Jedro

Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v postopku o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ptuj je s plačilnim nalogom z dne 2. 12. 2012 storilcu A. M. zaradi storitve prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) izrekel globo v znesku 751,12 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec 7. 12. 2012 vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo z dne 21. 5. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse v višini 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 8. 10. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave zahtevi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Navaja, da odločitev sodišča, da ne zasliši prič, ki jih je v zahtevi za sodno varstvo predlagal storilec, predstavlja kršitev pravice do poštenega postopka in v okviru tega posebej kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker storilcu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V zahtevi za sodno varstvo je namreč storilec povsem določno predlagal zaslišanje dveh prič in navedel njune osebne podatke, ki bi sodišču omogočili, da jima pošlje vabilo in ju zasliši. Predlog za zaslišanje prič je bil tudi konkretiziran, saj je storilec navedel, da bi priči vedeli povedati, kako se je odvijal dogodek, zaradi katerega je bil kaznovan. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da je sodišče dokazni postopek dopolnjevalo in ob tem prezrlo vse dokazne predloge storilca, ki bi ga zmogli razbremeniti, izvedlo pa obremenilne dokaze (zaslišanje treh policistov), vrhovna državna tožilka zaključuje, da je očitek, da storilcu izvajanje dokazov v njegovo korist ni bilo zagotovljeno, utemeljen.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki v odgovoru z dne 13. 11. 2015 pritrjuje stališčem vrhovne državne tožilke ter se sklicuje na več sodb Vrhovnega sodišča ter Evropskega sodišča za človekove pravice.

B.

4. Po prejemu zahteve za sodno varstvo je sodišče v navzočnosti storilca dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo tri policiste, ki so bili prisotni na kraju storitve očitanih prekrškov. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče vpogledalo tudi v opis dejanskega stanja in priložen plačilni nalog ter druge priloge v spisu, ki pa jih ni natančneje opredelilo. Storilčev dokazni predlog, naj sodišče zasliši priči M. S. in A. T., je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da njegov dokazni predlog ni bil konkretiziran, ker storilec neposredno ni zahteval zaslišanja teh prič, niti ni navedel, kaj bi priče (pravilno priči) o dogodku lahko izpovedali, prav tako pa zahtevi za njuno zaslišanje ni predložil njunih izjav. Iz zapisa sodišča, da „jih tudi, kot to izhaja iz izpovedbe priče B. R., navajal na samem kraju,“ je sklepati, da je sodišče želelo povedati, da storilec na kraju storitve očitanih prekrškov podatkov o predlaganih pričah prekrškovnemu organu ni posredoval. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da zaslišanje teh prič ne bi v ničemer spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena ne le v kazenskem postopku, ampak tudi v postopku o prekršku.(1) Navedeno jamstvo se prepleta s pravico obdolženca do izjave, ki izhaja iz ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in ki vsakomur zagotavlja pravico do obrambe, oziroma pravico navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica storilca do izjave v postopku o prekršku ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede predlagane dokaze.(2) Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta pravica ni absolutna in da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

6. V obravnavanem primeru je storilec v zahtevi za sodno varstvo odgovoril na očitke prekrškovnega organa in predlagal zaslišanje dveh prič, pri čemer je pomen dokaznega predloga utemeljil s konkretnimi in relevantnimi navedbami. Storilec je pojasnil, da bi predlagani priči potrdili njegove navedbe o poteku dogodka. Sodišče se v sodbi zaradi zmotnega stališča, da dokazni predlog ni konkretiziran, ni konkretno opredelilo do dokaznega predloga storilca. Zgolj splošne navedbe, s katerimi je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, ne dosegajo ustavnega standarda poštenega postopka in pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno ter kršitev tretje alineje 29. člena Ustave v povezavi z 22. členom Ustave. Dejstva, katera je storilec želel dokazovati, bi bila, če bi se izkazala za resnična, zmožna njegovo odgovornost za prekršek ovreči (razbremenilna dejstva). Ker je storilec obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti, presoditi ali je zatrjevano dejstvo podano ter nato ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev presoditi ali je storilec odgovoren za očitani mu prekršek (71. in 133. člen ZP-1). Ker storilec v prekrškovnem postopku ni bil deležen vseh jamstev poštenega postopka, bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ravnati na opisan način ter ob upoštevanju že izvedenih dokazov skrbno in vestno pretehtati verodostojnost zaslišanih prič.

C.

7. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014.