Jedro

Stranka zlorablja procesne pravice, če jih namenoma izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi.

Izrek

Predlog tožeče stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s predlogom z dne 30.1.2001 ponovno (že desetič v tej zadevi), zahteval delegacijo drugega sodišča in sicer Delovnega sodišča v Ljubljani kot stvarno pristojnega za odločanje o tožbi, vloženi pri Delovnem sodišču v ... dne 14.6.1996, s katero je predlagal razveljavitev sklepa sveta Dijaškega doma C. z dne 7.12.1995, na podlagi katerega nihče od prijavljenih kandidatov ni bil izbran za ravnatelja Dijaškega doma. Po njegovih trditvah obstaja tehten razlog za tak predlog, saj mu je Delovno sodišče v ...

nezakonito naložilo plačilo sodnih taks v zadevah, v katerih ni stranka v postopku oziroma v zadevi opr. št. Pd 456/96, v kateri je že poravnal sodno takso za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Takšno nezakonito in šikanozno ravnanje sodišča poraja tožniku dvom o nepristranskem obravnavanju zadev opr. št. Pd 401/95, Pd 456/96, Pd 306/98, Pd 463/98 in Pd 510/98. Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog strank ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi se postopek laže opravil pred drugim sodiščem. Razlogi, ki jih navaja tožnik, ne predstavljajo tistih razlogov, ki jih je imel zakonodajalec v mislih v omenjenem zakonskem določilu. Namen navedene določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka kar najbolj ekonomično, kar pomeni s čimmanjšimi stroški za stranke in sodišče. Tožnik ne zatrjuje, da bi bilo mogoče postopek izvesti pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani z manj stroški, kar tudi sicer ni verjetno.

Trditve tožnika je smiselno razumeti kot okoliščine, ki bi utemeljevale nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Po omenjenem zakonskem določilu odloči višje sodišče naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja v primeru, če zaradi izločitve sodnika pristojno sodišče ne more postopati. Vendar je ta razlog podan le, če na pristojnem sodišču ni nobenega sodnika, ki bi lahko odločal, in če je do njegove izločitve prišlo iz razlogov in postopku, ki ga zakon za to določa (70. do 74. člen ZPP). Ne zadošča le prepričanje stranke o nepristranosti sodnika oziroma njeno nezadovoljstvo z vodenjem postopka v konkretni zadevi. Ob tem je poudariti, da ureja plačilo taks Zakon o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/I/90 do 70/00), ki v 32. členu določa pravico zahtevati vrnitev takse tistemu, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso večjo od predpisane, kakor tudi, kdor je plačal takso za določeno sodno dejanje, pa to dejanje ni bilo opravljeno. Tožnik ima v tem določilu pravno podlago za morebitno ukrepanje, če misli, da so mu bile zatrjevane kršitve res storjene. Ne pomenijo pa tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tožba je tožnikova zahteva za sodno varstvo. Po 23. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tožba je v delovnem sporu tisto procesno dejanje upravičene osebe, s katero ta od sodišča zahteva preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega posamičnega akta. Namen tega pravnega sredstva je torej doseči pravilno in zakonito odločbo ter s tem tudi odpravo morebitnih kršitev zakonskih in podzakonskih predpisov, storjenih s to odločbo. Namen predloga za določitev drugega pristojnega sodišča v konkretni zadevi pa je drugačen. S tem predlogom se želi doseči, kot prej povedano, lažji in ekonomičnejši potek postopka tako za stranke kot tudi za sodišče in druge udeležence v postopku.

Iz ravnanja tožnika, ki je doslej v zgoraj naštetih zadevah vložil že 30 predlogov za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za njihovo obravnavanje, bi tako prizadevanje ne izhajalo. Prav nasprotno, vlaganje tolikšnega števila predlogov, ki onemogočajo sodišču, da bi brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) odločilo o vloženih tožbah tožnika, nasprotuje načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe pravic iz 1. odstavka 11. člena ZPP. Po tem načelu je sodišče dolžno onemogočiti zlorabo procesnih pravic, tožnik pa je dolžan izvrševati pravice, ki jih ima v postopku v skladu z objektivnim ciljem razrešitve spornega razmerja. Stranka namreč zlorablja procesne pravice, če jih namenoma - kot v obravnavanem primeru tožnik - izvršuje tako, da sama od tega nima nobene koristi. Če stranka s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorablja procesne pravice, sodišče na podlagi 2. odstavka 11. člena ZPP lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o tehtnih razlogih za delegacijo pristojnosti sodišč iz kraja v kraj, saj bi takšno poslovanje nasprotovalo načelu ekonomičnosti postopka, zato je predlog tožeče stranke za delegacijo o pristojnosti po 67. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljen.