Jedro

Ne tožnika ne toženca nimata statusa enotnih sospornikov, denarna obveznost tožencev (razen obeh skupaj s tretjo toženko) pa ni opredeljena kot solidarna, prav tako ni opredeljena kot solidarna na upniški strani. Zato se stvarna pristojnost in pravica do revizije v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, zahtevkov pa je toliko, kot je tožnikov in tožencev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnikoma 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2001. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je s strani sodišča prve stopnje določena obveznost tožencev solidarna z obveznostjo J. A. po zamudni sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 20.2.2004, opr. št. P 123/2003. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njuni pritožbi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da stanovanje zajema samo tisto, kar vodi upravljalec objekta v evidenci in kar so imeli predlastniki v uporabi in posesti. Tožencema je bilo že ob sestavi prve pogodbe jasno, da ne bosta mogla pridobiti lastnine na dodatnem prostoru in zato se ta prostor v nadaljnjih pogodbah ni več omenjal. Sodba druge stopnje navaja, da je bil dogovor sklenjen v korist obeh tožnikov. Vse posle do zadnje kupne pogodbe (med predpogodbo in pogodbo je še več drugih listin) je na strani tožeče stranke opravljal prvi tožnik sam. Kako lahko gredo tožnici v korist pogajanja pri sestavljanju predhodnih pogodb, zlasti predpogodbe, ni razumljivo, sodišče pa tega dejstva tudi ni obrazložilo. Sodišče gradi naklonjenost tožbenemu zahtevku tudi na ceni, češ da je cena v pogodbi bližje ceni stanovanja tudi ob upoštevanju dodatne sobe. To trditev postavlja na podlagi lastnih izkušenj, ne da bi o tem zaslišalo kakšnega izvedenca. Tožena stranka je želela pojasniti, da je cena v pogodbi bližje ceni za stanovanje, ki je bilo prodano, pa sodišče kategorično odklanja predloženo cenitev, češ da je prekoračen rok za predložitev dokaza. Tako ravnanje sodišča je nesprejemljivo. Toženca nista bila lastnika sobe in zato ta s pogodbo ni bila zajeta. Če bi bila prodana, bi bila prodana tuja stvar, prodaja tuje stvari pa veže pogodbenika. Kupec, ki ni vedel in ni moral vedeti, da je stvar tuja, lahko razdre pogodbo. V obravnavanem primeru pa je kupec za okoliščino, da prodajalca nista lastnika nadaljnje sodbe, vedel od vsega začetka. Pravni razlog za razveljavitev torej ne obstaja. Kaj pa je instančno sodišče mislilo s sklicevanjem na 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ni razumljivo. Res sta tožnika prevzela tudi sporno sobo, vendar le v posest tako, kot sta jo imela pred tem tudi toženca, pred tem pa tudi predlastnik tožencev.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnika sta uveljavljala tožbeni zahtevek proti trem tožencem. Izpodbijana odločitev se tiče le še obveznosti tožencev B. M. in D. M., saj je odločitev o prvotni tretji toženki J. A. že pravnomočna. Ne tožnika ne toženca nimata statusa enotnih sospornikov, denarna obveznost tožencev (razen obeh skupaj s tretjo toženko) pa ni opredeljena kot solidarna, prav tako ni opredeljena kot solidarna na upniški strani. Zato se stvarna pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, zahtevkov pa je toliko, kot je tožnikov in tožencev. Plačilo denarnega zneska 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) namreč tožnika uveljavljata nediferencirano: skupno oba tožnika zoper oba toženca. Ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) tako noben od uveljavljanih zahtevkov ne presega vrednostnega praga za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (tako je vrhovno sodišče izreklo že v več primerih, npr. II Ips 346/2006, II Ips 709/2005, II Ips 230/2005). Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo tožencev zavrglo.