Jedro

Stališče višjega sodišča, da bi bilo treba tožbo v delu, ki presega obseg varstva, določenega v napotitvenem sklepu, zavreči, je napačno. Če so med dediči sporna še druga dejstva in ne le tista, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo, ni nobene ovire, da jih stranke ne bi smele zajeti v svoji tožbi, saj na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane.

Lastninska pravica na avtomobilu ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest (dejanska izročitev ali simbolična izročitev). Prepis prometnega dovoljenja ima le javnopravno in ne stvarnopravne funkcije, zato zgolj na podlagi prometnega dovoljenja ni mogoče sklepati o lastništvu vozila.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita: - v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek glede denarnih sredstev (drugi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe), razen za denarna sredstva v višini 69.800,00 EUR, ki so bila predmet vlaganj v nepremičnino, - v delu, ki se nanaša na osebno vozilo (2. točka izreka prvostopenjske sodbe), - glede odločitve o stroških pravdnega postopka (3. točka izreka prvostopenjske sodbe), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Po napotitvi zapuščinskega sodišča sta tožnika (otroka toženca in zapustnice) vložila tožbo na ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje toženca in pokojne L. T. 1) nepremičnina v Ljubljani, 2) denarna sredstva v višini 594.632,45 EUR (1,163.000,00 DEM), skupaj z obrestmi, in 3) osebno vozilo, znamke Mercedes C 180, ter da polovica nepremičnine, denarnih sredstev in vozila sodi v zapuščino po pokojni L. T. Od toženca sta zahtevala, da vsakemu od njiju plača 198.210,82 EUR skupaj z obrestmi. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče zahtevku skoraj v celoti ugodilo, po pritožbi toženca pa je višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev glede nepremičnine je postala pravnomočna že v prvem sojenju, zato ni bila predmet ponovne obravnave. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da predstavljajo denarna sredstva v višini 99.648,73 EUR (194.895,99 DEM) skupno premoženje toženca in pokojne L. T. ter da polovica teh sredstev sodi v zapuščino. V presežku je tožbeni zahtevek glede denarnih sredstev zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek glede osebnega vozila in naložilo tožnikoma v plačilo stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njunemu zahtevku v celoti ugodi. Nasprotujeta stališču višjega sodišča, da bi bilo treba tožbo v delu, ki je bila vložena mimo napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, to je glede določenih denarnih sredstev in osebnega vozila, zavreči. Trdita, da sta nesporno dokazala, da sodijo denarna sredstva v skupno premoženje toženca in pokojne L. T., in da zato polovica tega zneska spada v zapuščino po pokojni materi. Denarna sredstva, ki jih vtožujeta, so generična potrošna stvar in niso individualizirana. To pomeni, da gre lahko za katerikoli denar v ustreznem številu enot. Ker denarna sredstva niso individualizirana, jima tudi ni bilo treba ob ugotovitvenem zahtevku postaviti dajatvenega zahtevka proti tretji osebi, pri kateri bi se sredstva slučajno nahajala. Ne strinjata se tudi z zavrnitvijo zahtevka glede osebnega vozila. Dejstvo, da je prometno dovoljenje izdano na ime druge osebe, namreč ne dokazuje, da je ta oseba tudi dejanski lastnik avtomobila in da bi zato morala zahtevek vložiti tudi proti tej osebi. Ker sta uspela dokazati, da je bilo prometno dovoljenje izdano na tretjo osebo zgolj iz finančnih in špekulativnih razlogov, pravi lastnik vozila pa je toženec, ki vozilo tudi uporablja, sodi vozilo nedvomno v skupno premoženje toženca in njune pokojne matere. Nasprotujeta tudi ugotovitvi nižjih sodišč, da so bila v prvostopenjski sodbi v prvem sojenju denarna sredstva v višini 84.363,16 EUR upoštevana dvakrat – kot denarna sredstva, ki sodijo v skupno premoženje toženca in pokojne, ter kot sredstva, ki jih je toženec po smrti žene investiral v skupno nepremičnino. Vlaganja zakonca v skupno premoženje po smrti drugega zakonca namreč ne morejo vplivati na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. Delež, ki ga je v prvem sojenju ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je zato lahko le delež, izračunan na dan smrti njune matere, tožencu pa pripada zgolj obligacijski zahtevek zoper dediče pokojne. Ker je delež zakoncev na nepremičnini že pravnomočno ugotovljen, pri njegovem izračunu nikakor ni mogoče upoštevati naknadnih toženčevih vlaganj, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da tudi denarna sredstva v višini 84.363,16 EUR sodijo v skupno premoženje bivših zakoncev. Tožnika obrazloženo izpodbijata tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Zapuščinsko sodišče je tožnika z napotitvenim sklepom napotilo na pravdo, da se ugotovi, ali nepremičnina in določena denarna sredstva sodijo v zapuščino po njuni pokojni materi. Tožnika sta skladno z napotitvenim sklepom vložila tožbo, v kateri sta obseg premoženja, ki naj bi sodilo v zapuščino, razširila še na avtomobil in druga denarna sredstva. Stališče višjega sodišča, da bi bilo treba tožbo v delu, ki presega obseg varstva, določenega v napotitvenem sklepu, zavreči, je napačno. Če so med dediči sporna še druga dejstva in ne le tista, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo, ni nobene ovire, da jih stranke ne bi smele zajeti v svoji tožbi, saj na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Iz petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju pa celo izhaja, da lahko stranka, če napotitve na pravdo ni bilo, pa bi morala biti, o zadevnem zahtevku sproži pravdo.(1) Res pa je, da mora v primeru, če je tožba vložena z zahtevkom na širše pravno varstvo, kot izhaja iz napotitvenega sklepa, pravdni sodnik pri ugotovitveni tožbi posebej preveriti obstoj pravnega interesa za tisti del, ki presega vsebino napotitvenega sklepa. Ker je v teku zapuščinski postopek, v katerem je prišlo med strankami do spora glede obsega zapuščine, o obstoju pravnega interesa tožnikov tudi glede premoženja, ki ni zajeto v napotitvenem sklepu, ne more biti dvoma.

7. Sodišči sta zahtevek glede osebnega vozila zavrnili z utemeljitvijo, da je lastnik vozila R. R., na katerega se glasi prometno dovoljenje, zato bi morala tožnika ob zahtevku na ugotovitev skupnega premoženja obvezno postaviti tudi ustrezen dajatveni zahtevek zoper R. R. To stališče je zmotno. Lastninska pravica na avtomobilu namreč ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest (dejanska izročitev ali simbolična izročitev - prim. 34. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, tako tudi 60. člen Stvarnopravnega zakonika). Prepis prometnega dovoljenja ima le javnopravno in ne stvarnopravne funkcije,(2) zato zgolj na podlagi prometnega dovoljenja ni mogoče sklepati o lastništvu vozila. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišči nista presojali utemeljenosti zahtevka z vidika pravnih podlag, ki bi jih bilo glede na podane trditve mogoče uporabiti. Tožnika sta zatrjevala, da je R. R. v svojem imenu, vendar za račun njunih staršev, naročil in plačal sporni avtomobil. Trdila sta tudi, da sta starša zagotovila kupnino in avto nato tudi uporabljala, čeprav do prepisa lastništva še ni prišlo. Toženec je zahtevku oporekal z navedbami, da si je vozilo od R. le sposodil, a ga sedaj nima več. Ob takšni trditveni podlagi bi morali sodišči raziskati pravno naravo razmerja med zakoncema in R. R. Presoditi bi morali, ali je šlo morda za mandatno razmerje (749. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), na podlagi katerega je R. R. kot mandatar sklenil prodajno pogodbo v svojem imenu, vendar za račun zakoncev, in ali je R. R. prenesel koristi (lastništvo) iz sklenjenega posla na zakonca, ali pa je šlo za posodbeno pogodbo, kot trdi toženec. Revizijsko sodišče pri tem opozarja, da v kolikor gre za mandatno razmerje in R. R. ni izpolnil svoje obveznosti prenosa posesti na avtomobilu, potem lahko sodi v skupno premoženje bivših zakoncev le terjatev iz mandatne pogodbe do R. R. na izročitev vozila. V vsakem primeru pa ni potrebno že v pravdi na ugotovitev skupnega premoženja uveljavljati dajatvenega zahtevka nasproti tretji osebi, saj je smisel tovrstnih pravd le v ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Poleg tega bi se z ugoditvijo takšnemu zahtevku opravila že delna delitev zapuščine v pravdi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje neraziskano, zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč v tem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

8. Tudi glede denarnih sredstev, ki naj bi se nahajala na računih tretjih oseb (J. J. in V. G.), sta nižji sodišči izhajali iz zmotnega materialnega izhodišča. Presodili sta, da je treba zahtevek iz tega naslova zavrniti, saj bi morala tožnika ugotovitveni zahtevek kumulirati z dajatvenim zahtevkom nasproti imetnikom računov. Revizijsko sodišče je že zgoraj pojasnilo, da ni potrebe, da bi v pravdi, v kateri se razrešujejo sporna razmerja med zakoncema, kot stranka sodelovala tretja oseba. Zaradi zmotnega materialnega zaključka sodišči v drugem sojenju nista presojali utemeljenosti tožbenih trditev, da so sredstva na računih skupni prihranki njunih staršev, ki zaradi izogibanja davčnim predpisom privarčevanih vsot nista želela položiti na svoje račune, temveč sta jih razdelila med svoje prijatelje in sorodnike. Ti naj bi nato v svojem imenu, a za njun račun, z različnimi bankami sklenili pogodbe o dolgoročni vezavi deviznih sredstev. V primeru, če tretja oseba kot mandatar deponira denar na banki, je v odnosu do banke le njej kot imetnici računa omogočeno razpolaganje s temi sredstvi. Ob trditvah, ki sta jih podala tožnika, bi zato v skupno premoženje bivših zakoncev lahko spadala le njuna terjatev do imetnikov računov na vrnitev denarja. Vendar, ko rečeno, zaradi zmotnega materialnega izhodišča dejansko stanje v tej smeri ni bilo raziskano, zato je revizijsko sodišče reviziji tudi v tem delu ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

9. Ni pa utemeljena revizija v delu, ki se nanaša na denarna sredstva, ki jih je toženec po smrti žene vložil v skupno nepremičnino, zato jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavrniti (378. člen ZPP). Zaradi kasnejših vlaganj se res poveča vrednost nepremičnine, vendar to na višino deležev zakoncev na premoženju, pridobljenim z delom v času trajanja zakonske zveze, ne more vplivati. Morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje lahko vlagatelj uveljavlja le z obligacijskopravnim zahtevkom.(3) Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju pravilno upoštevalo, da so toženčeva naknadna vlaganja iz skupnih denarnih sredstev povečala vrednost skupne nepremične, pri presoji deležev na skupnem premoženju pa je upoštevalo le prispevke zakoncev do zapustničine smrti, ne pa naknadnih vlaganj toženca. Kljub temu je vložena denarna sredstva prisodilo še v okviru vtoževanih denarnih sredstev, vendar je v novem sojenju to napako odpravilo. Upoštevalo je, da je bil del skupnih denarnih sredstev v višini 69.800,00 EUR porabljen za dogradnjo hiše, zato je zahtevek iz naslova denarnih sredstev v tem delu utemeljeno zavrnilo.

10. Ker je revizijsko sodišče delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je poseglo tudi v odločitev o stroških pravdnega postopka. Ni pa vsebinsko obravnavalo revizijskih očitkov glede stroškovne odločitve, saj revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. A. Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, letn. 24, št. 2, 2003, str. 117-118. Op. št. (2): Prim. M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 309. Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 282/2006 z dne 18. 9. 2008. Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 490/2002 z dne 6. 10. 2003.