Jedro

Sodišče je pravilno opozorilo, da v predmetni zadevi mnenje zdravniške komisije, ki je podlaga za samo upravno odločitev organa, ne predstavlja predhodnega vprašanja, opredeljenega v 147. členu ZUP. Pravilno je razlogovanje, da v postopku odločanja o pravici do nadomestila za nego otroka odloča upravni organ, na podlagi mnenja zdravniške komisije o izpolnjevanju pogojev zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja otroka. Takšno mnenje je po zakonu obvezno v vsakem posamičnem postopku. V vsakem postopku posebej je potrebno pridobiti svežo zdravstveno dokumentacijo, ki tvori prilogo k zahtevi za uvedbo postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 2. 2019 in odločbe CSD št. ... dne 3. 10. 2016 ter na izrek ničnosti odločbe CSD z dne 10. 11. 2009. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 2. 2019 in sklep CSD št. ... z dne 3. 10. 2016 in na dovolitev obnove postopka, končanega z odločbo CSD z dne 10. 11. 2009 ter vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje. Hkrati je odločilo, da stroški zastopanja tožeče stranke bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pritožbenih stroškov. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni vložila pravnega sredstva zoper odločitev, ki so jo izdali državni organi, konkretno takrat pristojni CSD. Le ti so po uradni dolžnosti dolžni izdati zakonite odločbe in preveriti dejansko stanje v vsaki zadevi in nuditi vso potrebno moč za uveljavljanje svojih pravic. Napačna je odločitev sodišča, da razlogi za ničnost sporne odločbe niso podani in da ni izkazan noben izmed razlogov za obnovo postopka. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, niti s predlaganim izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil stanje tožničine hčerke in se opredelil do tega, ali bi bilo potrebno v prvotnem postopku razrešiti predhodno vprašanje v času prvotne odločitve ali spremembe zakonodaje. Opustitev dokaznega postopka predstavljajo zatrjevane bistvene kršitve postopka. Tožeča stranka je bila s prvo odločbo upravičena do nižjega dodatka za nego in varstvo otroka, z naknadno odločbo pa do višjega dodatka za nego in varstvo otroka. V Pravilniku je posebej in izrecno določeno, da se pri odločitvi upošteva mnenje zdravniške komisije. V podzakonskem aktu so naštete hude bolezni v primerih, v katerih izhaja pravica do višjega dodatka, saj razlogi pravičnosti terjajo, da bi bila tožeča stranka upravičena do višjega dodatka od spremembe že omenjenega Pravilnika. Tožničina hčerka boleha za fenilketonurijo, ki je na seznamu uvrščena pod zaporedno številko 30 hudih bolezni. Mnenje zdravniške komisije je predhodno vprašanje, na podlagi katerega se upravni organ odloči o višini dodatka. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka glede odločbe CSD z dne 10. 11. 2009, na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ker se je pri izdaji ponovne odločbe, predhodno vprašanje, na podlagi katerega je odvisna višina dodatka za nego in varstvo otroka, bistveno drugače rešilo. CSD A. je odločil, da je predlagateljica upravičena do višjega dodatka za varstvo in nego otroka. V celotnem obdobju ni bila spremenjena diagnoza nedoletne predlagateljičine hčere. Predlagateljica je odločbo CSD A. prejela 28. 6. 2016, razlog za obnovo postopka iz 4. točke 260. člena ZUP pa ni omejen s siceršnjim triletnim objektivnim rokom. Odločba ima take nepravilnosti, da bi jo moralo sodišče izreči za nično skladno s 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Prekršeno je bilo načelo zaslišanja stranke v 9. členu ZUP oziroma pravica stranke udeleževati se postopka za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi iz 43. člena ZUP. Ničnost se zahteva tudi iz razloga, ker je bil predlagateljici dodeljen nižji dodatek in ne višji, kot izhaja iz zakonodaje. Absolutno bistvene kršitve postopka so podane, ker prvostopni organ predlagateljice ni seznanil z mnenjem zdravniške komisije. CSD A. je korektno odločil po vsebini za naprej in predlagateljici dodelil višji dodatek za nego in varstvo nedoletne hčere, ni pa se spuščal v nezakonitost odločbe CSD B. Razlogi za pravičnost terjajo, da bi bila tožnica upravičena do višjega dodatka od spremembe že omenjenega Pravilnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je upoštevajoč uveljavljane pritožbene razloge preizkusilo izpodbijano sodbo, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke z dne 7. 2. 2019 v zvezi z odločbo CSD A. z dne 3. 10. 2016, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe CSD B. z dne 10. 11. 2009 in dokončna odločba tožene stranke z dne 7. 2. 2019 v zvezi s sklepom CSD z dne 3. 10. 2016 o zavrženju tožeče stranke o dovolitvi obnove postopka, ki se je končal z odločbo CSD B. z dne 10. 11. 2009. 6. Pritožnica v uvodu uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar te kršitve v nadaljevanju ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ne more slediti pavšalnemu zatrjevanju pritožnice, da opustitev dokaznega postopka predstavlja procesno kršitev, ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ampak je odločalo zgolj na podlagi pisnih vlog, brez imenovanja izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil stanje tožničine hčerke.

7. Skladno z načelom kontradiktornosti mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča je, da te dokaze izvede. Vloga sodnega izvedenca je v sodnem postopku potrebna, ko je potrebno zagotoviti sodišču znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev v sporu ni mogoča.1 Sodišče sicer ni povsem prosto pri odločitvi, katere predlagane dokaze bo izvedlo, vendar pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.2 Sodišče utemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu o imenovanju izvedenca, saj razlogi o zdravstvenem stanju otroka tožeče stranke v predmetni zadevi za razsojo niso relevantni. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge, ki so nesubstancirani in pavšalni in ravno slednje je razvidno iz postopanja sodišča prve stopnje,3 zato pritožnikovo vztrajanje o imenovanju sodnih izvedencev ne more biti uspešno.

O pogojih za obnovo postopka, končanega z odločbo CSD B. z dne 10. 11. 2009

8. Iz pritožbenega zatrjevanja je razvidno razlogovanje, da bi bilo potrebno tožničini hčeri priznati višji dodatek za nego in varstvo otroka, že vsaj iz razlogov pravičnosti. Za dovolitev obnove postopka po 4. točki 260. člena ZUP je edino pravno odločilno, da je predhodno vprašanje, na podlagi katerega je bilo odločeno v postopku, katerega obnova se zahteva, odločeno drugače. Da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan, ki ga zahteva 4. točka 260. člena ZUP, je ugotovila in ustrezno obrazložila že tožena stranka, še posebej pa sodišče v točkah 22 – 25. Sodišče je pravilno opozorilo, da v predmetni zadevi mnenje zdravniške komisije, ki je podlaga za samo upravno odločitev organa, ne predstavlja predhodnega vprašanja, opredeljenega v 147. členu ZUP. Pravilno je razlogovanje, da v postopku odločanja o pravici do nadomestila za nego otroka odloča upravni organ, na podlagi mnenja zdravniške komisije o izpolnjevanju pogojev zdravstvenega oziroma funkcionalnega stanja otroka. Takšno mnenje je po zakonu obvezno v vsakem posamičnem postopku. V vsakem postopku posebej je potrebno pridobiti svežo zdravstveno dokumentacijo, ki tvori prilogo k zahtevi za uvedbo postopka. Tako ne vzdrži zatrjevanje tožeče stranke, da mnenje zdravniške komisije v postopku, ki ga je vodil CSD A., ko je bilo odločeno z odločbo 28. 6. 2016, predstavlja predhodno vprašanje tudi v postopku, ki se je končal z odločbo CSD B. z dne 10. 11. 2019. Za predhodno vprašanje je bistveno, da je določena pravica obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi. V postopkih odločanja o pravici do dodatka za nego otroka gre za odločanje na podlagi zahteve stranke, torej ne ex offo, saj gre za priznanje pravice s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge (96. člen ZSDP v zvezi s 125. členom ZUP). Upravni organ mora stranko opozarjati le glede pravic, ki jih lahko uveljavlja znotraj postopka, začetega s posamično vlogo v okviru 7. člena ZUP. Tako zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka, kot tudi predložena medicinska dokumentacija nista identična, ne glede na dejstvo, da gre pri otroku ves čas za isto diagnozo. Zdravstveno stanje otroka se v obdobju, ne glede na identičnost diagnoze, lahko spreminja v intenziteti, kar posledično lahko predstavlja različno zdravstveno stanje. Zato je pri podaji vsake zahteve vedno potrebna sveža medicinska dokumentacija, ki mora biti stara največ 3 mesece. Ker mnenje zdravniške komisije ne predstavlja predhodnega vprašanja v nobenem drugem postopku za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka, je izpodbijana odločitev sodišča pravilna. Iz tega razloga tudi ni mogoče uveljaviti izjeme glede zastaranja.4 Pravilna je odločitev in obrazložitev sodišča, da ni podan obnovitveni razlog v smislu 4. točke 260. člena ZUP, kar pomeni, da je potekel rok, dopuščen za podajo predloga za obnovo postopka.

O ničnosti odločbe CSD B. z dne 10. 11. 2009

9. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti vztrajanju pritožnice, da gre pri odločbi CSD B. z dne 10. 11. 2009 za nično odločbo.5 Sodišče je v 19. - 21. točki argumentirano pojasnilo, zakaj v predmetni zadevi ne gre za ničnost odločbe CSD B. z dne 10. 11. 2009. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj. V obravnavanem primeru je tožeča stranka uveljavljala ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kar pomeni, da gre za nepravilnosti, ki so že v zakonu vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Kršitev načela zaslišanja tožeče stranke oziroma sprememba področne zakonodaje, pa prav gotovo ne predstavljajo razloga za ničnost. V okoliščinah konkretnega primera je potrebna zgolj presoja obstoja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva. Morebitno napačno uporabo materialnega zakona oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje, je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, zato ni mogoče uporabiti določbe 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ničnost upravne odločbe, lahko glede na določbe 279. člena ZUP, kot izredno pravno sredstvo stranka uveljavlja le pod nekaterimi, v zakonu taksativno navedenimi pogoji. V okviru tega izrednega pravnega sredstva stranka ne more uspešno uveljavljati katerihkoli razlogov nezakonitosti upravne odločbe, temveč le tiste, ki jih in kakor jih zakon za ničnost odločbe izrecno predpisuje. Pritožničino zatrjevanje, da je potrebno obstoj ničnostnega razloga v spornem primeru presojati, glede na kasneje spremenjeno materialno pravno ureditev, je po mnenju sodišča pravno zmotno in nesprejemljivo. Ker gre za izredno pravno sredstvo, ni dopuščena širša razlaga ničnostnih razlogov, kot jih skuša uveljaviti pritožnik skozi sklicevanjem na načelo pravičnosti.

10. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo celo dejstvo, da je bila sporna odločba CSD B. z dne 10. 11. 2009, nadomeščena z odločbo CSD A. z dne 31. 5. 2016, ki je postala pravnomočna 7. 7. 2016. V 26. točki obrazložitve sodbe je sodišče argumentirano pojasnilo, da odločba z dne 10. 11. 2019 zaradi nadomestitve ne obstaja več, zato ni dejanske podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper neobstoječo odločbo, iz katere ne izhajajo nobene pravne posledice več.6

11. Ker pritožbena zatrjevanja ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožeči stranki je bila z odločbo BPP št. 191/2021 z dne 21. 5. 2021 priznana brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe, zato se potrebni stroški pritožbe krijejo iz proračuna Republike Slovenije.

1 Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejansko stanje se nanaša le na tista dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev utemeljenosti tožbenega zahtevka. 2 V predmetni zadevi niso pomembna vprašanja s področja medicinske stroke. 3 Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov v sodbi tudi ustrezno obrazložilo v 27. točki obrazložitve (odločanje o zahtevi za izrek ničnosti odločbe in zahtevi za obnovo postopka iste odločbe je odvisno samo od pravilne uporabe postopkovnih pravil ZUP, zaradi česar ni izvajalo ostalih dokazov). 4 Določilo 4. točke 160. člena ZUP neomejenost teka zastaranja s siceršnjim triletnim objektivnim rokom. 5 Pri čemer kot razloge za ničnost opredeli nezmožnost udeleževati se postopka in kršitev načela zaslišanja stranke, vsebovana v 9. členu ZUP oziroma 43. členu ZUP. Kot dodatni razlog pa navede, da bi moral biti po materialnem pravu priznan višji dodatek za nego. 6 Tožeča stranka je pravico do dodatka za nego otroka za obdobje od 1. 10. 2009 do 30. 4. 2016 v celoti konzumirala. Glede na dejstvo, da izid postopka za tožečo stranko ne bi bil ugodnejši, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.