Jedro

V konkretnem primeru so se vse faze postopka za tožnika končale neugodno. Res je, da je bilo v postopku dvakrat pritožbama ugodeno, vendar je bil tožniku vrnjen vedno enak znesek glavnice, povečale pa so se le obresti zaradi poteka časa zaradi pritožb tožnika. Iz navedenega izhaja, da se tožniku ni vračal večji znesek prometnega davka, pripadajoče obresti pa so se spremenile zaradi poteka časa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da tožnik sam trpi stroške postopka iz naslova stroškov pravnega zastopanja in stroškov strokovnega pomočnika v postopku vračila davka, ki se je končal z odločbo Ministrstva za finance DT-499-20-12/2008 z dne 18. 7. 2012 (točka 1 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik v pritožbi navaja, da je s pritožbo uspel in bi mu tako moral davčni organ povrniti vse stroške postopka, ne pa zmotno zaključiti, da v tem postopku stroški niso nastali. Ugovor ni utemeljen. Res je, da je bilo v postopku dvakrat pritožbama ugodeno, vendar je bil vrnjen tožniku vedno enak znesek glavnice, povečale pa so se le obresti zaradi poteka časa zaradi pritožb tožnika. Predmetni postopek kot celota se je končal za tožnika neugodno. Tožnik s pritožbami ni pridobil ničesar več oziroma s pritožbami ni uspel v smislu, da bi bil upravičen do vračila višjega zneska, zato mu ne gre vračilo stroškov postopka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi povzema potek postopka od izdane prvostopenjske odločbe 16. 8. 2002 dalje. Iz izreka nesporno izhaja, da je bilo pritožbama tožnika dvakrat v celoti ugodeno in sicer: pritožbi zoper odločbo 47012-149/02-01-34-38/33 z dne 16. 8. 2002 ter pritožbi zoper odločbo DT 4298-171/2006-2-12032-02 z dne 3. 5. 2006. Delno je bilo ugodeno tudi pritožbi zoper odločbo DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008, vsakokrat iz razloga, ker so bile izpodbijane odločbe napačne oziroma nezakonite. Tožnik je vložil pritožbo, ker je bila potrebna in tudi upravičena, saj so bile izpodbijane odločbe nezakonite in s strani tožene stranke tudi odpravljene. Pri tem je bilo vsakokrat odločeno, da se tožniku davek vrne. Navedeno pomeni, da se je postopek za tožnika končal ugodno, ne pa neugodno, kot to zmotno zaključujeta oba davčna organa. Davčni organ bi moral priznati tožniku pravico do vračila stroškov zastopanja, skladno z določbo 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa tudi prisodi priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Med strankama je sporna odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi DT 4298-171/2006-21-12-4001-01 z dne 8. 10. 2012, s katero je ta odločil, da trpi tožnik sam stroške postopka, ki so mu nastali v postopku, ki se je končal z odločbo pritožbenega organa DT-499-20-12/2008 z dne 18. 7. 2012. Gre za stroške pravnega zastopanja in stroške za strokovnega pomočnika. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi odločbe pritožbenega organa DT-499-20-12/2008-9 z dne 18. 7. 2012, s katero je ta med drugim odpravil točko 3 izreka odločbe prvostopenjskega organa DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008 (prvostopenjski organ je napačno odločil, da stroški v tem postopku niso nastali, moral pa bi odločiti o stroških postopka, ki jih je predhodno priglasil tožnik).

Odločitev o stroških postopka je povezana z ugotovitvijo, ali je tožnik v sporu uspel ali ne (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2). Na podlagi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je potrebno, da se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka in koga ti stroški bremenijo. Na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 so stroški davčnega postopka: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled. Navedeni stroški gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDavP-2 vsakega zavezanca za davek bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljen zaslužek. Vsebinsko enako določbo ima ZUP v drugem odstavku 113. člena. V skladu s prvim odstavkom 61. člena ZUP je stranki treba dovoliti, da pripelje v zadevah, za katere se zahteva strokovno poznavanje vprašanj v zvezi z predmetom postopka strokovnjaka, ki bo dajal pojasnila in nasvete, torej strokovnega pomočnika.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je bilo njegovima pritožbama zoper odločbi 47012-149/02-01-34-38/33 z dne 16. 8. 2002 in DT 4298-171/2006-2-12032-02 z dne 3. 5. 2006 ugodeno, delno pa je bilo ugodeno tudi pritožbi zoper odločbo DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008. Vsakokrat je bilo v izreku pritožbenega organa v predhodno navedenih odločbah odločeno, da se pritožbi ugodi in tožniku davek vrne s pripadajočimi obrestmi. Navedeno pomeni, da se je postopek za tožnika končal ugodno, ne pa neugodno, kot to zmotno zaključujeta oba davčna organa. Ugovor tožnika ni utemeljen. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je Davčni urad prvostopenjski organ 16. 8. 2002 izdal odločbo 47012-149/02-01-34-38/33, s katero je tožniku vrnil preveč plačani prometni davek v višini 593.882,00 SIT (2.478,22 EUR) in zamudne obresti v višini 355.76,00 SI (1.481,71 EUR), skupaj 948.958,00 SIT (3.959,93 EUR). Na podlagi pritožbe, v kateri tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, je pritožbeni organ z odločbo DT-470-9/02 z dne 16. 3. 2006 izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bila izdana prvostopenjska odločba DT 4298-171/2006-2-12032-02 z dne 3. 5. 2006, s katero je bil tožniku vrnjen preveč plačani davek v višini 593.882,00 SIT (2.478,23 EUR) in zamudne obresti v višini 913,852,00 SIT (3.813,43 EUR), skupaj 1.507.734,00 SIT (6.291,66 EUR). Znesek glavnice vračila davka je tako ostal enak, znesek zamudnih obresti pa se je ustrezno povečal zaradi poteka časa.

Na podlagi pritožbe, s katero je tožnik zahteval vračilo stroškov za sestavo pritožbe po tarifni št. 28/5 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) 375 točk, poročilo stranki 20 točk, 2 % materialnih stroškov po 13. členu OT, vse povečano za 20 % DDV in stroške strokovnega pomočnika v višini 11.026,00 SIT, je pritožbeni organ z odločbo DT-499-20-17/2006 z dne 28. 8. 2008 izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V točki 2 izreka je navedel, da za odločitev o stroških postopka ni pristojen. V ponovnem postopku je bila izdana prvostopenjska odločba DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008, s katero je davčni organ odločil, da se tožniku vrne preveč plačani davek v višini 2.478,23 EUR in zamudne obresti v višini 4.445,31 EUR, skupaj 6.923,54 EUR. V točki 3 izreka pa je navedel, da v tem postopku stroški niso nastali. Znesek glavnice vračila davka je ostal enak, znesek zamudnih obresti pa se je ponovno povečal zaradi poteka časa.

Tudi na to odločbo se je tožnik po pooblaščencu pritožil in v pritožbi zahteval povrnitev stroškov za sestavo pritožbe po tarifni št. 28/5 OT – 500 točk, 2 % materialni stroški po 13. členu OT, vse povečano za 20 % DDV. Izdana je bila drugostopenjska odločba DT-499-20-12/2008-8 z dne 18. 7. 2012, s katero je davčni organ pritožbi delno ugodil in odpravil prvostopenjsko odločbo za znesek vračila 2.342,26 EUR zamudnih obresti in spremenil skupni znesek vračila iz 6.923,54 EUR na 4.581,18 EUR. Pritožbeni organ je znesek vračila zmanjšal. Odpravil pa je tudi točko 3 izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe (stroški postopka) in v tem delu zadevo vrnil v ponovni postopek. V točki 3 izreka izpodbijane odločbe je bilo napačno navedeno, da stroški postopka niso nastali, dejansko pa je tožnik priglasil stroške postopka. Odločil je tudi, da se tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne. V skladu s predhodno navedenim je prvostopenjski organ z odločbo DT 4298-171/2006-21-12-4001-02 z dne 8. 10. 2012 odločal o stroških, ki so nastali v postopku, ki se je končal z odločbo pritožbenega organa DT-499-20-12/2008 z dne 18. 7. 2012. Odločil je, da trpi stroške postopka iz naslova stroškov pravnega zastopanja in stroškov za strokovnega pomočnika, tožnik sam. Ta odločba pa je tudi predmet tega upravnega spora. Tudi zoper to odločbo se je tožnik pritožil, pritožbeni organ pa je z odločbo DT-499-21-160/2012-4 z dne 31. 7. 2013 pritožbo zavrnil. Po presoji sodišča sta davčna organa pravilno ugotovila, da so se vse faze postopka za tožnika končale neugodno. Res je, da je bilo v postopku dvakrat pritožbama ugodeno (iz izreka odločbe pritožbenega organa izhaja, da se pritožbi ugodi), vendar je bil tožniku vrnjen vedno enak znesek glavnice in sicer 593.882,00 SIT (2.478,23 EUR), povečale pa so se le obresti zaradi poteka časa zaradi pritožb tožnika. Iz navedenega izhaja, da se tožniku ni vračal večji znesek prometnega davka, pripadajoče obresti pa so se spremenile zaradi poteka časa. Pritožbeni organ je z odločbo DT-499-20-12/2008 z dne 18. 7. 2012 meritorno odločil o vračilu, pri čemer je glavnica vračila ostala ista (593.882,00 SIT oz. 2.478,23 EUR), znesek vračila zamudnih obresti pa je zmanjšal. Tako se je tudi po presoji sodišča predmetni postopek kot celota končal za tožnika neugodno. Po mnenju sodišča tudi ni mogoče trditi, da se je postopek s pritožbo na prvostopenjsko odločbo DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008 končal za tožnika ugodno v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik s pritožbo ni pridobil ničesar več oziroma s pritožbo ni uspel v smislu, da bi bil upravičen do vračila višjega zneska. Na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 pa je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha stranke v postopku. Glede na predhodno navedeno tudi po presoji sodišča tožnik ni upravičen do vračila stroškov pritožbe zoper odločbo DT 4298/171/2006-2-12032-02 z dne 3. 5. 2006, saj ni bil upravičen do vračila večjega zneska glede na stanje ugotovljeno s predhodno odločbo. O stroških postopka za pritožbo na odločbo DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008 pa je v celoti odločil pritožbeni organ z odločbo DT-499-20-12/2008-8 z dne 18. 7. 2012, ki je zahtevo za povračilo stroškov zavrnil in o zadevi meritorno odločil, del v zvezi s stroški (predhodnega postopka – točka tri izreka odločbe DT 4298-171/2008-15-1203-01 z dne 28. 10. 2008) pa vrnil v ponovni postopek. O stroških postopka se na podlagi drugega odstavka 118. člena ZUP odloči z odločbo, s katero se postopek konča. Če organ na drugi stopnji sam meritorno odloči v zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim. Tožniku z nobeno od prvostopenjskih odločb, ki so bile izdane v ponovnem postopku, ni bilo vrnjeno več. Kot to pravilno ugotavlja že pritožbeni organ tožnik tudi ni izkazal in ni pojasnil nastanka stroškov za strokovnega pomočnika, katerega vračilo je zahteval v višini 11.026,08 SIT (46,01 EUR). Tudi sicer v tem primeru ni šlo za zelo zahtevno zadevo in bi tožnika lahko samostojno zastopala pooblaščenka, ki ima znanje s področja davkov in davčnega postopka.

Iz upravnega spisa predmetne zadeve je tudi razvidno, da je s prvostopenjsko odločbo 47012-149/02-01-34-38/33 z dne 16. 8. 2002 davčni organ odločil, da se tožniku vrne 593.882,00 SIT (2.478,23 EUR) prometnega davka in 355.076,00 SIT (1.481,71 EUR) pripadajočih obresti, skupaj 9.958,00 SIT (3.959,93 EUR). V pritožbi zoper to odločbo pa tožnik ni zahteval povračila stroškov. Stroški v zvezi s tem postopkom tožniku tudi niso mogli nastati, saj ni imel pooblaščenca. Pritožbi je pritožbeni organ ugodil z odločbo DT-470-9/02 z dne 16. 3. 2006. Tožnik pa bi moral priglasiti stroške pritožbenega postopka vse do izdaje odločbe. Kasneje priglašeni stroški pa se ne upoštevajo, kar je tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitane kršitve ustavnih pravic, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.