Jedro

O kršitvi pravice do obrambe, ker je bila obsojenka v času odločanja sodišča druge stopnje o pritožbi brez zagovornice (postavljene na podlagi 71. člena ZKP), bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila v pritožbi zoper sodbo zahtevana udeležba na seji sodišča druge stopnje in bi zagovornik tudi izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojena G.L. spoznana za krivo kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnjim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancem J.P., A.P., M.K. in M.R. vrne vsakemu 2.041.907,00 SIT oziroma 8.520,727 EUR. Navedenim oškodovancem je bil dosojen premoženjskopravni zahtevek. Obsojenka je bila oproščena plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačila nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika. Odločeno je bilo, da je dolžna povrniti potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanca.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložil obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenka in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je bila obsojenka v času, ko je odločalo o zadevi sodišče druge stopnje, brez zagovornice (zagovornica je umrla 15.6., seja senata pa je bila 2.7.2008) in ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenki je bila zagovornica postavljena na podlagi določbe prvega odstavka 71. člena ZKP. V pritožbi zoper sodbo zagovornica ni predlagala, naj se njo in obsojenko obvesti o seji senata (prvi odstavek 378. člena ZKP). V primeru, da bi bila v pritožbi zoper sodbo zahtevana udeležba na seji sodišča druge stopnje in bi zagovornik tudi izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodbe, bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe. Le s trditvijo, da je obsojenka v času odločanja sodišča druge stopnje o pritožbi ostala brez zagovornice, pa vložnik zahteve tudi ni ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, saj ni izkazal vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Kršitev pravice do obrambe zagovornik zatrjuje še v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič I.L. in M.K. ter za ugotovitev ničnosti odločbe Centra za socialno delo P. Priči bi potrdili, da obsojenka nikoli ni bila pooblaščenka in da ni mogla zlorabiti pooblastila. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za nepotrebne dokaze, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno z drugimi izvedenimi dokazi. Stališču prvostopenjskega sodišča je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene drugih dokazov, to je po presoji izpovedb prič A.P., J.P., M.K. in M.R., dokumentacije o izvedenem denacionalizacijskem postopku in odločbe centra za socialno delo o postavitvi skrbnice za poseben primer za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, presodilo, da je obsojenka pri zastopanju premoženjskih koristi drugih zlorabila dano pooblastilo. Zato kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ni podana.

8. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Z zatrjevanjem, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbi, zagovornik ne navede, katero izmed kršitev zakona je storilo sodišče druge stopnje. Z navedbami nakazuje na kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Zagovornik pa ostaja le na ravni zatrjevanj, saj kršitve, ki jo prikazuje kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne konkretizira. Ne navaja določno, na katere navedbe v pritožbi višje sodišče ni odgovorilo in jih ni presodilo. Bilo je že pojasnjeno, da mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kršitev mora vložnik zahteve določno konkretizirati, saj je drugače Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Z zatrjevanjem, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da je odločba pavšalna ter s povzemanjem pritožbe pod naslovom "zamolčani pritožbeni razlogi" pa zagovornik ni določno obrazložil kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP in njenega vpliva na to, da je odločba nezakonita.

9. Neutemeljeno zagovornik tudi zatrjuje, da so nejasni in protislovni razlogi drugostopenjskega sodišča o pooblastilu. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da si je kot skrbnica za poseben primer - začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja prilastila v denacionalizacijskem postopku pridobljene obveznice Slovenskega odškodninskega sklada, ki bi jih morala preknjižiti na ostale upravičence. S takšnim ravnanjem je zlorabila pooblastilo, ki ga je imela na podlagi odločbe centra za socialno delo, s katero je bila postavljena kot skrbnica za posebni primer za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja pri zastopanju premoženjskih koristi drugih oseb. S stališčem, v čem je zloraba pooblastila, drugostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, s katerimi je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje, ni prišlo v nasprotje oziroma razlogi sodbe sodišča druge stopnje niso protislovni in nejasni, kot zatrjuje zagovornik in s tem nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenko oprostilo plačila stroškov s tem izrednim pravnim sredstvom ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.