Jedro

V konkretnem primeru je poslovni prostor uporabljala tožena stranka, vendar pa ta okoliščina ne more predstavljati podlage za obogatitveni zahtevek tožeče stranke kot najemodajalca zoper toženo stranko kot uporabnico poslovnega prostora, saj ima tožeča stranka zahtevke iz najemnega razmerja in uporabe najetih poslovnih prostorov pravico terjati od najemnika in ne od tožene stranke, razen če pogodba ne določa drugače, kar pa v danem primeru ni bilo določeno. Stroški vzdrževanja in obratovanja, stroški telefona in interneta ter stroški za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem sporu, so stroški uporabe najetih poslovnih prostorov in kot taki bremenijo najemnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: - sklep o izvršbi VL 44803/2011 z dne 7. 4. 2011 ostane v veljavi v delu, ki nalaga toženi stranki, da plača tožeči stranki v roku 8 dni 378,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 do plačila (1. točka izreka), - sklep o izvršbi VL 44803/2011 z dne 7. 4. 2011 se razveljavi v delu, ki nalaga toženi stranki plačilo 4.165,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 in zakonske zamudne obresti od 378,24 EUR od 2. 2. 2011 do 5. 4. 2011 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (2. točka izreka), - tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 544,28 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izrecno pritožbenih razlogov ni navedla (t. i. gola pritožba).

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Tožena stranka je zoper 1. točko izreka sodbe vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala pritožbenemu sodišču, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka uporabljala telefonsko številko, kot tudi ne, da je plačala stroške operaterju za uporabo te številke, niti ni predložila nobenih dokazil o plačilu teh stroškov, zaradi česar ni bila v ničemer prikrajšana. Prav tako B. Z. ni pravdna stranka tega postopka in njegova eventuelna uporaba telefonske številke ne predstavlja obveznosti za toženo stranko. Med tožečo in toženo stranko tudi ni bila sklenjena nobena pisna pogodba o uporabi telefonske številke. Razlogi in zaključki sodišča pa so glede na izpodbijani del sodbe protispisni, kot tudi nedokazani, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ker pritožba tožeče stranke nima navedb, zoper kateri del sodbe se pritožuje, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem pritožnica ni zmagala.

8. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe, niso pa podane niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

9. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in uveljavljala plačilo stroškov obratovanja in uporabe poslovnega prostora na naslovu Ž., plačilo stroškov za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, stroškov storitve interneta, internetne telefonije in mobilne telefonije ter plačilo stroškov skladiščenja materiala, izpraznitve poslovnega prostora in odvoza premičnih stvari.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka s toženo stranko ni imela sklenjene najemne pogodbe za poslovni prostor, sta pa pogodbo o najemu poslovnih prostorov z dne 1. 7. 2006 sklenili tožeča stranka kot najemodajalec in A. T. kot najemnik. Določba 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) določa, da mora, v primeru, če v pogodbi ni drugače določeno, najemnik plačevati povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi. Navedeni člen torej ureja pravno razmerje med najemodajalcem in najemnikom, ne določa pa pravic in obveznosti najemodajalca in tretjih oseb. V konkretnem primeru je poslovni prostor uporabljala tožena stranka, vendar pa ta okoliščina ne more predstavljati podlage za obogatitveni zahtevek tožeče stranke kot najemodajalca zoper toženo stranko kot uporabnico poslovnega prostora, saj ima tožeča stranka zahtevke iz najemnega razmerja in uporabe najetih poslovnih prostorov pravico terjati od najemnika in ne od tožene stranke, razen če pogodba ne določa drugače, kar pa v danem primeru ni bilo določeno. Stroški vzdrževanja in obratovanja, stroški telefona in interneta ter stroški za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem sporu, so stroški uporabe najetih poslovnih prostorov in kot taki bremenijo najemnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo, kakor tudi v delu, ki se nanaša na skladiščenje materiala, izpraznitev poslovnega prostora in na odvoz premičnih stvari tožene stranke, saj tožeča stranka v zvezi s tem ni podala nobenih navedb, tožena stranka pa je povzročitev stroškov zanikala.

11. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške uporabe mobilnega telefona, saj ta ni vezan na najet poslovni prostor. Določba 198. člena OZ določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V konkretnem primeru je nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke s telefonske številke mobilnega telefona, ki jo je naročil pri tožeči stranki, opravljal klice, tudi v tujino. Med pravdnima strankama sicer ni bila sklenjena pisna pogodba o uporabi telefonske številke, kot to v pritožbi neutemeljeno opozarja tožena stranka, je pa zakoniti zastopnik tožene stranke, B. Z., na naroku priznal, da je za potrebe tožene stranke uporabljal številko, ki mu jo je priskrbela tožeča stranka. Tožena stranka je številko mobilnega telefona uporabljala v svojo korist, pri tem pa zneskov, ki izhajajo iz predloženih računov tožeče stranke, ni poravnala, zaradi česar je bila tožeča stranka prikrajšana. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožeča stranka ni predložila dokazil o plačilu, saj je sodišče sledilo utemeljitvi tožnice, da bi bil v primeru neplačila mobilni telefon odklopljen, kar pa se ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pomembnih za odločitev o zahtevku tožeče stranke, niti iz 15. točke cit. določbe, saj ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami in zapisniki.

13. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbi zavrnilo in potrdilo materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je bil vložen prepozno, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.