Jedro

Po čl. 89 ZZVZZ gre za regresno terjatev, ki zastara po določbi čl. 376 ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo, opr. št. I Pg 392/2005 z dne 13.04.2006 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ji naložilo v povrnitev 11.600,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na podlagi čl. 89 Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) zahteva le povrnitev škode, ki ji je bila povzročena, da torej njen zahtevek ni regresni zahtevek, temveč je originaren zahtevek, ki je posebej opredeljen v zakonu. Ni res, da je zahtevek tožeče stranke enak zahtevku katerekoli zavarovalnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj za zastaranje ne uporabi 377. čl. ZOR, ki določa tek zastaranja terjatev za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem. V sodbi ni razlogov za takšno odločitev, zato je bila storjena bistvena kršitev določb ZPP. ZZVZZ nima posebnih določb, ki bi urejala zastaranje, zato je potrebno uporabiti ZOR. Pritožba meni, da je potrebno v konkretnem primeru pri razsojanju vprašanja ali je prišlo do zastaranja uporabiti 377. čl. ZOR, saj so zato izpolnjeni vsi pogoji. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da ji je oteženo iskanje podatkov o tem, zakaj so stroški zdravljenja sploh nastali, ter kdo jih je povzročil. Tožeča stranka v času povzročitve prometne nesreče ni imela dostopa do policijskih zapisnikov in tudi nikoli ni dobivala obvestil s strani sodišča, da se je proti nekomu, ki je povzročil prometno nesrečo začel kazenski postopek. Upoštevati bi torej moralo dejstvo, da tožeča stranka ne more takoj po nastanku škode izvedeti za škodo, niti izvedeti za vzrok nastanka škode, niti za njenega povzročitelja, tega ne bi zmogel še tako skrben gospodar. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je vložila obrazložen odgovor na pritožbo s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo in tožeči stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (smiselno po 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala zaradi zdravljenja njenega zavarovanca zaradi poškodb, nastalih v prometni nezgodi dne 01.12.2000, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so stroški zdravljenja njenega zavarovanca nastali 01.12.2000 do 15.12.2000, tožeča stranka pa je zanje izvedela, ko je bilo poslano mesečno poročilo s strani S. b. C. in ki ga je tožeča stranka prejela dne 10.01.2001. Nadalje je ugotovilo, da je bila zoper zavarovanca tožene stranke, povzročitelja prometne nezgode podana kazenska ovadba dne 19.12.2000, s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 66/2003 z dne 17.05.2005, ki je postala pravnomočna dne 26.05.2005 pa je bil ta spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po I. odst. 325. čl. Kazenskega zakonika. Glede na določbo čl. 86 ZZVZZ sodišče prve stopnje zaključuje, da ta določba ne določa, da bi tožeča stranka vstopila v pravice zavarovanca, temveč ji daje le upravičenje, da pod določenimi pogoji zahteva povrnitev povzročene škode. Presodilo je, da je za zastaranje terjatve iz naslova tovrstne škode potrebno uporabiti splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določajo zastaranje odškodninske terjatve, torej določbo čl. 376 ZOR, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Pritožbeno sodišče s tem stališčem sodišče prve stopnje v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je s tem tudi odgovorilo na navedbe tožeče stranke glede trditve, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in je zato uporabiti čl. 377 ZOR. V zvezi s pritožbami navedbami je še pojasniti, da ne glede na dikcijo čl. 86 ZZVZZ gre za regresno terjatev. Tožeča stranka namreč tožbeni zahtevek utemeljuje s tem, da je poravnala stroške zdravljenja svojega zavarovanca, nastale zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke. Gre za regresno terjatev, za katero pa ne morejo veljati pravila za zastaranje terjatev oškodovanca nasproti povzročitelju škode. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za višino stroškov izvedela 10.01.2001. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode. Obrazloženo je zavrnilo navedbe tožeče stranke glede tega dejstva. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje tudi v tem delu v celoti strinja in jim nima kaj dodati. Zaključka sodišča prve stopnje tudi ne morejo izpodbiti navedbe tožeče stranke, da v času povzročitve prometne nesreče ni imela dostopa do policijskih zapisnikov in da nikoli ni dobivala obvestil s strani sodišča. Tožeča stranka bi pač morala biti aktivnejša v pridobitvi podatkov za pravočasno uveljavljanje svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranj in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbo je bilo po obrazloženem zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

V skladu s čl. 165 ZPP je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o pritožbenih stroških pravdnih strank. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo ni potreben, saj ni prispeval k pojasnitvi zadeve (čl. 155 ZPP), zato tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.