Jedro

Tožnica je bila prvič ocenjena za leto 2008 (zelo dobro), enako oceno je tožnica prejela v letih 2009 - 2012, za leti 2013 in 2014 pa je prejela oceno odlično. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka pri preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje v marcu 2011 na podlagi doseženih ocen za leta 2008, 2009 in 2010 (12 točk) morala ugotoviti, da tožnica lahko napreduje za en plačni razred.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ... z dne 11. 11. 2015 v zvezi s sklepom tožene stranke ... z dne 7. 8. 2015 nezakonit in se razveljavi (I. točka izreka) in da je tožnica s 1. 4. 2012 napredovala za en plačni razred in ji pravica do 23. plačnega razreda pripada od 1. 4. 2014 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka za čas od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 dolžna tožnici obračunati razliko v plači med 22. in 23. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih tožnica prejela od osnove za 23. plačni razred, od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto zneske mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 4. 2015 do 31. 12. 2015 (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo s tožbenim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna v nadaljevanju tožničina napredovanja presojati upoštevaje to sodno odločbo in dejstvo, da tožničino novo napredovalno obdobje teče od zadnjega napredovanja v letu 2012 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 287,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe in sklepa (I. - III. in V. točko izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da ni podlage za to, da je tožnici šele s 3. 6. 2008 začelo teči napredovalno obdobje in zato napačno zaključilo, da bi tožena stranka morala oceno tožnice za leto 2008 upoštevati pri presoji, kdaj tožnica izpolnjuje pogoje za prvo napredovanje in ji priznati napredovanje že s 1. 4. 2012. Obdobje od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008 se ne šteje v napredovalno obdobje, ker se je tožnica v tem času kot kandidatka za policistko usposabljala za varovanje zunanje meje, to usposabljanje pa se lahko enači s pripravništvom, ki se ne šteje v napredovalno obdobje. Tožnica je 3. 6. 2008 sklenila delovno razmerje za določen čas in s tem dnem ji je pričelo teči napredovalno obdobje. Nadalje navaja, da iz tretje točke izpodbijane sodbe izhaja, da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, saj tožnica ne more biti upravičena do razlike v plači od 1. 4. 2012, saj bi bilo glede na interventno zakonodajo (ki jo je sodišče v obrazložitvi upoštevalo) pravilno od 1. 4. 2014. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja 13. odstavek 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev, po katerem se upošteva ocena, ki je za javnega uslužbenca ugodnejša, ko ocene javnega uslužbenca, ki jih je pridobil na podlagi ocenjevanja po ZJU (po prejšnjih predpisih) in ocene, pridobljene skladno z 8. odstavkom 11. člena Uredbe, niso enake.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo v delu, v katerem v zvezi z datumom 1. 4. 2012, ki je zapisan v III. točki izreka, opozarja na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, štelo za predlog za izdajo popravnega sklepa in spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi izdaje popravnega sklepa, saj je šlo za očitno pisno pomoto v zapisu letnice. Prvostopenjsko sodišče je v III. točki izreka sodbe zapisalo letnico 2012 namesto pravilno 2014. Da je šlo le za pomoto, izhaja tako iz razlogov sodbe kakor tudi iz 3. točke tožbenega zahtevka v tožbi, ki se nanaša na obračun razlike v plači za čas od 1. 4. 2014 dalje. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom, opr. št. I Pd 1396/2015 dne 24. 2. 2017 navedeno očitno pisno pomoto popravilo. Sklep je postal pravnomočen dne 16. 3. 2017. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

7. Bistveno vprašanje v tem individualnem delovnem sporu je, ali je tožena stranka v zvezi s tožničinim napredovanjem pravilno uporabila zakonske in podzakonske predpise s področja napredovanj javnih uslužbencev. Med strankama je bilo sporno, ali bi tožnica morala v višji plačni razred napredovati že pred 1. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnica morala napredovati že s 1. 4. 2014 in je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je tožnica pri toženi stranki zaposlila 3. 12. 2007 za določen čas do 2. 6. 2008 kot kandidatka za policista za varovanje zunanje meje; - da je bila od 3. 6. 2008 do 31. 12. 2015 zaposlena za določen čas, od 1. 1. 2016 dalje pa je zaposlena za nedoločen čas; - da je tožnica s 1. 5. 2012 napredovala v višji naziv, s 1. 4. 2015 pa je napredovala v višji plačni razred; - da je tožnica 15. 7. 2015 vložila zahtevo za odpravo kršitev, v kateri je zahtevala napredovanje v višji plačni razred s 1. 4. 2014, in nato zaradi molka organa vložila pritožbo dne 7. 8. 2015, ki je bila s sklepom tožene stranke z dne 7. 8. 2015 zavrnjena; - da je bila tožničina dopolnitev pritožbe zavrnjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 11. 2015. 10. V tem postopku tožnica izpodbija navedena sklepa tožene stranke, zahteva ugotovitev, da je s 1. 4. 2014 napredovala za en plačni razred in da ji pravica do plače po 23. plačnem razredu pripada od 1. 4. 2014 dalje ter izplačilo razlik v plačah za čas od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2015. 11. Napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZSPJS), ki v 16. členu določa, da lahko delavec na delovnem mestu ali nazivu napreduje vsaka 3 leta za 1 ali 2 razreda (ob izpolnitvi določenih pogojev). Napredovanje podrobneje ureja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe; v nadaljevanju: Uredba), izdana na podlagi 17. člena ZSPJS, ki velja od 25. 4. 2008, uporablja pa se od 5. 9. 2008. Uredba v 4. členu med drugim določa, da se ocenijo vsi javni uslužbenci, ki so v preteklem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, pri čemer se postopek izpolnjevanja pogojev za napredovanje izvede do 15. 3. V prehodnih določbah Uredbe je določeno, da se za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki jim je napredovalno obdobje pričelo teči v obdobju pred 5. 9. 2008, do začetka uporabe te uredbe uporabijo predpisi, ki so veljali do 5. 9. 2008 in se na njihovi osnovi izpolnijo ocenjevalni listi, za čas po 5. 9. 2008 pa se uporabi ta uredba (peti odstavek 11. člena). V šestem odstavku 11. člena Uredbe je izrecno določeno, da se v letu 2009 za leto 2008 ocenijo skladno s to uredbo vsi javni uslužbenci, razen tistih, ki so napredovali s 1. 10. 2008. Do uveljavitve Uredbe pa je napredovanje urejal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 in spremembe; v nadaljevanju: Pravilnik), s katerim je bilo napredovalno obdobje določeno drugače - zaposleni je lahko napredoval po preteku vsaj treh let od prve razporeditve, pri čemer se določena obdobja niso vštevala v napredovalno obdobje (pripravništvo, izobraževanje ipd.)

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedene predpise in pravilno ugotovilo, da tožnica s 1. 10. 2008 ni napredovala, zato jo je bilo treba za leto 2008 oceniti skladno z Uredbo. Tako je tožena stranka tudi ravnala, nato pa zmotno uporabila Pravilnik in štela, da se tožničino usposabljanje za policistko za varovanje zunanje meje EU (ki je trajalo od 3. 12. 2007 do 2. 6. 2008) enači s pripravništvom, zaradi česar se ne šteje v napredovalno obdobje, in zaključila, da je tožnici napredovalno obdobje pričelo teči šele s 3. 6. 2008. 13. Tožnica je bila prvič ocenjena za leto 2008 (zelo dobro), enako oceno je tožnica prejela v letih 2009 - 2012, za leti 2013 in 2014 pa je prejela oceno odlično. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožena stranka pri preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje v marcu 2011 na podlagi doseženih ocen za leta 2008, 2009 in 2010 (12 točk) morala ugotoviti, da tožnica lahko napreduje za en plačni razred. Pri tem je tudi pravilno poudarilo, da nikjer v Uredbi ni določeno, da se kakšna ocena ne upošteva, kot je to storila tožena stranka, ko ocene za leto 2008 ni upoštevala.

14. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi interventno zakonodajo. V 8. členu Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010 in spremembe; v nadaljevanju: ZIU) je bilo določeno, da javni uslužbenci, ki bi morali napredovati v letu 2011, v tem letu ne napredujejo v višji plačni razred, napredovanja pa se uredijo v letu 2012 skladno z ZSPJS. Zakon o izvrševanju proračuna za leti 2013 in 2014 (Ur. l. RS, št. 104/2012 in spremembe; ZIPRS1314) pa je v 62.d členu določal, da javni uslužbenci, ki so v letu 2012 napredovali v višji plačni razred in niso pridobili pravice do plače skladno z višjim plačnim razredom, pridobijo to pravico s 1. 4. 2014. 15. Glede na določbe interventnih zakonov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica v višji plačni razred morala napredovati s 1. 4. 2014 in ugodilo tudi njenemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev izpodbijanih sklepov ter obračun in izplačilo razlik v plači med 22. in 23. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015. 16. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).