Jedro

Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti, je upoštevalo težo, način in okoliščine storitve obravnavanih kaznivih dejanj, zlasti kaznivega dejanja na škodo matere, in izpostavilo, da iz okoliščin in načina storitve očitanih kaznivih dejanj izhaja, da naj bi jih obdolženi, z izjemo kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ-1, storil na nasilen način in nad svojimi najbližjimi, da naj bi že v preteklosti vršil psihično in fizično nasilje, ko naj bi nasilna ravnanja nad oškodovanko izvrševal v daljšem časovnem obdobju, da naj bi grozil tudi bratu in celo policistu, vse to pa v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi zaradi kaznivega po 1. odstavku 186. člena KZ-1, ki mu je bila izrečena dne 12. 6. 2019, hkrati pa mu je v preteklosti že bil izrečen tudi ukrep prepovedi približevanja zoper isto oškodovanko, pa je kljub temu psihično in fizično nasilje stopnjeval. Vse izpostavljene okoliščine pa kažejo tudi na subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti, saj obdolženčevo ravnanje očitno kaže na njegovo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, na njegovo negativno osebnost in vztrajnost, ko očitno kljub predhodnemu obravnavanju s strani policistov očitno nima namena prenehati z nasilnimi ravnanji, ko naj bi ta očitno le še stopnjeval.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu A. S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca tj. do vključno 29. 7. 2020 do 22.20 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 371. členu ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora, podredno pa spremembo sklepa tako, da se namesto pripora odredi milejši ukrep - hišni pripor v ustrezni zdravstveni ustanovi oz. da se določi krajši čas trajanja pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, dokazi zbrani tekom preiskave, ki jih je sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponovno povzelo, pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga dodatno utrdili, saj so priče tekom preiskave potrdile, kar so povedale že tekom predkazenskega postopka. Glede na dokaze, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in tekom dosedanje preiskave, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo 9. do 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilnosti povzetka vsebine dokazov pa zagovornica ne problematizira, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave. in jim kot pravilnim pritrjuje.

6. Zagovornica zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini, ki naj bi ga storil 29. 4. 2020 na škodo svoje matere, izpodbija z navedbami, da se obdolženec tega dogodka niti ne spominja zaradi alkoholiziranosti, da je bolnik, ki je potreben zdravljenja in se svoje odvisnosti zaveda in je tako kazniva dejanja dne 29. 4. 2020 tudi na škodo policista E. storil v stanju zmanjšane prištevnosti. V zvezi s takimi navedbami je že sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku 13. točke obrazložitve poudarilo, da sicer iz izjav prič izhaja, da naj bi bil obdolženi v času storitve kaznivih dejanj 29. 4. 2020 pod vplivom alkohola, da pa iz doslej zbranega gradiva ne izhaja, da se obdolženi svojih dejanj ne bi zavedal in ne bi imel v oblasti svojega ravnanja. Zato se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da take navedbe ne omajejo prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil 29. 4. 2020 na škodo matere in policista E. 7. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi obdolženec prepovedano drogo hranil zgolj z namenom lastne uporabe, saj si z njo lajša številne zdravstvene težave, pa tudi policist E. je povedal, da je obdolženca obravnaval kot kupca prepovedanih drog, pritožbenega sodišča ne prepričajo v potrebo po drugačni presoji o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Količina zasežene droge (107,04 grama in 47,18 gramov oz. skupno 217,22 grama posušenih delcev zelene rastline konoplja), vendarle ni tako majhna, hkrati pa je bila zasežena tehtnica, ki se značilno uporablja za tehtanje prepovedanih drog zaradi nadaljnje prodaje, kot tudi črni šotor za vzgojo rastlin pod umetnimi pogoji dimenzij 80 x 80 cm, dušilka z žarnico, prosto stoječi ventilator, gibljiva cev z ventilatorjem in časovna ura, kar vse se uporablja za gojenje konoplje. Pritožbene navedbe, da teh predmetov obdolženi dejansko ni uporabljal za proizvodnjo konoplje, ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj in kot take zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne morejo izpodbiti.

8. V zvezi s kaznivim dejanjem grožnje, ki naj bi ga obdolženi storil na škodo svojega brata 19. 4. 2020, ko naj bi mu grozil, da ga bo ubil in pretepel ter ga pri tem tudi poškropil s solzilcem, je sicer res, da je oškodovanec pred preiskovalnim sodnikom koristil pravno dobroto in ni želel pričati, medtem ko je njuna mati izpovedala tudi o tem, da je oškodovanec med dogajanjem zagrabil stol v dnevni sobi in ga dvignil proti obdolžencu, vendar dosedaj zbrani dokazi ne kažejo v smeri potrditve stališča zagovornice, da naj bi šlo zgolj za silobran, hkrati pa ne negirajo izpovedb zaslišane oškodovanke, ki je izpovedala o grožnjah, ki naj bi jih obdolženi izrekel oškodovancu. Nakazana možnost, da bi lahko šlo za silobran, ne omaje prepričljivosti zaključka, da je glede na razpoložljive dokaze še vedno večja verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje grožnje na škodo svojega brata, kot da ga ni storil. 9. Upoštevajoč vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede vseh kaznivih dejanj, ki se obdolžencu očitajo v sklepu o uvedbi preiskave, utemeljen sum nedvomno izkazan.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da je pri obdolžencu izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost, o čemer je utemeljeno sklepalo na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti, je upoštevalo težo, način in okoliščine storitve obravnavanih kaznivih dejanj, zlasti kaznivega dejanja na škodo matere, in izpostavilo, da iz okoliščin in načina storitve očitanih kaznivih dejanj izhaja, da naj bi jih obdolženi, z izjemo kaznivega dejanja po 1. odstavku 186. člena KZ-1, storil na nasilen način in nad svojimi najbližjimi, da naj bi že v preteklosti vršil psihično in fizično nasilje, ko naj bi nasilna ravnanja nad oškodovanko izvrševal v daljšem časovnem obdobju, da naj bi grozil tudi bratu in celo policistu, vse to pa v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi zaradi kaznivega po 1. odstavku 186. člena KZ-1, ki mu je bila izrečena dne 12. 6. 2019, hkrati pa mu je v preteklosti že bil izrečen tudi ukrep prepovedi približevanja zoper isto oškodovanko, pa je kljub temu psihično in fizično nasilje stopnjeval. Vse izpostavljene okoliščine pa kažejo tudi na subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti, saj obdolženčevo ravnanje očitno kaže na njegovo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda, na njegovo negativno osebnost in vztrajnost, ko očitno kljub predhodnemu obravnavanju s strani policistov očitno nima namena prenehati z nasilnimi ravnanji, ko naj bi ta očitno le še stopnjeval. 11. Za utemeljenost zaključkov o ponovitveni nevarnosti ni nujno, da bi obdolženi bil predhodno kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, kot očitno zmotno meni zagovornica, ko izpostavlja, da je obdolženi doslej bil pravnomočno obsojen s pogojno obsodbo zgolj zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Na ponovitveno nevarnost je mogoče sklepati tudi na podlagi drugih okoliščin in te je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tudi prepričljivo utemeljilo svoje zaključke o izkazanosti vseh elementov ponovitvene nevarnosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sklepa v delu, ko navaja, da obdolženi kontinuirano povzroča nasilje in da je podana ponovitvena nevarnosti, ni mogoče preizkusiti. Glede na povzeto obrazložitev izpodbijanega sklepa pa tudi ne drži, da v sklepu niso konkretizirani subjektivni elementi ponovitvene nevarnosti, saj je izpostavilo vztrajnost in stopnjevanje nasilja, o čemer je mogoče utemeljeno sklepati kljub temu, da sicer ni izkazano, da bi obdolženec kršil v preteklosti izrečene ukrepe prepovedi približevanja oškodovanki, ter njegovo nepredvidljivost zaradi uživanja alkohola in psihoaktivnih substanc (marihuana, Tramal). Ne glede na to, da so morda takrat ti ukrepi zadoščali oz. da ni izkazano, da bi jih obdolženec kršil, stopnja nasilja ob dogodku na škodo matere 29. 4. 2020 in ravnanje v odnosu do brata ter policista nedvomno kaže na stopnjevanje intenzitete nasilja, kar govori v prid odreditvi pripora, kot edinega ukrepa, s katerim je mogoče zagotoviti varnost oškodovancev.

12. Sodišče prve stopnje je prav tako glede na vse ugotovljene okoliščine pravilno štelo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, kar je ustrezno obrazložilo v 16. in 17. točki obrazložitve. S tam navedenimi razlogi se zagovornica ne strinja le toliko, ko izraža prepričanje, da bi v konkretnem primeru bilo mogoče pripor nadomestiti s hišnim priporom, saj bi lahko v primeru ponovne kršitve lahko bil ponovno nemudoma odrejen pripor. S tem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje že zaradi dejstva, da obdolženi že 14 let prebiva v stanovanjski hiši skupaj z mamo - sedaj oškodovanko, tak ukrep ne pride v poštev, ni pa mogoče spregledati niti visoke intenzitete nasilja tako do lastne matere, kot tudi brata in policistov. Posledice ponovitve takega nasilja bi lahko namreč bile za oškodovance, zlasti obdolženčevo mati, prehude.

13. Tudi v zvezi s strani zagovornice predlaganim hišnim priporom v zdravstveni ustanovi je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja potreba po posebni zdravstveni obravnavi, ker naj bi bi obdolženi trpel za kakšno duševno motnjo in da s prestajanjem hišnega pripora v javni ustanovi za zdravljenje oziroma oskrbovanje glede na izkazano ponovitveno nevarnost ne bi bilo v zadostni meri poskrbljeno za varnost ljudi. Glede na take razloge so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bil hišni pripor v zdravstveni ustanovi glede na težo in zagroženo kazen bil ustreznejši ukrep kot pripor.

14. Pritožbeno sodišče pa tudi ne sledi pritožbenim navedbam, da bi glede na že opravljen pregled obdolženca s strani izvedenca psihiatra, že odrejeno izvedensko delo izvedenke sodne medicine in umik dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke - toksikologa, ortopeda, zadoščalo podaljšanje pripora za zgolj en mesec. Ne glede na to, da procesna dejanja v postopkih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor, potekajo hitro in da tako postopajo tudi izvedenci pri izdelavi izvedenskih mnenj, je za to potreben določen čas in glede na običajni potek postopka ni mogoče pričakovati, da bi vsa procesna dejanja, ki so potrebna za zaključek preiskave in pripravo morebitne obtožnice, bila zaključena v roku enega meseca, ne glede na to, da bi lahko tožilstvo vložilo ponovni predlog za podaljšanje pripora po poteku enega meseca. Podaljšanje za dva meseca pa ne pomeni, da preiskava ne bi mogla biti zaključena že prej in ne izključuje možnosti, da bi lahko bila obtožnica vložena še pred iztekom časa, za katerega je zoper obdolženca podaljšan pripor z izpodbijanim sklepom.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.