar 100 voznikov, uničenih pa je bilo več kot 200.000 litrov goriva. Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da je mogoče zaradi vseh praktičnih, logističnih in varnostnih razlogov sklepati, da tujci, prisotni v Afganistanu, za svoje potrebe prevoza tovora uporabljajo afganistanska špedicijska podjetja. Ni logično, da bi neko tuje podjetje iz lastne države pripeljalo tovornjake, če lahko za to storitev dobi izvajalce v Afganistanu in tudi ni smiselno, da bi podjetja kupila tovornjake v Afganistanu, nato pa najela afganistanske šoferje, da jih vozijo. Na ta način bi lastna vozila izpostavljali nevarnostim, ki jih ni malo. V nadaljevanju je tožena stranka proučila poročilo EASO-ja o Afganistanu z naslovom ''Novačenje s strani oboroženih skupin'', izdano septembra 2016, iz katerega izhaja, da so se talibani postopoma vtihotapili v državo, ustanovili vlado v senci in vojaške strukture, da je novačenje v tistem času potekalo preko posebnih celic v Afganistanu, podrejenih naborni komisiji vsake shure ali urada, ločeno od glavnih nabornih centrov v Pakistanu. Poročilo nato opisuje načine mobilizacije borcev, vlogo medres pri tem in novačenje otrok. Tožena stranka v zvezi s tem poročilom izpostavlja izjavo predstavnice Human Rights Watch, da prisilno novačenje ne poteka tako, da talibanski borci obiščejo družino, zgrabijo otroke in jim z naperjenim orožjem ukažejo, naj se borijo zanje. Do prisilnega nabora prihaja predvsem takrat, ko imajo talibani velike potrebe po okrepitvi, med primeri prisilnega nabora pa se ne omenja province D. Prisilnemu naboru se je včasih mogoče izogniti z odkupnino, ima pa lahko resne posledice, tudi smrt, za osebo, ki je nabor zavrnila. Tožena stranka zaključuje, da poročilo ne potrjuje tožnikovih navedb, saj je bilo v letu 2016 prisilnega novačenja manj, nabor pa na splošno ne poteka na način, kot ga je opisal tožnik, saj večinoma ni individualen, temveč skupinski, na ljudi pa se vpliva preko vodij skupnosti, ne pride se kar do družine in se ji grozi. Poleg tega iz informacij izhaja, da osebe, ki se pridružijo talibanom, prestanejo urjenje, ki je zelo dolgotrajno in v tej luči so tožnikove navedbe, da bi se od njega pričakovalo, da bi v delavnici montiral eksplozivna telesa, malo verjetne. Poleg tega tožena stranka ni našla informacij o tem, da bi talibani zaposlene v avtomehaničnih delavnicah nagovarjali, naj na vozila tujcev montirajo eksplozivna telesa.

8.Ker se je tožnik pred prihodom v Slovenijo zadrževal v kar dveh državah članicah EU, v nobeni pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka meni, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času v smislu četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ker je poleg tega tožnik kot ciljno državo sprva navedel Italijo, tožena stranka sklepa, da v Sloveniji sploh ni iskal mednarodne zaščite. Tudi državno mejo je prečkal na način, da se je izogibal možnim stikom z ljudmi, prijet pa je bil v neposredni bližini italijanske meje, tako da ni mogoč zaključek, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to bilo mogoče, pač pa šele po tem, ko ga je prijela policija. Kot negativen element pri presoji splošne verodostojnosti poleg vsega prej navedenega tožena stranka ocenjuje tudi dejstvo, da je tožnik po vložitvi prve prošnje kljub opozorilom tožene stranke celo zapustil RS. Tožena stranka tako ugotavlja, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost.

9.Tožnik po oceni tožene stranke kot razlog za zapustitev izvorne države smiselno uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja po prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. Ob upoštevanju drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 ter 26. in 27. člena ZMZ-1 v povezavi z 28 členom ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da glede na ugotovljeno kontradiktornost, neprepričljivost in malo verjetnost njegovih navedb tožnik ni uspel dokazati preteklega preganjanja. V postopku mednarodne zaščite je bistvena tudi presoja bodočega tveganja v primeru vrnitve v izvorno državo, zato je tožena stranka preverila tudi (v času izdaje izpodbijane odločbe) aktualne informacije o Afganistanu z vidika tožnikove morebitne vrnitve in sicer Smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana ter poročili EASO: Afganistan in Protivladni elementi ter zemljevid nadzora talibanov v Afganistanu. Te informacije se nanašajo na situacijo pred prevzemom oblasti s strani talibanom leta 2021, zato za obravnavano zadevo niso več aktualne in jih sodišče posledično ne bo povzemalo.

10.Enako kot pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca je tožena stranka tudi v okviru presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi tožnikovih pavšalnih, neprepričljivih in malo verjetnih izjav, ki nimajo opore v informacijah o izvorni državi, ocenila, da niso podani utemeljeni razlogi za zaključek, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ugotovila je sicer, da v večjem delu Afganistana sicer poteka oborožen spopad, vendar ker tožnik ni uveljavljal, da se zaradi splošnih varnostnih razmer ne bi mogel vrniti v Afganistan, tožena stranka ni presojala, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada po tretji alineji 28. člena ZMZ-1.

11.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da bo tožnik lahko varno potoval iz kraja predvidenega povratka do domačega kraja po vrnitvi iz Evrope z letalskim prevozom do Kabula in nato do tožnikovega domačega okraja H., pri čemer po oceni tožene stranke sama po sebi pot ne predstavlja takšnega tveganja, da bi bilo mogoče trditi, da obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik utrpel resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

Tožbene navedbe

12.V tožbi tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti s sodbo, s katero naj tožniku prizna status begunca, podrejeno pa status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

13.Navaja, da se tožena stranka sploh ni ukvarjala z njegovo brazgotino na prstu in da ga ni vprašala ničesar v zvezi z njenim nastankom, prav tako ni imenovala izvedenca, ki bi ugotovil, na kakšen način in s čim je bila brazgotina povzročena. Glede na prakso Komiteja proti mučenju v zvezi z odreditvami pregledov strokovnjakov in glede na 39. člen ZMZ-1 bi tožena stranka morala pridobiti izvedensko mnenje o tem, kolikšna je stopnja verjetnosti, da so tožnikove poškodbe nastale na način, kot ga zatrjuje. V zvezi s tem tožnik opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi RC proti Švedski, opr. št. 41827/079 z dne 9. 3. 2010, iz katere izhaja, da je država v primeru, če je prosilec za mednarodno zaščito predstavil prima facie razloge glede obstoja in izvora znakov možnega mučenja, dolžna pridobiti izvedensko mnenje o verjetnem vzroku brazgotin ali drugih znakov. V nadaljevanju tožbe tožnik izpodbija presojo tožene stranke o njegovi verodostojnosti. Glede časa smrti očeta vztraja, da je to bilo v času, ko je bil že pri stricu. Že pri podaji prošnje je povedal, da je po tem, ko so mu ubili očeta, vedel, da ga talibani ne bodo pustili pri miru, zaradi česar se je odločil za zapustitev države. Nikakor ne bi odšel nazaj na delo po tako tragičnem dogodku, kot je smrt očeta. Tožnik se tudi ne strinja, da so njegove izjave v zvezi z vozili, ki jih je popravljal, kontradiktorne, nedosledne in nejasne, saj je navedel, da je popravljal tovornjake znamke Mercedes. Dejstvo, da ni točno vedel, kateri tujci so bili lastniki tovornjakov, ne pomeni, da je neverodostojen, saj od mehanika ni mogoče pričakovati, da bo točno vedel, kdo je lastnik vozil v popravilu. V zvezi s svojo navedbo, da so lastniki vozil delali za afganistansko vlado, tožnik pojasnjuje, da obstajajo tuja logistična podjetja z lastnimi in najetimi tovornjaki, ki sodelujejo z ameriško vojsko oziroma afganistansko vlado, ki se bori proti talibanom. Kot primer takšnega podjetja tožnik navaja podjetje ... Vse, kar je vedel, je bilo to, da so afganistanski šoferji vozili nafto za tujce v tovornjakih znamke Mercedes v lasti tujcev, tožena stranka pa te informacije označuje kot presplošne. S tem se tožnik sicer strinja, vendar meni, da konkretnejših informacij od njega kot mehanika ni mogoče pričakovati. Poleg tega ni nikoli trdil, da je za talibane popravljal vozila, temveč le, da so ga silili, da bi to delal. Pri podaji prve prošnje je v zvezi s tem prišlo do pomote pri zapisu njegovih navedb. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da na drugem osebnem razgovoru ni sam od sebe omenil grozilnih pisem, tožnik pojasnjuje, da ni najbolje razumel besedne zveze ''način grožnje''. To izhaja iz njegovega odgovora, ko je kot enega izmed načinov groženj navedel, da so sosedi povedali talibanom, kdaj bo doma, kar dejansko ni ''način grožnje''. Zato meni, da mu ni mogoče očitati, da grozilnih pisem ni več omenil.

14.V zvezi z vprašanjem, kdaj je o grožnjah talibanov obvestil šefa, tožnik pojasnjuje, da ga je poklical po ugrabitvi in mu povedal, da zaradi težav s talibani ne bo več prišel na delo. To pojasnjuje tudi šefovo nezainteresiranost, saj mu zaradi dejstva, da tožnik po tem klicu ni več prišel na delo, ni bilo treba skrbeti, da bi v njegovi delavnici nastavljal bombe. V zvezi s stališčem tožene stranke, da rokovanje z bombami zahteva posebno znanje, tožnik pojasnjuje, da je šlo za magnetne bombe, ki jih ni težko pritrditi in za to nikakor ni potrebno dolgotrajno usposabljanje. Glede stališča tožene stranke, da bi izvor bombe brez večjih težav izsledili, tožnik navaja, da je talibanom za to vseeno, saj tudi javno prevzemajo odgovornost za napade. Sploh pa ni nujno, da bi v zvezi z nastavitvijo bombe sploh prišlo do preiskave (v zvezi s tem tožnik tožbi prilaga članek, v katerem sorodnik žrtve magnetne bombe navaja, da v treh mesecih po napadu oblasti niso izvedle preiskave in niso pomagale družini žrtve). Prav tako se tožnik ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da talibani iz province D. od njega ne bi zahtevali, da nastavlja bombe v drugi provinci pod nadzorom druge skupine talibanov. Različne skupine talibanov imajo isto vladajočo strukturo, so izredno dobro organizirane in imajo še posebno dobro razvito obveščevalno službo.

15.Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da ni znal pojasniti, kako talibani vedo, da je v Evropi. Pojasnil je namreč, da imajo talibani vsepovsod svoje ljudi, ki za njih vohunijo, s čimer je mislil na ljudi v svoji vasi, ki so seveda izvedeli, da je tožnik v Evropi, poleg tega pa je za talibane značilna dobro razvita obveščevalna mreža. Od njega ni mogoče pričakovati, da bo konkretno vedel, kdo točno je obvestil talibane o njegovem odhodu v Evropo.

16.Nesmiselni naj bi bili tudi zaključki tožene stranke glede prisotnosti talibanov v tožnikovem okraju leta 2016. Ocena, da prisotnost talibanov ni bila močna in vidna, je ob upoštevanju dejstev, da so bili talibani v provinci D. prisotni, da je bila ta provinca nestabilna ter da je v tožnikovem okraju v devetih mesecih prišlo do 70 incidentov, očitno nepravilna. Tudi pridobljene informacije EASO podpirajo tožnikove izjave, saj iz njih izhaja, da je tedensko prišlo do enega ali več incidentov, povezanih s talibani. Tožnik tako meni, da ni mogoč zaključek, da je bila prisotnost talibanov šibka in nevidna.

17.Glede poročila EASO "Novačenje s strani oboroženih skupin", tožnik meni, da to poročilo za obravnavan primer ni relevantno, saj se nanaša na novačenje borcev, ne govori pa o primerih prisile k opravljanju določenih del za talibane. Dejstvo, da tožena stranka ni našla informacij o mehanikih, ki so bili s strani talibanov prisiljeni montirati bombe na tovornjake, še ne pomeni, da to ni verjetno. Iz poročil je mogoče razbrati, da je nastavljanje magnetnih bomb zelo pogosta praksa v Afganistanu. Jeseni 2020 je takšna bomba skoraj vsak dan eksplodirala nekje v Afganistanu, takšne bombe pa se uporabljajo že od leta 2005 dalje.

18.Tožnik poudarja še, da je za mednarodno zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času in sicer takoj, ko ga je prijela policija. Prav tako se ne strinja z zaključkom tožene stranke glede njegove splošne neverodostojnosti. Meni, da je uspel izkazati preteklo preganjanje na podlagi pripisanega političnega prepričanja, ki bi mu v primeru vrnitve grozilo tudi v prihodnosti. Ob tem navaja, da so talibani v provinci D. še kako prisotni, tožnikovo okrožje H. pa je obdano z okrožji pod nadzorom talibanov. V zvezi z upravičenostjo do subsidiarne zaščite navaja, da bi morala tožena stranka sama preveriti tveganje nastanka resne škode zanj, in se glede tega sklicuje na sodno prakso ESČP, iz katere izhaja, da mora organ, ki odloča o mednarodni zaščiti, tudi sam pridobiti določene dokaze, zlasti, kadar je mogoče informacije o takšnem tveganju prosto ugotoviti iz številnih virov. Če je država seznanjena z dejstvi, ki bi lahko prosilca izpostavila posameznemu tveganju, je glede na absolutno naravo pravic, zagotovljenih v 2. in 3. členu EKČP, država dolžna oceniti to tveganje ex proprio motu. Iz EASO-vih smernic za Afganistan izhaja, da nediskriminatorno nasilje v provinci D. dosega visoko raven, zato je potrebna nižja stopnja individualnih okoliščin za domnevo, da bi bil vrnjen civilist resnično izpostavljen tveganju resne škode. Prav tako se tožnik ne strinja z ugotovitvami tožene stranke glede varnosti poti med Kabulom in H.

Odgovor na tožbo tožene stranke

19.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da je poškodba prsta z nožem nekaj običajnega, tako da niti potrditev izvedenca, da je brazgotina na prstu tožnika nastala z nožem, ne bi bistveno pripomogla k temu, da bi tožena stranka tožnikove izjave sprejela za verodostojne. Ker brazgotina ni neposreden dokaz, da so tožnika mučili talibani, je ta dokaz treba presojati skupaj z vsemi drugimi dokazi, v tem primeru skupaj z izjavami tožnika, ki pa v večjem delu niso prepričljive in verjetne ter nimajo opore v informacijah o izvorni državi. Tožnik ni pojasnil kontradiktornosti svojih izjav v zvezi s svojim nahajanjem v času očetove smrti niti kontradiktornosti svojih izjav glede tega, zakaj je najprej trdil, da so ga talibani med ugrabitvijo silili, naj jim popravlja avtomobile. Tožena stranka poudarja, da se je tožnik pri pojasnjevanju nezainteresiranosti njegovega šefa zapletel v nove kontradiktornosti, saj je na drugem osebnem razgovoru trdil, da je šefa obvestil takrat, ko so se težave začele, v tožbi pa navaja, da je šefa obvestil šele po ugrabitvi. Ob tem tožena stranka poudarja, da tožnik s tem, ko se je skrival v gozdu in hodil ponoči, ni ustvarjal pogojev, da bi lahko čim prej dobil možnost zaprositi za mednarodno zaščito, ampak se je očitno izogibal možnosti stika z uradnimi osebami. Navaja še, da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da je tožnikov okraj sporen ali pod nadzorom talibanov in da ni mogoče zaključiti, da je strah tožnika pred preganjanjem s strani talibanov utemeljen. Poleg tega pa zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v RS ne vodi avtomatično do odstranitve iz države, ampak se v zvezi s tem vodi še poseben postopek, v okviru katerega je treba upoštevati tudi tisto, česar tožnik ni navedel, pač pa je lahko relevantno z vidika 2. in 3. člena EKČP. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Prva pripravljalna vloga tožnika

20.V prvi pripravljalni vlogi tožnik v zvezi s svojo brazgotino navaja, da bi moral strokovnjak najprej ugotoviti, na kakšen način in s čim je bila brazgotina povzročena, kar bi tožena stranka primerjala s tožnikovimi izjavami v zvezi s tem in tako ugotovila, ali je glede nastanka brazgotine verodostojen. Tožena stranka bi lahko opustila zdravniški pregled le, če bi bilo to nepomembno ali nepotrebno, ker bi bila sicer pripravljena sprejeti tožnikove izjave glede pretekle povzročitve škode ali preganjanja, ali ker povezava med medicinskimi znaki ali dokazi in domnevnimi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito ni mogoča. V tožnikovem primeru ni izpolnjen noben od teh pogojev. V zvezi s presojo svoje verodostojnosti tožnik navaja, da določenih razhajanj v njegovih izjavah ni mogoče pojasniti, saj lahko do razlik pride zaradi različnih razlogov, npr. napake pri prevodu, tožnikove nepozornosti pri branju zapisnikov, nerazumevanja vprašanj in podobno. Vztraja pri tem, da pomena besedne zveze "način grožnje" ni najbolje razumel, na kar kaže tudi dejstvo, da je kot način grožnje navedel, da so sosedje povedali talibanom, kdaj bo doma, kar dejansko ne ustreza definiciji besedne zveze "način grožnje". S tem, ko je rekel, da je šefa obvestil takrat, ko so se začele težave, je mislil na čas po tem, ko je bil ugrabljen, ker je takrat dejansko spoznal, da je situacija resna. Glede magnetnih bomb poudarja, da ga tožena stranka ni o tem nikoli nič vprašala. Prav tako tožniku ni dala vedeti, da dvomi v to, da ima dovolj znanja za podstavljanje bomb. Če bi ga o tem vprašala, bi lahko pojasnil, za kakšne bombe je dejansko šlo in kako je glede zahtevnosti podstavljanja teh bomb. Poudarja, da sta bila v članku, ki ga je predložil, navedena dva primera situacij, v katerih izvora bomb niso identificirali. Poleg tega je talibanom vseeno, ali bodo oblasti izvor bombe identificirale ali ne. V zvezi s svojim odhodom v Evropo navaja, da njegovi sorodniki niso načrtno širili te informacije, vendar se za takšne novice izve na tak ali drugačen način. Poudarja, da dejstvo, da njegov okraj ni žarišče delovanja talibanov, ne pomeni, da slednji tam niso množično prisotni.

Prva pripravljalna vloga tožene stranke

21.Tožena stranka je dne 21. 9. 2022, po tem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 34/2021-25 z dne 15. 4. 2022, s katero je sodišče tožniku priznalo status subsidiarne zaščite, na poziv sodišča vložila vlogo, v kateri je navedla, da vztraja na stališču, da tožnik ni uspel izkazati preteklega preganjanja s strani talibanov in da posledično kljub spremenjeni varnostni situaciji ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Dodaja, da tožnik ne pripada kateremu izmed profilov posameznikov, ki so (bili) tarča talibanov. Vlogi prilaga prevod dela poročila UNAME, izdanega julija 2022, v katerem so navedene skupine ljudi, ki so tarča talibanskih oblasti. Te skupine so bivši pripadniki nacionalnih varnostnih sil (ANDSF), bivši vladni uslužbenci, posamezniki, ki so obtoženi sodelovanja z oboroženimi skupinami, zaposleni v medijih in civilna družba. Tožnik ne pripada nobeni od teh skupin.

22.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2022 navaja, da poleg pogojev za priznanje statusa begunca izpolnjuje tudi pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Od prevzema oblasti s strani talibanov je do dneva oddaje te vloge minilo že eno leto. Iz EUAA smernic izhaja, da še vedno obstajajo omejitve glede zanesljivega poročanja, saj je poročil iz Afganistana oz. nekaterih delov države premalo. Nejasno ostaja, kako talibani ravnajo s posamezniki, ki zapuščajo Afganistan. Dejstvo, da tožnik že več kot pet let živi "na zahodu", pomeni, da bi bil ob vrnitvi štet za zahodnjaškega in ogrožen tudi iz tega razloga. Stanje v Afganistanu je sicer alarmantno, talibani grobo kršijo človekove pravice civilistov. Ne ciljajo zgolj bivših pripadnikov oblasti in tistih, ki so odkrito nasprotovali njihovi ideologiji, temveč so se varnostne sile na napade ISIL-K in drugih oboroženih skupin odzvale s krepitvijo preventivnih, a vsiljivih ukrepov, npr. razširjenih hišnih preiskav. Kljub zagotovilom oblasti, da izvajajo splošno amnestijo za posameznike, povezane s prejšnjo vlado in njenimi varnostnimi silami, UNAMA še naprej prejema verodostojne obtožbe o umorih, izginotjih in drugih nasilnih dejanjih, katerih tarča so te osebe in posamezniki, obtoženi povezav s Fronto nacionalnega odpora in ISIL-K. Med 1. januarjem in 22. majem je UNAMA dokumentirala najmanj 40 izvensodnih umorov, 30 primerov mučenja in nečloveškega ravnanja ter najmanj 80 samovoljnih aretacij in pridržanj posameznikov v teh kategorijah. UNAMA je prav tako zabeležila kruto, nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje ter izvensodne poboje, ki jih izvaja oblast nad posamezniki, obtoženimi neupoštevanja pravil in direktiv v zvezi z zunajzakonskimi razmerji, pravili oblačenja, prisotnostjo pri molitvah in pravili oblačenja. Kljub drastičnemu zmanjšanju števila civilnih žrtev po talibanskem prevzemu oblasti, je UNAMA od 1. 1. 2022 dokumentirala napade, ki so povzročili najmanj 801 civilno žrtev. Eksplozivni ostanki vojne še vedno povzročajo žrtve, pri čemer so zabeležili 51 mrtvih in 76 poškodovanih. Poročilo posebnega poročevalca ZN o situaciji in človekovih pravicah v Afganistanu navaja, da konflikt med varnostnimi silami in samoopredeljeno Nacionalno odporniško fronto še vedno povzroča znatno trpljenje in kršitve mednarodnega humanitarnega prava, zlasti v provincah I. in J., iz katerih poročajo o samovoljnih aretacijah, izvensodnih ubojih in mučenju civilistov. Redno se izvajajo hišne preiskave, ki jih pogosto spremljajo zlorabe in nasilje. Tveganje zaostritve oboroženih sovražnosti je veliko, prav tako je velik vpliv konflikta na pravico do življenja in fizično nedotakljivost civilistov. Razmere so se po prevzemu oblasti s strani talibanov poslabšale do te mere, da se kriza človekovih pravic ujema s humanitarno in finančno krizo v Afganistanu. Država kaže močne znake prehoda v avtoritarnost. Zadnje EUAA poročilo o varnostni situaciji v provinci D. navaja, da je bilo zabeleženih 13 varnostnih incidentov, od tega 7 spopadov, 3 eksplozije in 3 primeri nasilja nad civilisti. Marca 2022 je guverner province objavil, da niti odporniška fronta niti ISKP nista prisotni v pokrajini, vendar pa so občasno poročali o oboroženih spopadih med talibani in ISKP ter ciljnih ubojih v provinci D., ki so se zgodili avgusta in oktobra 2021 ter junija 2022. Oktobra 2021 je v okraju H. neznani strelec ubil verskega učenjaka. Januarja, aprila in maja 2022 so poročali o spopadih med talibani in odporniškimi silami v D. V začetku marca 2022 so talibani svoje obveščevalne operacije razširili na D., da bi preprečili spomladansko ofenzivo NRF. Januarja 2022 naj bi talibani ustrelili eno ali dve ženski v G., avgusta 2021 so ubili štiri nekdanje deželne uradnike. Decembra naj bi neznan strelec v G. ustrelil nekdanjega policista.

23.Tožnik navaja še, da bi njegova vrnitev v Afganistan pomenila resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 zaradi izjemno slabe humanitarne situacije v državi, ki je poleg naravnih pojavov posledica štiridesetih let oboroženih spopadov. Po poročilih UNHCR se polovica ljudi v Afganistanu sooča s skrajno lakoto, afganistansko gospodarstvo se je v zadnjem letu sesulo. Kombinacija dolgotrajne suše, naraščajočih cen hrane in izgube delovnih mest je okoli 25 milijonov državljanov pahnila v revščino, več kot polovica prebivalstva je eksistencialno odvisna od humanitarne pomoči. Tuja razvojna pomoč se je ustavila, ljudje tri četrtine dohodkov porabijo za hrano. Šest milijonov ljudi je na robu lakote, milijon otrok je hudo podhranjenih, cene hrane še naprej rastejo, medtem ko se dohodki gospodinjstev še naprej zmanjšujejo. Zaradi vsega navedenega tožnik meni, da je upravičen do statusa subsidiarne zaščite.

24.Tožena stranka vztraja, da tožnik tudi po spremembi okoliščin v izvorni državi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Njegova verodostojnost ni bila ugotovljena. V zvezi z navedbami, da bi bil tožnik v Afganistanu štet za "zahodnjaškega", tožena stranka poudarja, da so te navedbe pavšalne in premalo konkretizirane. Iz EUAA smernic izhaja, da tveganju niso izpostavljene vse osebe s tem profilom, temveč je potrebna individualna presoja. Tožnik pa ni navedel nobenih osebnih okoliščin, ki bi povečevale njegovo tveganje. Informacije, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo, da je varnostna situacija v provinci D. tako zaostrena, da bi upravičevala priznanje statusa subsidiarne zaščite. Prav tako informacije ne izkazujejo, da je humanitarna kriza v Afganistanu posledica namernega delovanja talibanov.

25.Tožnik v tretji pripravljalni vlogi navaja, da bi bil v primeru vrnitve ponovno preganjan zaradi pripisanega političnega prepričanja. Poleg tega je izrecno nasprotoval talibanom že v preteklosti, prav tako njegova družina (oče je, preden so ga ubili, izrecno odgovoril, da brez razloga ubijajo ljudi in da ne želi, da bi se jim sin pridružil). Vrnitev tožnika v Afganistan, kjer imajo oblast talibani, katerih politiki, vrednotam in dejanjem izredno nasprotuje, bi posegla v njegovo pravico do svobode izražanja, saj bi se moral podrediti režimu, ki mu ostro nasprotuje in ga prezira. Njegovega mnenja trenutna oblast ne tolerira, zaradi česar se tožnik utemeljeno boji preganjanja. Glede življenja "na zahodu" tožnik navaja, da ni dovolj zanesljivih virov, ki bi poročali o tem, kako talibani ravnajo s posamezniki, ki so po daljšem bivanju na zahodu prisilno vrnjeni nazaj. Ne gre torej zgolj za to, da je tožnik prevzel določene vsakodnevne navade in videz, ki so značilne za zahodni način življenja in v Afganistanu niso sprejemljive, temveč je relevantno že samo dejstvo, da je preživel toliko časa na zahodu, da ima tukaj stkane vezi in prijateljstva. Viri poročajo, da so ljudje, ki so dlje časa živeli izven Afganistana, "na zahodu", obravnavni kot ljudje, ki zavračajo vrednote islama, ali da so zbežali pred nečim, kar so storili. Talibani so pogosto rekli, da "dober musliman" ne bi odšel in da mnogi, ki so odšli na zahod, niso dobri muslimani. Trdijo tudi, da ljudje morda odidejo iz revščine, če pa je kdo nezadovoljen s situacijo, je to posledica šibkosti vere teh ljudi, ki ne želijo živeti pod islamskimi pravili. Viri poročajo tudi, da bi bila na podeželskih paštunskih območjih oseba, ki želi oditi v Evropo ali ZDA ali ima s temi območji stike, na splošno obravnavana s sumom. Tožnik navaja še, da je humanitarna kriza v Afganistanu delno posledica namernega delovanja talibanov, ki so nasilno prevzeli oblast, povzročili široko razseljenost ter beg številnih poklicev v državi ter izvedli številne ukrepe, ki so povzročili ekonomsko krizo (npr. prepoved opravljanja določenih poklicev za ženske, ki je marsikatero družino pahnila v revščino).

26.Sodišče je dne 14. 4. 2023 seznanilo stranki, da bo v obravnavani zadevi pregledalo določene informacije o stanju v izvorni državi tožnika, in sicer poročilo Agencije EU za azil z naslovom "Country Guidance Afghanistan 2023, January 24, 2023" ter "UNHCR Guidance note on the International Protection Needs of People Fleeing Afghanistan, Feburary 2022", ter ju pozvalo, da tudi sami predložita sodišču druga relevantna in aktualna poročila. Tožena stranka je na podlagi poziva sodišču predložila smernice UNHCR za potrebe po mednarodni zaščiti ljudi, ki bežijo iz Afganistana - posodobitev I, izdane februarja 2023.

27.Sodišče je dne 24. 9. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

28.Sodišče je na glavni obravnavi pozvalo tožnika, naj predloži dokazno gradivo, na katero se je skliceval v 5. opombi tožbe, 2. in 4. opombi pripravljalne vloge z dne 21. 9. 2022 ter v 1. opombi pripravljalne vloge z dne 5. 11. 2022. Tožnik je predložil vse navedene listine, z izjemo izpisa internetne strani družbe ..., v zvezi s katerim je tožnik pojasnil, da je želel s podatki o tem podjetju dokazati, da ni neverjetno, da so tujci, ki imajo v lasti tovornjake, povezani z afganistansko vlado. Podjetje ... je namreč tesno sodelovalo z ameriško vojsko, kar posledično pomeni tudi z afganistansko vlado pred spremembo režima. V zvezi z magnetnimi bombami pojasnjuje, da je bil primer teh bomb v tožbi predstavljen kot dokaz, da obstajajo bombe, ki se jih lahko podstavi brez predhodnega znanja, torej je verjetno, da bi tožnik moral podstavljati takšne bombe. Glede humanitarne situacije v Afganistanu je predložil nekaj novejših poročil, iz katerih izhaja, da je tamkajšnje gospodarstvo, ki je bilo že tako obremenjeno zaradi posledic pandemije koronavirusa in vztrajnih suš ter odvisno od razvojne pomoči, zaradi posledic prevzema oblasti s strani talibanov propadlo. Propad gospodarstva je v veliki meri posledica tega, da so druge države zmanjšale svojo zunanjo pomoč in otežile mednarodne finančne transakcije. Donatorji in mednarodne finančne institucije so ustavile vsa plačila, kar je povzročilo likvidnostno krizo v državi, skorajšnji zlom bančnega sistema, depreciacijo nacionalne valute, rast cen in izgubo več sto tisoč delovnih mest. Več kot 90% Afganistancev že skoraj eno leto nima prehranske varnosti, zaradi česar so milijoni otrok akutno podhranjeni. Po pandemiji in spremembi oblasti je bila večina gospodarskih sektorjev uničena, kmetijstvo kljub temu ostaja sorazmerno stabilno. Od prevzema oblasti s strani talibanov je več kot pol milijona ljudi izgubilo službo ali pa so bili odpuščeni. P0 25-odstotnem skrčenju gospodarstva v zadnjih dveh letih so možnosti okrevanja dodatno ovirane zaradi restriktivnih politik glede izobraževanja in dela žensk. Od avgusta 2021 dalje je 81% afganistanskih družin izgubilo plačo, številni javni uslužbenci pa od takrat niso bili plačani. Sočasno z recesijo so se cene osnovnih živil kot sta moka in olje od avgusta 2021 podvojile, gospodarske stiske so povzročile, da ljudje prodajajo notranje organe in otroke. Tožnik je glede na navedeno v Afganistanu nesposoben preživeti brez družinske oziroma socialne denarne podpore, ki pa je nima.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

29.Tožba je utemeljena.

30.ZMZ-1 v drugem odstavku 20. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.

Presoja tožnikove verodostojnosti

31.Tožena stranka je odločitev, da tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne, utemeljila na zaključku, da so tožnikove izjave glede dogodkov, ki naj bi predstavljali preteklo preganjanje, kontradiktorne, neprepričljive ter malo verjetne in da nimajo opore v informacijah o izvorni državi. Upoštevala je tudi, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče in da ni izkazana njegova splošna verodostojnost. Prav tako tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za zaključek, da bi tožniku v Afganistanu grozila resna škoda. Tožnik te ugotovitve izpodbija.

32.Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik podal neskladne izjave glede naslednjih dejstev: kje je bil v času, ko naj bi talibani ubili njegovega očeta (1), tovornjake katerih tujcev so popravljali v avtomehanični delavnici, v kateri je bil zaposlen (2), ali so talibani med ugrabitvijo zahtevali, da za njih popravlja vozila (3), ali so mu talibani poslali grozilna pisma (4) in koliko časa po prejetih grožnjah je še opravljal delo (5). Neprepričljive oz. malo verjetne pa naj bi bile tožnikove izjave glede zahtev talibanov, da bi pod tovornjake tujcev nastavljal bombe (1), šefovega odziva na njegove težave (2), tega, da talibani vedo, da je v Evropi (3).

33.V zvezi s prvim ugotovljenim neskladjem je tožena stranka navedla, da je tožnik glede tega, kje se je nahajal v času, ko naj bi talibani ubili njegovega očeta, na prvem osebnem razgovoru dejal, da je bil takrat v službi, na drugem osebnem razgovoru pa, da je bil pri stricu. Tožnik v tožbi vztraja, da je bil takrat pri stricu in ne navaja nobenega pojasnila za svojo izjavo na prvem osebnem razgovoru. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik na vprašanje sodišča, kako pojasnjuje to neskladje, navedel, da se na prvem osebnem razgovoru verjetno nista razumela s prevajalcem in da je bil v času očetovega uboja pri stricu. Iz zapisnika o prvem osebnem razgovoru s tožnikom z dne 12. 9. 2019 izhaja, da je uradna oseba tožene stranke tožniku zastavila vprašanje: "Na kakšen način so ubili vašega očeta, kaj se je zgodilo?", na kar je tožnik odgovoril: "Takrat, ko so ubili očeta, sem bil v službi. Talibani so prišli k nam domov in očeta spraševali, zakaj jaz nočem delati z njimi, zakaj me ne prepriča, da bi delal z njimi. Oče jim je povedal, da si ne želi, da bi jaz delal z njimi. Mati mi je povedala, da so Talibani prišli v hišo, tam so se pogovarjali z očetom, nato pa so ga vpričo mame ustrelili." Na začetku osebnega razgovora je tožnik potrdil, da razume tolmača, in tolmač, da razume tožnika. Po presoji sodišča je tožnikova izjava "takrat, ko so ubili očeta, sem bil v službi

" tako jasna in enoznačna, da ni mogoče, da bi v zvezi z njeno vsebino prišlo do nesporazuma med tožnikom in tolmačem. V navedeni izjavi ni besed oz. besednih zvez, ki bi lahko imele širše pomene ali pomene, ki bi se lahko pomensko prekrivali z izjavo, da je bil v kritičnem času v službi. Poleg tega je tolmač na koncu osebnega razgovora tožniku prebral celoten zapisnik, torej je imel tožnik možnost, da bi popravil napako, če bi tolmač pri prevajanju slučajno napravil popoln lapsus, vendar tožnik na vsebino zapisnika ni imel pripomb. Sodišče se tako strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je glede te okoliščine tožnik podal nasprotujoči si izjavi.

34.V zvezi z lastništvom tovornjakov, ki jih je tožnik popravljal v mehanični delavnici, v kateri je bil zaposlen, je tožena stranka navedla, da je tožnik ob podaji prve prošnje je dejal, da so bili to tovornjaki Američanov, ob podaji druge prošnje, da so popravljali vozila tujcev, ki so delali za afganistansko vlado, na prvem osebnem razgovoru je govoril zgolj še o vozilih tujcev, na drugem osebnem razgovoru je dejal, da so bili šoferji iz Afganistana, tovornjaki pa od tujcev, pozvan k dodatnim pojasnilom je povedal, da v Kabulu obstajajo tuja podjetja, ki za delo vzamejo Afganistance, ki vozijo njihov tovor in da sam ne ve, čigavi so bili tovornjaki, ve samo, da so bili od tujcev, ker so afganistanski šoferji govorili, da vozijo nafto za tujce. Tožnik v zvezi s tem v tožbi navaja, da od mehanika ni mogoče pričakovati, da bo točno vedel, kdo je lastnik vozil v popravilu, ter da obstajajo tuja logistična podjetja z lastnimi in najetimi tovornjaki, ki sodelujejo z ameriško vojsko oziroma afganistansko vlado, ki se bori proti talibanom (npr. podjetje ...) ter da je bilo vse, kar je vedel, to, da so afganistanski šoferji vozili nafto za tujce v tovornjakih znamke Mercedes v lasti tujcev. Na vprašanje sodišča v zvezi s tem je tožnik na glavni obravnavi odgovoril, da so bili tovornjaki od Američanov oz. od takratne afganistanske vlade.

35.Po presoji sodišča tožnikovim navedbam ni mogoče očitati medsebojne neskladnosti. Splošno znano je, da so bile pred avgustom 2021 v Afganistanu prisotne ameriške vojaške sile in da je takratna afganistanska vlada z njimi sodelovala. Kot kaže primer podjetja ..., na katerega opozarja tožnik v tožbi, je takrat obstajalo vsaj eno ameriško podjetje, ki je v sodelovanju z afganistansko vlado v Afganistanu izvajalo določene logistične dejavnosti. Glede na navedeno je mogoče, da so bili tovornjaki, ki jih je popravljal tožnik, v lasti Američanov, torej tujcev, ki so sodelovali s takratno afganistansko vlado, za prevoze pa so najeli Afganistance. Iz poročil o izvorni državi, na katere se sklicuje tožena stranka, poleg tega izhaja, da je ameriška vojska v Afganistanu sklepala pogodbe z afganistanskimi logističnimi podjetji za oskrbo ameriške vojske v Afganistanu in da so bili ti konvoji pogosto tarča napadov, v katerih so umrli številni vozniki in v katerih so bile uničene velike količine goriva. Po presoji sodišča tožniku, ki je nepismen in neizobražen, njegovo delo pa od njega ni zahtevalo poznavanja lastništva vozil, ni mogoče šteti v škodo tega, da je, ob upoštevanju dejstva, da je v relevantnem časovnem obdobju v Afganistanu obstajalo mnogo špedicijskih podjetij, ki so opravljala prevoze za ameriško vojsko, izjavil, da so bili tovornjaki od tujcev oz. Američanov. Presoja tožene stranke o neskladnosti teh tožnikovih izjav je tako napačna.

36.V zvezi z vprašanjem, ali so talibani med ugrabitvijo od tožnika zahtevali, da za njih popravlja vozila, je tožena stranka navedla, da je tožnik v zvezi z ugrabitvijo ob podaji prve prošnje navedel, da so ga talibani odpeljali in je moral za njih popravljati vozila, v nasprotju s tem pa je v drugem postopku zatrjeval zgolj, da so ga mučili. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je ob podaji prve prošnje prišlo do pomote v zapisu in da ni nikoli trdil, da je za talibane popravljal vozila, temveč, da so ga silili k temu. Iz zapisnika o podaji prve tožnikove prošnje izhaja, da je tožnik v odgovoru na vprašanje, kaj so razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, med drugim navedel: "6 ali 7 mesecev preden sem zapustil Afganistan, so me talibani odpeljali, da sem popravljal njihova vozila. Rekli so mi, da moram nehati popravljati vozila za Američane, ampak da moram delati za njih. Ker me niso pustili na miru, mi je mama rekla, naj zapustim Afganistan, kar sem tudi storil." V zvezi s tem neskladjem je na zaslišanju pred sodiščem povedal, da so talibani, ko so ga ugrabili, želeli, da jim pomaga, da popravlja njihova vozila, tega pa ni želel, zato je pobegnil in šel k stricu. Ko je bil ugrabljen, so ga porezali po prstu in ga pretepali, ker so hoteli, da jim pomaga; hoteli so, da nastavi bombe v tovornjake, tega pa ni želel.

37.Zgoraj navedena tožnikova izjava iz prve prošnje se ne sklada z njegovimi kasnejšimi izjavami glede dogajanja v času njegove ugrabitve. Vendar pa gre pri tem neskladju za situacijo, kjer bi bil pomen tožnikove izjave že ob eni sami drugačni besedi (če bi namesto "da sem popravljal" izjavil "da bi popravljal") povsem drugačen, hkrati pa po vsebini še vedno skladen z nadaljevanjem odgovora na isto vprašanje ob podaji prve prošnje in z vsebino tožnikovih navedb glede ugrabitve na zaslišanju na glavni obravnavi. Ob tem sodišče pri presoji tožnikovih izjav šteje za pomembne naslednje okoliščine: tožnik je po lastnih navedbah nepismen in nima narejene osnovne šole (v Sloveniji je v času glavne obravnave obiskoval četrti razred osnovne šole), na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem pa je vprašanja, ki niso bila povsem enostavna, težko razumel in jih je bilo treba ponoviti. Pri presoji tožnikovih izjav je tako treba upoštevati ne le dejstvo, da lahko na oblikovanje odgovorov na vprašanja sodišča oz. uradne osebe v upravnem postopku vpliva postopek tolmačenja, temveč tudi, da je tožnikov besedni zaklad po predvidevanju sodišča relativno skop. Glede na vse navedeno sodišče dopušča možnost, da je pri podaji njegove zgoraj navedene izjave prišlo do napake, izhajajoče iz tožnikovih jezikovnih omejitev.

38.Okoliščine, navedene v prejšnjem odstavku, je sodišče upoštevalo tudi pri presoji neskladij v zvezi z grozilnimi pismi. Teh namreč, po ugotovitvah tožene stranke, tožnik na drugem osebnem razgovoru ni sam od sebe omenil, ob podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito jih sploh ni omenjal, na prvem osebnem razgovoru pa je navedel, da je na dom prejel tri grozilna pisma, ki jih je mama raztrgala. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da ni najbolje razumel besedne zveze ''način grožnje'', kar naj bi izhajalo tudi iz njegovega odgovora, ko je kot enega izmed načinov groženj navedel, da so sosedi povedali talibanom, kdaj bo doma, kar dejansko ni ''način grožnje''. Na glavni obravnavi je tožnik na vprašanje sodišča, zakaj grozilnih pisem ob podaji prošnje in na drugem osebnem razgovoru ni omenil, odgovoril, da zato, ker ga niso vprašali. Sodišče glede na tožnikovo nepismenost in dejstvo, da v Afganistanu ni obiskoval niti osnovne šole, ocenjuje, da je mogoče, da tožnik dejansko ni razumel besedne zveze "način grožnje" oz. si je pod tem pojmom predstavljal zgolj grožnje talibanov, ki jih je prejel neposredno. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka neskladje med tožnikovimi izjavami ugotovila na podlagi tega, da tožnik na odprto vprašanje ni odgovoril z omembo grozilnih pisem, ni pa tožnik glede tega prišel v izrecno nasprotje s svojimi drugimi navedbami v postopku.

39.Tožena stranka je neskladje v tožnikovih izjavah ugotovila tudi v zvezi z navedbami tožnika glede tega, kdaj je šefu v mehanični delavnici povedal za svoje težave s talibani, saj je v postopku zatrjeval, da so ga nekega petka po vrnitvi z dela ugrabili, kmalu po tem pa je zapustil državo, na drugem osebnem razgovoru pa je izjavil, da je šefu, ko so se začele težave, za njih povedal in mu dejal, da ne more več priti delati, iz česar bi izhajalo, da je kmalu po prejemu groženj z delom prenehal. Tožnik v tožbi v zvezi s tem navaja, da je šefa poklical po ugrabitvi in mu povedal, da zaradi težav s talibani ne bo več prišel na delo, kar pojasnjuje tudi šefovo nezainteresiranost, saj mu zaradi dejstva, da tožnik po tem klicu ni več prišel na delo, ni bilo treba skrbeti, da bi v njegovi delavnici nastavljal bombe. Iz zapisnika o drugem osebnem razgovoru tožnika izhaja, da je tožnik na vprašanje tožene stranke, ali je šefu povedal, da ima težave s talibani, odgovoril: "Ko so se začele težave, sem povedal, da imam težave in da več ne morem priti delat. Ko sem zapustil državo, tega on ni vedel." Na zaslišanju pred sodiščem je tožnik, pozvan, da pojasni zgoraj opisano neskladje, dejal, da se ne spomni, kdaj je šefu to povedal. Iz stališča tožene stranke implicitno izhaja, da je tožena stranka štela, da tožnik z besedno zvezo "ko so se začele težave" označuje čas, ko so mu talibani začeli groziti in od njega zahtevati, da z njimi sodeluje. Ta razlaga je sicer tudi po presoji sodišča najbolj očitna, vendar pa ni edina mogoča. Mogoče je namreč tudi, da je tožnik s pojmom težave označil svojo ugrabitev. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je v istem odgovoru omenil, da šef ni vedel, da je tožnik zapustil državo. Po presoji sodišča zato navedena ugotovitev tožene stranke na končno oceno tožnikove verodostojnosti ne sme imeti pomembnega vpliva.

40.Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da je neprepričljiva in malo verjetna njegova izjava, da so talibani od njega zahtevali, da bi pod tovornjake tujcev nastavljal bombe, saj nameščanje eksplozivnih naprav terja znanje o rokovanju s takšnimi napravami, poleg tega pa je povsem jasno, da bi šlo zgolj za enkratno delo, saj bi lahko izvor brez večjih težav izsledili. Vedelo bi se, da je bilo tovorno vozilo v dotični delavnici in posledično, da je bilo eksplozivno telo najverjetneje nameščeno tam. Prav tako naj bi bilo po presoji tožene stranke malo verjetno, da bi talibani iz province D. od tožnika zahtevali, da podstavlja bombe v drugi provinci, ki jo nadzoruje druga skupina talibanov in ima lahko le-ta nadzor nad vozili, ki v delavnico prihajajo. Tožnik v tožbi v zvezi s tem navaja, da je šlo za magnetne bombe, ki jih ni težko pritrditi in za to nikakor ni potrebno dolgotrajno usposabljanje ter da je talibanom vseeno za to, ali bi bil izvor bombe izsleden, saj tudi javno prevzemajo odgovornost za napade, ob tem pa ni nujno, da bi v zvezi z nastavitvijo bombe sploh prišlo do preiskave. Navaja še, da imajo različne skupine talibanov isto vladajočo strukturo, so izredno dobro organizirane in imajo še posebno dobro razvito obveščevalno službo. Na zaslišanju pred sodiščem je tožnik izjavil, da ne ve, kakšne bi bile bombe, ki naj bi jih za talibane podstavljal v tovornjake, in da so mu rekli samo, da mu bodo dali bombe, on pa bi jih moral zgolj podstaviti na tovornjak. Po presoji sodišča so utemeljene tožbene navedbe, da dejstvo, da tožnik ni vešč ravnanja z eksplozivnimi sredstvi, samo po sebi ne pomeni, da so njegove izjave o zahtevah talibanov neprepričljive in malo verjetne. Tožnik je tožbi priložil tri časopisne članke iz leta 2020, iz katerih izhaja, da je v tem letu v Afganistanu eksplodiralo več t. i. lepljivih oziroma magnetnih bomb. Te naj bi bilo mogoče detonirati na daljavo ali s časovnim zamikom, njihova moč zadošča za eksplozijo avtomobila, njihovo nameščanje pa je zelo preprosto in hitro, članki omenjajo celo primere, ko so bile bombe na vozila nameščene, medtem ko so vozila stala v prometu.

41.Po presoji sodišča dejstvo, da so se v Afganistanu pred letom 2021 pojavljali primeri bomb, ki jih je mogoče povsem preprosto namestiti na vozilo, pomeni, da je ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe neprepričljive, ker nima znanja o rokovanju z eksplozivnimi sredstvi, napačna. Dejstvo, da je mogoče tovrstne bombe namestiti zelo hitro in posledično kjerkoli, pomeni tudi, da je napačna ocena tožene stranke, da so tožnikove izjave neprepričljive, ker bi oblasti zlahka ugotovile, da je bila bomba nastavljena v delavnici, v kateri je delal tožnik. Tožnik prav tako utemeljeno nasprotuje oceni tožene stranke, da ni verjetno, da bi talibani iz province D. od tožnika zahtevali, da podstavlja bombe v drugi provinci, ki jo nadzoruje druga skupina talibanov in ima lahko le-ta nadzor nad vozili, ki v delavnico prihajajo. Iz poročila EASO-ja iz leta 2016 glede novačenja borcev, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, izhaja, da so se talibani "vtihotapili v državo in ustanovili vladavino v senci in vojaške strukture", iz članka "The Taliban's Conduct of Intelligence and Counterintelligence", ki ga je tožbi priložil tožnik, pa, da imajo talibani obveščevalno mrežo, v kateri lokalne enote zbirajo informacije in jih delijo z sosednjimi enotami in talibansko "višjo hierarhijo", ki nato z vrha nudi pomoč z zagotavljanjem tako pridobljenih podatkov (prvi odstavek na 2. strani in zadnji odstavek na 3. strani navedenega članka). Iz navedenega izhaja, da so imeli talibani že v obdobju pred prevzemom oblasti hierarhično organizirano delovanje, kar nakazuje na to, da je bilo delovanje talibanskih enot v različnih provincah koordinirano in da so med seboj sodelovale. To pa pomeni, da je ocena tožene stranke v tem delu (ki v izpodbijani odločbi tudi ni podkrepljen s konkretnimi podatki iz poročil o izvorni državi) napačna.

42.Tožena stranka je ocenila, da je malo verjetno tudi, da bi se tožnikov nadrejeni, šef avtomehanične delavnice, tako nezainteresirano odzval na tožnikove težave. Tožnik je namreč na vprašanje, ali šefa ni skrbelo, dejal, da v Afganistanu vsak skrbi le zase in se ne briga za druge ljudi. Po oceni tožene stranke je malo verjetno, da bi se oseba, v katere delavnici naj bi podstavljali bombe, tako ravnodušno odzvala, saj bi imela v primeru, da bi se to resnično dogajalo, tudi sama velike težave. Brez večjih težav bi se namreč odkrilo, kje je bila bomba podstavljena. Tožnik v zvezi s tem v tožbi navaja, da je šefa o svojih težavah obvestil šele po ugrabitvi, ko se je že odločil zapustiti državo, zato šefu ni bilo treba skrbeti, da bi tožnik še prihajal v delavnico in v njej nastavljal bombe. Iz zapisnika o drugem osebnem razgovoru s tožnikom izhaja, da je uradna oseba tožene stranke tožnika vprašala, ali je svojemu šefu povedal, da ima težave s talibani, na kar je tožnik odgovoril: "Ko so se začele težave, sem povedal, da imam težave in da več ne morem priti delat. Ko sem zapustil državo on tega ni vedel." Uradna oseba ga je nato vprašala, ali je šefu konkretno povedal, da mu grozijo talibani, na kar je tožnik odgovoril: "Da, povedal sem mu, da imam težave v svoji vasi. Tam v Afganistanu vsak skrbi zase." Na nadaljnje vprašanje, kaj je šef dejal na to in ali ga, glede na to, da je imel tožnik težave zaradi dela, ni skrbelo, da jih bo imel tudi on, je tožnik odgovoril: "tam vsak skrbi zase in se ne brigajo za druge ljudi, kakšne težave imajo. Na cesti streljajo ljudi in noben se ne vpraša, zakaj je umrl." Iz citiranih odgovorov ne izhaja, da je tožnik šefu povedal, kaj točno so od njega zahtevali talibani, temveč zgolj, da ima težave v svoji vasi in da ne bo več prišel na delo. Vključitev ocene verjetnosti oz. prepričljivosti tožnikovih izjav o šefovi reakciji v presojo tožnikove verodostojnosti je tako napačna.