Jedro

Na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje (kar sicer brezuspešno, a vendarle primarno zatrjuje zagovornik) kazenskega zakona niti ni mogoče pravilno uporabiti. V postopku preklica pogojne obsodbe mora obsojenec izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 42468/2017 z dne 22. 8. 2019, ter mu v pogojni obsodbi določeno kazen deset mesecev zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu pogojne obsodbe ne prekliče in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma obsojencu nadomesti kazen zapora z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obsojenca v delu, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da je razlog za neizpolnitev obveznosti iz naloženega posebnega pogoja v obsojenčevem subjektivnem, negativnem družbeno sprejemljivem in nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja, njegovih posledic in nenazadnje do oškodovancev, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi namreč, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter da se je ne da preizkusiti.

5. Takšna kršitev ni podana. Zaključke, ki jih zagovornik pogreša, je namreč sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo (točke 2, 3, 4, 7, 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter v tej smeri podalo tehtne in prepričljive razloge, ki jih je v nasprotju s trditvijo tudi mogoče preizkusiti. Iz navedb zagovornika je tako v bistvenem razbrati, da se s takšnimi razlogi ne strinja, ker je predmet samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku v zelo posplošeni trditvi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi „zmotno uporabilo“ kazenski zakon. Utemeljitev v katerem vprašanju naj bi sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon je namreč povsem izostala, kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni zasledilo. Ne glede na to pritožbeno sodišče še dodaja, da na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje (kar sicer brezuspešno, a vendarle primarno zatrjuje zagovornik) kazenskega zakona niti ni mogoče pravilno uporabiti.

7. Bistvo zagovornikovih navedb je v graji dejanskega stanja in trditvah, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna, nedokazana in nezadostno utemeljena. Po oceni zagovornika je namreč sodišče prve stopnje, ob sicer pravilni ugotovitvi, da je bil obsojeni takoj po pravnomočni sodbi še „slaba“ dva meseca od začetka teka roka za izpolnitev posebnega pogoja zaposlen, povsem pa je prezrlo, da v tem času (in tudi že prej) s strani takratnega delodajalca, gospodarske družbe B. d.o.o., ni prejemal plače. Prav tako je ostalo prezrto, da je ta ista družba iz naslova plač večji znesek dolgovala tudi obsojencu. Slednji je iz razloga izredno slabega finančnega položaja najel več posojil, s katerimi je deloma poravnal dolg iz naslova kreditne pogodbe, s čimer je preprečil prodajo stanovanjske hiše, delno pa je izposojena denarna sredstva porabil za nujno preživljanje sebe in od njega odvisnih družinskih članov. Navkljub nizu sledečih zaposlitev v gospodarski družbi C., v gospodarski družbi Č. ter na deloviščih v Nemčiji, na Češkem in Slovaškem ter ob epidemiji COVID-19, zaradi katere obsojenec ni mogel ustvariti zaslužka, kot ga je pričakoval, so bila finančna sredstva porabljena za stroške stanovanja v tujini in za prevoz, pri čemer je obsojencu ostala plača le za osnovno preživljanje družine in plačilo kreditnih obveznosti. Vsled navedenega je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi ugotovilo zmotno s tem, ko je zaključilo, da bi lahko obsojenec brez posledic, povezanih z osnovnim lastnim preživljanjem in preživljanjem družine izpolnil v pogojni obsodbi s posebnim pogojem naložene obveznosti ter oškodovancem izplačal zahtevane denarne zneske.

8. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je po preteku roka za izpolnitev obveznosti iz naslova določenega posebnega pogoja, da mora A. A. škodo, ki jo je povzročil B. B. v višini 4.500,00 EUR, C. C. v višini 3.080,00 EUR, Č. Č. v višini 4.303,12 EUR in D. D. v višini 4.523,12 EUR v roku enega leta in šest mesecev od pravnomočnosti sodbe, dne 13. 7. 2021 skladno z določbo 506. člena ZKP opravilo narok za preklic pogojne obsodbe. Po celostno izvedenem preklicnem postopku pa je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, obsojenemu A. A. pogojno obsodbo upravičeno preklicalo in mu kazen zapora deset mesecev zapora utemeljeno izreklo. Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje (zlasti v točkah 2, 3, 4, 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), obsojenec namreč s pogojno obsodbo naloženega posebnega pogoja ni izpolnil niti deloma, kljub temu, da je v relevantnem obdobju prejemal plače, dnevnice in druge bančne prilive. Sodišče prve stopnje sicer ni prezrlo, da je bil obsojenec v času od pravnomočnosti sodbe (dne 22. 8. 2019) kratek čas brez zaposlitve in rednih mesečnih prejemkov. Vendar pa je na drugi strani ugotoviti, kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, da je obsojenec v vsem tem obdobju razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi, med drugim tudi z bančnimi prilivi, ki so presegali znesek 20.000,00 EUR. Ne glede na nepojasnjenost izvora in namena slednjih pa ne gre prezreti, da obsojeni v obdobju do poteka roka za izpolnitev obveznosti, nenazadnje pa niti v teku preklicnega postopka, oškodovanim delavcem ni poravnal niti najmanjšega zneska.

9. Zagovornik ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe niti s ponovnim pojasnjevanjem obsojenčevih osebnih okoliščin in njegovega finančnega stanja. Šibko finančno stanje namreč samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora obsojenec izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njegovi moči, obveznosti ne more izpolniti, tega pa po prepričanju pritožbenega sodišča A. A. ni izkazal v zadostni meri. Glede omejitve obsojenčevih razpolaganj, ki jih slednji po zagovorniku izpostavlja v pritožbi (skrb za sicer ne preskrbljeno družino in poravnavanje zapadlih kreditnih obveznosti za stanovanjsko hišo, pokrivanje lastnih stroškov v zvezi z delom v tujini), pa je dodati le, da je iz teh le še toliko bolj razbrati, da je obsojenec z določenimi materialnimi sredstvi v času za izpolnitev naloženega mu posebnega pogoja vendarle razpolagal, a jih ni namenil niti za simbolični znesek plačila obveznosti po pravnomočni sodbi, s čimer bi izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev s pravnomočno sodbo naloženega posebnega pogoja. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da okoliščina, kdaj bo obsojenec poravnal naloženo mu obveznost do oškodovancev iz naslova pravnomočne sodbe, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi poplačilu dolga v razmerju do oškodovanih delavcev eventualno dal prednost pred zadovoljitvijo lastnih potreb, kot je primeroma poravnavanje kreditnih obveznosti in stanovanjskih stroškov v tujini. Vsi obsojenčevi interesi bi morali biti podrejeni ravno izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi in ne obratno, kot je to razvidno iz vsebine pritožbe, ko v neutemeljeni graji ugotovljenega dejanskega stanja nekritično izpostavlja, da je obsojenec prednost pred izpolnitvijo naloženih obveznosti iz posebnega pogoja moral dati osnovnemu preživetju sebe in družinskih članov.

10. Končno se kot brezpredmeten izkaže še predlog obsojenčevega zagovornika po nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist. Odločanje o tovrstnem načinu izvršitve izrečene kazni zapora je namreč predmet drugega postopka in v pristojnosti sodišča prve stopnje, medtem ko je predmet postopka za preklic pogojne obsodbe le ocena, katera izmed zakonsko predvidenih možnosti, kot so opredeljene v četrtem odstavku 506. člena ZKP, je v danem primeru najbolj utemeljena.

11. Na podlagi obrazloženega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub zatrjevani pripravljenosti onemogočale njegovo izpolnitev.

12. Iz navedenih razlogov, in ker obsojeni A. A. po svojem zagovorniku v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, prav tako pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo zagovornika obsojenega zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 507. člena, prvega odstavka 98. člena ter prvega odstavka 95. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe zagovornika obsojenega A. A. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu s tar. št. 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca.