Jedro

Sama po sebi nepravnomočnost zadevne odločbe v položaj nasprotne udeleženke ne posega tako, da bi bili prizadeti njeni interesi, ki bi jih bilo zato nujno varovati v okviru izjeme javnega reda iz prvega odstavka 34. člena Bruseljske uredbe.

Prekinitev postopka za razglasitev izvršljivosti ni samodejna, pač pa je odvisna od presoje sodišča, ki postopek „lahko“ prekine. Stališče, da je že vložitev pritožbe (v državi izvora) zadosten razlog za prekinitev, je zmotno.

Kriteriji za prekinitev se osredotočajo na to, ali in kako izvršitev te odločbe dolžnika konkretno prizadene. Razloge za prekinitev dokazuje stranka, ki jo zahteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 3. 6. 2009 po določbah Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) v Republiki Sloveniji razglasilo za izvršljivo sodno odločbo Trgovinskega sodišča v Bruslju, št. A/04/4.323 z dne 18. 6. 2007, v skladu s katero mora nasprotna udeleženka predlagateljici plačati 192.310,36 EUR z obrestmi. Ugovor nasprotne udeleženke zoper ta sklep je zavrnilo s sklepom z dne 12. 10. 2009. V njem je poleg zavrnitve ugovora utemeljilo, zakaj ni ugodilo zahtevi nasprotne udeleženke za prekinitev postopka.

2. Nasprotna udeleženka zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga pritožbo. Uveljavlja „vse ugovorne razloge“. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, postopek s predlogom za razglasitev izvršljivosti pa prekine.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna odločba, izdana v eni državi članici in izvršljiva v tej državi članici, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej (mišljeno je: v drugi) državi članici (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe). Razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe je dopustno zavrniti (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v obravnavani zadevi na prvi stopnji zavrnjeni ugovor) ali razglasitev njene izvršljivosti preklicati (ob odločanju o pravnem sredstvu, kakršno je v tej zadevi predložena pritožba) iz omejenih razlogov, navedenih v 34. in 35. členu Bruseljske uredbe (prvi odstavek 45. člena te uredbe). Od teh je za obravnavano zadevo pomemben zlasti razlog iz prvega odstavka 34. člena, po katerem se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Poleg tega je v prvem odstavku 46. člena te uredbe (in ne 47. člena, na katerega se je najbrž po pomoti, ki pa ni bistvena, sklicevalo sodišče prve stopnje) določeno, da lahko sodišče, ki odloča o pravnih sredstvih zoper razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe, na zahtevo dolžnika prekine postopek, če je bilo v državi članici izvora zoper to odločbo vloženo redno pravno sredstvo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo stališče, ki ga nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da naj bi bila z javnim redom Republike Slovenije, katere pravo izvršljivost pred pravnomočnostjo pozna le kot izjemo, v očitnem nasprotju možnost, da v njej postane izvršljiva zadevna odločba, ki naj bi v Kraljevini Belgiji še ne postala pravnomočna zaradi pritožbe, ki jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zoper to odločbo nasprotna udeleženka vložila 8. 11. 2007 pred Prizivnim sodiščem v Bruslju. Da je zadevna odločba v Belgiji sicer izvršljiva, je bilo ugotovljeno in se ne izpodbija.

7. K razlogom sodišča prve stopnje, da „v skladu s 34. in 35. členom Uredbe št. 44/2001 trditve nasprotnega udeleženca o nepravnomočnosti sodne odločbe ne morejo biti ovira za ugotovitev izvršljivosti“, je treba dodati, da se za priznanje tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost. Vrhovno sodišče se je na to stališče – kot utemeljeno opozarja tudi predlagateljica v odgovoru na pritožbo – oprlo že v sklepu Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2006 (14. točka njegove obrazložitve(1)). Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe ne predpisuje neizpodbojnosti te odločbe v postopku s pravnimi sredstvi (primerjaj 32. člen ter prvi odstavek 33. člena in prvi odstavek 38. člena Uredbe(2)), vendar pa po drugi strani skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora in torej ustrezno varovanje osebe, ki je po tej odločbi dolžnik, tudi v postopku za razglasitev izvršljivosti te odločbe v drugih državah članicah. Sama po sebi zato morebitna nepravnomočnost zadevne odločbe v položaj nasprotne udeleženke ne posega tako, da bi bili prizadeti njeni interesi, ki bi jih bilo zato nujno varovati v okviru izjeme javnega reda iz prvega odstavka 34. člena Bruseljske uredbe. Sicer pa v pritožbi razen navedb o nepravnomočnosti odločbe ni konkretnih navedb o drugih okoliščinah, zaradi katerih naj bi bilo priznanje odločbe očitno zoper javni red Republike Slovenije.

8. Očitka, da zgoraj opisana ureditev ustvarja „nedopusten privilegiran položaj tujih sodnih določb“, pritožnica ni dovolj razvila, da bi bilo nanj mogoče natančno odgovoriti. Nadaljnje pritožbeno sklicevanje na italijansko mednarodno zasebno pravo, po katerem naj bi se lahko priznala le pravnomočna tuja sodna odločba, tudi ni razlog za zavrnitev zahteve za razglasitev izvršljivosti zadevne odločbe, saj tega ni mogoče podvesti pod nobenega od zavrnitvenih razlogov iz 34. in 35. člena Bruseljske uredbe.

9. Ker nepravnomočnost odločbe sama po sebi ne utemelji izjeme javnega reda, se je težišče odločanja na prvi stopnji prevesilo na stran presoje pogojev za prekinitev postopka razglasitve izvršljivosti. Vendar pa je bila tudi ta presoja pravilno opravljena.

10. Iz zgoraj povzetega prvega odstavka 46. člena Bruseljske uredbe izhaja, da prekinitev postopka za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ni samodejna, pač pa je odvisna od presoje sodišča, ki postopek „lahko“ prekine. Pritožničino stališče, da je že vložitev pritožbe zadosten razlog za prekinitev, je zmotno zato, ker je vložitev pravnega sredstva po samem zapisu te določbe šele predpostavka za odločanje sodišča o prekinitvi.

11. Razloge za prekinitev dokazuje stranka, ki jo zahteva. Tako je zato, ker je „prosti pretok sodnih odločb“ cilj Bruseljske uredbe in je „načelo medsebojnega zaupanja v ustreznost sodnega varstva znotraj Skupnosti“ temelj te uredbe(6. ter 16. in 17. uvodna izjava njene preambule), medtem ko prekinitev postopka pomeni izjemo.(3) Ne drži očitek, da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj ne utemelji prekinitve postopka razlog, da naj bi bila v primeru uspešnega izpodbijanja zadevne odločbe v Belgiji pritožnica od svoje nasprotnice prisiljena zahtevati vrnitev neupravičeno pridobljenega v Italiji (kjer ima predlagateljica sedež in kjer naj bi imela premoženje). Sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi navedlo, da bi morala nasprotna udeleženka navesti razloge, ki bi ga prepričali, da je postopek smotrno prekiniti. Vsebinsko pa je odločilno to, da je navedena okoliščina (nasprotna izvršba v širšem, netehničnem smislu) normalna (redna, pričakovana) posledica uspešnega izpodbijanja tuje odločbe, na kateri zato ni mogoče graditi presoje, ali naj se postopek priznanja prekine. Ker je prekinitev namenjena uravnoteženju dolžnikovega položaja z možnostjo, da se ta izjemoma, kadar je to potrebno, s prekinitvijo posebej varuje,(4) se kriteriji za prekinitev osredotočajo na to, ali in kako (lahko) izvršitev te odločbe dolžnika konkretno prizadene. Takšnih okoliščin pa nasprotna udeleženka v pritožbi ne navaja. Zato je prvostopenjska odločitev v tem delu pravilna, zahteva za prekinitev postopka na pritožbeni stopnji (glej pritožbeni zahtevek) pa neutemeljena.

12. Ker je izpodbijani sklep pravilen, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki se uporabljata na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, ter 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

13. Ker pritožnica ni uspela, mora kriti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZMZPP in 37. členom ZNP). Predlagateljica je sicer zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo, a jih ni specificirala, zato ji iz tega naslova ni kaj prisoditi.

Op. št. (1): Poleg tam navedene literature, v kateri je to stališče izraženo, primerjaj sodbo šestega senata Sodišča Evropskih skupnosti (danes Sodišča Evropske unije) z dne 4. oktobra 1991 v zadevi C-183/90, B. J. van Dalfsen in drugi proti B. van Loonu in T. Berendsenu: „Najprej je treba poudariti, da je s prvim odstavkom 31. člena Konvencije [mišljena je predhodnica Bruseljske uredbe, Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah; sicer pa gre za določbo, ki je vsebinsko identična s prvim odstavkom 38. člena Bruseljske uredbe] uveljavljeno načelo, da se sodba, izdana v državi pogodbenici [v Bruseljski uredbi: v državi članici] in izvršljiva v tej državi [članici], lahko izvrši v drugi državi [članici], čeprav še ni postala res iudicata.“ (28. točka obrazložitve te sodbe – neuraden prevod) Op. št. (2): Po pravni literaturi je ta opustitev namerna. P. Wautelet v U. Magnus in P. Mankowski (ur.): „Brussels I Regulation“, Sellier. European Law Publishers, 2007, str. 540. Op. št. (3): V prej navedeni sodbi Sodišča Evropskih skupnosti (SES) v zadevi C-183/90 Van Dalfsen je pojasnjeno, da je „pristojnost sodišča za prekinitev postopka izjema“ od načela izvršljivosti sodbe, izvršljive v državi članici izvora, in da ta izjema zahteva „zožujočo razlago“ (29. in 30. točka obrazložitve sodbe).

Op. št. (4): Po stališču SES je „cilj tega izjemnega ukrepa [to je prekinitve postopka] stranko, zoper katero se zahteva izvršitev, obvarovati pred vsakršno škodo, ki lahko nastane zaradi izvršitve sodbe, ki še ni postala res iudicata in se lahko še spremeni“ (29. točka obrazložitve sodbe v zgoraj navedeni zadevi C-183/90 Van Dalfsen). Pri tem pa je z „vsakršno škodo“ po naravi zadeve (lahko) mišljena le škoda, ki presega nevšečnosti, ki redno spremljajo izvršbo.