Jedro

Iz besedila prvega odstavka 260. člena ZUP izhaja, da je obnova postopka možna le v tistih primerih, ko se je postopek končal z odločbo, iz česar smiselno izhaja, da ni možna takrat, kadar se je postopek končal s sklepom. V obravnavnem primeru pa se je predhodni postopek končal s sklepom o ustavitvi postopka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s sklepom tožene stranke št. 0710-49/2009/24 z dne 14. 1. 2010. V obrazložitvi sklepa navaja, da je s sklepom, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, ustavila postopek v zvezi s seznanitvijo z lastno zdravstveno dokumentacijo stranke z interesom, ker je imenovana dne 11. 1. 2010 umaknila pritožbo. Tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja, da so bili postopki iz septembra 2009 nezakonito ustavljeni, saj bi se moralo glede na nejasnost in zmedenost pooblastil pri pristojnem centru za socialno delo zahtevati podatke o skrbništvu oziroma postopati skladno z zakonom, ki narekuje posebno postopanje v primeru vprašljive procesne sposobnosti stranke, kar ni bilo izvedeno. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 1. odstavek 267. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), ki ureja procesne predpostavke za vložitev predloga za obnovo postopka, in v primeru, da samo ena od teh predpostavk ni izpolnjena, pristojni organ s sklepom zavrže predlog za obnovo postopka. Navaja, da je predlog za obnovo postopka podala oseba, ki do tega ni upravičena, saj v postopku, ki se je vodil pod opr. št. 0710-49/2009, tožnik ni imel ne položaja stranke in tudi ne položaja pooblaščenca stranke z interesom za seznanitev z njeno zdravstveno dokumentacijo. Določba 2. odstavka 41. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS št. 15/08, ZpacP) namreč določa, da se pacientu oziroma njegovemu pooblaščencu omogoči seznanitev pod pogoji, da je zagotovljena njihova identifikacija in izkazana pravna podlaga. V konkretnem primeru pa pooblastilo tožniku ni bilo izkazano, posledično pa tudi ni bila izkazana pravna podlaga. Pravica do vpogleda v osebne podatke oziroma do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo je vezana na posameznika, ki pa lahko pooblasti tudi drugo osebo, da v njegovem imenu uresničuje to pravico. Ker stranka z interesom kot nosilka pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo ni pooblastila tožnika, ta ne more imeti položaja stranke ali pooblaščenca v tem postopku. Tudi iz odločb Centra za socialno delo Ljubljana - Moste izhaja, da je obseg skrbništva, ko je bil tožnik postavljen stranki z interesom za skrbnika za posebni primer, v navedenih odločbah natančno konkretiziran, tako da ni dvoma, da po teh odločbah tožnik nikoli ni imel položaja skrbnika stranke z interesom pri izvrševanju pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Ker torej tožnik nima ne položaja stranke in tudi ne položaja pooblaščenca stranke z interesom in ker po odločbah centra za socialno delo skrbništvo za poseben primer nikoli ni obsegalo izvajanja pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v imenu in za račun varovanke, je tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla.

Tožnik v tožbi in njenih dopolnitvah navaja, da se zadeve, ki jih je reševala tožena stranka, nanašajo tako na njegovo ženo A.A., kot tudi nanj. Po dogovoru z drugim pooblaščencem A.A. B.B. se je odločil, da v enem delu odstopi od postopka, torej v tistem delu, ki se nanaša nanjo. V delu pa, kjer ne potrebuje njenega pooblastila, pa je vztrajal, kot izhaja iz zapisnika pred Informacijskim pooblaščencem z dne 16. 10. 2009. Zahteval je namreč kopijo izjave o prepovedi dajanja informacij ter informacijo o tem, kdaj in pri kom je bila ta izjava dana in kdo so bile priče. To izjavo bi mu moral dati Univerzitetni klinični center (v nadaljevanju UKC). Tudi Informacijski pooblaščenec je bil mnenja, da je do te izjave upravičen, saj gre za preklic pooblastila, ki se nanaša nanj. Do tega je upravičen na podlagi 2. in 3. odstavka 58. člena ZUP. Iz že navedenega zapisnika z dne 16. 10. 2009 izhaja, da je v postopku vztrajal le pri zahtevi, za katero ni potrebno pooblastilo stranke z interesom, v ostalem delu pa je postal njen pooblaščenec B.B. V odgovoru tožene stranke z dne 16. 2. 2010 pa je bil seznanjen, da je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, ker je bila pritožba njegove žene A.A. preko njenega odvetnika umaknjena. Razen tega bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti veljavnost pooblastil posameznih oseb in dejansko voljo vložnikov kot tudi procesno in poslovno sposobnost stranke z interesom. Meni, da je odvetniška pisarna, ki jo je A.A. pooblastila, nezakonito vstopila v njegove zahteve pred toženo stranko s pooblastilom, ki ni bilo zakonito. Sam ni dal pooblastila, da se ustavijo postopki, ki se nanašajo nanj. Nadalje tožnik v dopolnitvi tožbe podaja podroben kronološki pregled postopka pri toženi stranki. Navaja, da za osebo, ki ni procesno sposobna, opravlja dejanja v postopku njen zakoniti zastopnik, ki se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni državni organ, tožena stranka pa se v aktih sklicuje na pooblastilo, dano odvetniški pisarni. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za poseben primer ali to zahtevati od pristojnega centra za socialno delo. Iz tega razloga je pooblastilo odvetniški pisarni nezakonito. V tožbi in njeni dopolnitvi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, zahteva povrnitev stroškov postopka ter da naj sodišče toženi stranki naloži plačilo odškodnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijanem sklepu in navaja, da je tožnika pozvala, naj svoj predlog za obnovo postopka dopolni z navedbo okoliščin, na katere opira predlog, na ta poziv je tožnik sicer odgovoril, vendar brez navedb zahtevanih okoliščin. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da v dopisu z dne 30. 6. 2010 ni bilo govora o obnovi postopka in da tožena stranka ne konkretizira, za katero obnovo naj bi dal dopolnitev. Obnovo postopka pa je zahteval z dopisom z dne 9. 6. 2010, vendar glede postopka, ki ga je vodil B.B. Nadalje meni, da A.A. ne more biti stranka z interesom v tem postopku, saj gre za pridobivanje informacij, ki pripadajo tožniku. V kolikor pa se stranki z interesom da tak status, naj se zagotovi, da bo pravilno zastopana. Gre za stranko, pri kateri je vprašljiva procesna sposobnost, ki jo zastopajo odvetniki, ki so v navzkrižju interesov. Odvetniki so po mnenju tožnika nezakonito vstopili v sam postopek pred Informacijskim pooblaščencem in ga brez ustreznih pooblastil ustavili. Odvetniki v enem upravnem sporu nastopajo kot zastopniki stranke z interesom, drugič pa so sami stranke z interesom. Nadalje tožnik še navaja, da zahtevane podatke potrebuje zaradi odškodninskega zahtevka. Navaja tudi, da v postopkih vztraja zaradi tega, da ženi zagotovi varstvo in pravice skladno z zakonom. Do odškodnine in rente od UKC pa sta upravičena tako žena kot tudi hčerka. Nadalje tožnik podrobno pojasnjuje, zakaj meni, da zastopnik stranke z interesom različno prikazuje svoj status. Tožnik tudi predlaga, naj sodišče odvetnikom naloži povrnitev stroškov ter naj naloži kazen zaradi nezakonitega predstavljanja in zastopanja.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2010 navaja, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval položaj pooblaščenca stranke z interesom, in sicer da v njenem imenu in za njen račun uresničuje pravico vpogleda v njene osebne podatke. Za stranko z interesom ni bila potrebna postavitev začasnega zastopnika, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji. V konkretnem primeru tožena stranka ni zaznala, da bi bil zaradi (ne)seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ogrožen položaj tožnikove žene, pač pa je na podlagi tožnikovih pisanj in dejstva, da ni izkazal pooblastila, prišla do zaključka, da se je tožnik hotel seznaniti z določenimi osebnimi podatki svoje žene v svojem imenu proti njeni volji.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah navaja, da prereka tožbene navedbe, saj tožnik z ničemer ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, tožbi ni priložil pooblastila A.A., pooblastilo, ki ga je imel, pa je bilo preklicano. A.A. ni pooblastila tožnika za vložitev te tožbe. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sicer pa kot edina stranka s pravnim interesom za vložitev predmetne tožbe tožbo umika. Tožnik je imel interes za vložitev tožbe, dokler je že imel pooblastilo, podano s strani A.A., ki pa ga nima več. Po njenem mnenju so postopki, ki jih vodi tožnik, namenjeni izključno k neupravičeni pridobitvi osebnih podatkov A.A. Stranka z interesom tudi zanika, da bi bila vprašljiva njena procesna sposobnost. Nesporno je, da je za varstvo svojih pravic pooblastila odvetnike. Sicer pa stranka A.A. meni, da tožnik s tožbo v tej zadevi in pripravljalnimi vlogami dejansko ne napada v tožbi izpodbijani akt, saj iz njegovih tožb ni mogoče razbrati navedb o predmetu tožbe, ampak se tožnik spušča v stvari, ki niso predmet tega postopka. Stranka z interesom tudi predlaga, naj sodišče tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je kot stranko z interesom pritegnilo v postopek tudi UKC, ki pa na tožbo ni odgovoril. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom predlog tožnika za obnovo postopka zavrgla, ker je ugotovila, da je predlog za obnovo podala oseba, ki do tega ni upravičena, saj v postopku, ki se je vodil pod opravilno številko 0710-49/2009 tožnik ni imel ne položaja stranke ne položaja pooblaščenca A.A. za seznanitev z njeno zdravstveno dokumentacijo. V zvezi z navedenim sodišče sicer pritrjuje tožbenim navedbam, da je želel tožnik po tem, ko je A.A. že pooblastila B.B. za njeno zastopanje v postopkih varstva pacientovih pravic (to se je zgodilo s pooblastilom z dne 15. 6. 2009) nadaljevati postopek le glede vpogleda v dokumentacijo, za vpogled katere meni, da je sam do njega upravičen in ne kot pooblaščenec A.A., to pa je izjava A.A. o nedopuščanju izdaje potrdila o kognitivnih sposobnostih (datum izjave in imena prič) ter podatek o tem, kdo je njen lečeči zdravnik. Takim tožbenim navedbam je mogoče slediti tudi zaradi uradnega zaznamka tožene stranke št. 0900-237/2009 z dne 16. 10. 2009, ki je priložen k tožbi. Navedeni uradni zaznamek po mnenju sodišča potrjuje tožbeno navedbo, da je že pred ustavitvijo postopka tožnik nastopal v upravnem postopku tudi sam kot stranka in ne kot pooblaščenec A.A. Kljub temu je odločitev tožene stranke o tem, da se tožnikov predlog za obnovo postopka zavrže, pravilna, vendar ne iz razloga, kot ga tožena stranka navaja v obrazložitvi sklepa, pač pa iz drugega razloga. Sama odločitev o zavrženju predloga je pravilna zato, ker obnova postopka zoper odločitev, ki se je končala s sklepom, sploh ni mogoča. Iz izreka izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da se zavrže predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s sklepom št. 0710-49/2009/24 z dne 14. 1. 2010. S tem sklepom pa je bil ustavljen pritožbeni postopek zaradi molka prvostopenjskega organa (UKC). Prvi odstavek 260. člena ZUP določa, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku). Iz besedila navedenega določila torej izhaja, da je obnova postopka možna le v tistih primerih, ko se je postopek končal z odločbo, iz česar smiselno izhaja, da ni možna takrat, kadar se je postopek končal s sklepom. V obravnavnem primeru pa se je predhodni postopek končal s sklepom o ustavitvi postopka. Enako stališče je upravno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. U 2277/2002 z dne 17. 9. 2003, kjer je prvostopenjski organ kot nedovoljen zavrgel predlog za obnovo postopka, drugostopenjski organ je pritožbo zoper tak sklep zavrnil, upravno sodišče je tako odločitev potrdilo in zavzelo stališče, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, ponovi deloma ali v celoti. Upravno sodišče je v tej sodbi izrazilo stališče, da je prvi pogoj, da se lahko dovoli obnova, ta, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je dokončna, drugi pogoj pa je ta, da obstaja obnovitveni razlog. V obravnavanem primeru (torej v zadevi opr. št. U 2277/2002) pa že prvi pogoj ni bil podan, ker postopek ni bil končan z odločbo, ampak s sklepom. Postopka, ki je bil končan s sklepom, pa ni mogoče obnoviti. Torej gre tudi v tem upravnem sporu v postopkovnem smislu za enak primer, zaradi česar je sama odločitev tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja v obrazložitvi sklepa.

Ker je odločitev tožene stranke iz zgoraj navedenega razloga pravilna in drugače tudi ne bi moglo biti odločeno, kot je bilo odločeno, se sodišče do vseh navedb strank v postopku ne opredeljuje, ker meni, da ne morejo vplivati na dejstvo, da je bila zahteva za obnovo postopka vložena zoper akt, zoper katerega obnova sploh ni mogoča. Vseeno pa sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je po mnenju sodišča tožnik imel pravni interes za vložitev tožbe, zato ne pritrjuje stališču stranke z interesom, da takega interesa ni imel. Kot izhaja iz njegove vloge z dne 9. 6. 2010, je bil on tisti, ki je zahteval, da se obnovijo postopki, ki so se začeli pri toženi stranki v septembru 2009 in so bili kasneje ustavljeni, torej je predlog za obnovo postopka vložil tožnik in ker je šlo za zavrženje njegove zahteve za obnovo postopka, ima vsekakor pravni interes, da izpodbija odločitev o zavrženju te zahteve, ki jo je sam vložil. Iz navedenih razlogov sodišče smatra tudi kot brezpredmetno navedbo stranke z interesom, da kot edina stranka s pravnim interesom za vložitev predmetne tožbe tožbo umika, saj ne more umakniti tožbe, ki jo je vložil nekdo drug. Sodišče pa tudi ne more pritrditi tožnikovemu stališču, da A.A. ne bi smela imeti vloge stranke z interesom v tem upravnem sporu. Zahteva za obnovo postopka se namreč nanaša na sklep, s katerim je bil ustavljen postopek zaradi umika pritožbe, pritožbo pa je umaknila prav A.A. Če bi bil postopek zoper ta akt obnovljen, bi to vsekakor posegalo v njeno voljo po ustavitvi postopka, zaradi česar jo je sodišče pritegnilo v upravni spor kot stranko z interesom. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj odvetnikom naloži kazen zaradi nezakonitega predstavljanja in zastopanja, ker za to niso podani pogoji iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). S strani odvetnikov je bilo v spis predloženo pooblastilo, iz katerega je razvidno, da jih je stranka z interesom pooblastila za zastopanje v tej zadevi.

Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Glede na to, da je odločitev tožene stranke pravilna, tudi niso podani pogoji za priznanje odškodnine, kot jo je zahteval tožnik. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče tudi ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.