Jedro

Pogoj za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2 je previsoka odmera davka zaradi očitne napake. V konkretnem primeru je bila odmerna odločba glede na takratno dejansko stanje pravilna in že zato o (očitni) napaki v davčnem odmernem postopku ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da je bilo tožeči stranki v letu 2002 izplačano nadomestilo v previsokem znesku, in posledično vračilo preplačila v letu 2005, zato lahko predstavlja le obnovitveni razlog, kot eden od pogojev za obnovo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavrnil zahtevo tožeče stranke za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe št. 09 02499 z dne 17. 6. 2003, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 2002. Dohodnina je bila tožnici odmerjena skladno s podatki davčne napovedi in kontrolnimi podatki. Pri izdaji odločbe ni šlo za napako, temveč je tožnica dne 27. 5. 2005 izvedela za novo dejstvo – obveznost vračila preplačanega nadomestila za brezposelnost, ki je bilo vključeno v davčno osnovo. To bi, ob izpolnitvi drugih pogojev za obnovo, lahko bilo podlaga za obnovo postopka odmere dohodnine, ne predstavlja pa podlage za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-384/2011 z dne 6. 10. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom prve stopnje. V času izdaje odmerne odločbe do očitne napake ni prišlo, saj je bila odmera v tistem času pravilna. Stališče tožeče stranke, da očitna napaka iz 90. člena ZDavP-2 vključuje tudi morebitno napako Zavoda za zaposlovanje ob izplačilu dohodka, pritožbeni organ zavrača, saj zahtevana očitnost napake že sama nakazuje, da gre za napako pri odmeri davka.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo in razlogi zanjo ne strinja. Meni, da so izpolnjeni pogoji za izredno pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2. Navedena določba po mnenju tožeče stranke velja tudi za primere, ko davčni organ sicer (glede na podatke s katerimi razpolaga) izda pravilno odločbo, v kateri pa je zaradi nepravilnih podatkov, s katerimi davčni organ razpolaga, odmerjena previsoka davčna obveznost. To pa mora še posebej veljati v primerih, ko je previsoko odmerjen davek posledica napake drugih državnih organov. V obravnavanem primeru ne gre le za očitno napako na strani Zavoda za zaposlovanje temveč tudi na strani davčnega organa, ki je seznanjen z vsemi podatki o prihodkih, odhodkih in izplačilih upravičencem nadomestil. Tožnica je obnovo postopka skušala doseči, vendar so bile njene zahteve kot prepozne zavrnjene. Ker pravica do vračila preveč plačanega davka še ni zastarala, je izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka 90. člena ZDavP-2. Na navedeni podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe in z razlogi, s katerimi tožbenim enake pritožbene ugovore in stališča zavrne davčni organ druge stopnje. Sodišče zato navedenim razlogom v celoti sledi in jih ponovno ne navaja.

8. Dejansko stanje med strankama ni sporno. Tako ni spora, da je bila tožeči stranki dohodnina za leto 2002 odmerjena skladno s podatki napovedi in kontrolnimi podatki, ki jih je davčnemu organu posredoval izplačevalec. Spora tudi ni, da so bili tožeči stranki sporni prejemki dejansko izplačani.

9. Pogoj za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2 je previsoka odmera davka zaradi očitne napake. Kot pravilno pojasni že pritožbeni organ, je bila odmerna odločba, glede na takratno dejansko stanje, pravilna in že zato o (očitni) napaki v davčnem odmernem postopku ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da je bilo tožeči stranki v letu 2002 izplačano nadomestilo v previsokem znesku, in posledično vračilo preplačila v letu 2005 zato tudi po presoji sodišča lahko predstavlja le obnovitveni razlog, kot eden od pogojev za obnovo postopka. V zadevi pa tudi ni spora o tem, da je bil predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere dohodnine zavržen kot prepozen.

10. Odločba o odmeri dohodnine tožeči stranki za leto 2002 je nesporno pravnomočna. Taka odločba je nespremenljiva in jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, če so za njihovo uporabo izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji.

11. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.