Jedro

1. Čeprav obvestilo o preklicu in preložitvi poravnalnega naroka in naroka za prvo glavno obravnavo ne vsebuje ponovnega opozorila na posledice izostanka z naroka, s tem ni kršena določba 6. odstavka 28. člena ZDSS-1, saj je bilo opozorilo dano že v prvem vabilu na (kasneje preloženi) poravnalni narok in narok za prvo glavno obravnavo.

2. Izdaja sklepa o ustavitvi postopka zaradi fikcije umika tožbe po 2. odstavku 28. člena ZDSS-1 je v pristojnosti predsednika senata glede na določbo 2. odstavka 14. člena ZDSS-1, ki določa, da sodnik posameznik odloča o premoženjskih zahtevkih, če vrednost spora ne presega zneska revizije. Ne glede na navedeno določbo pa lahko predsednik senata sam opravi poravnalni narok tudi v primeru, če sodišče odloča v senatu (2. odstavek 26. člena ZDSS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je tožnica umaknila tožbo in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo ter naložilo tožnici, da povrne toženi stranki stroške sodnega postopka v višini 117.365,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom, proračunu oz. toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep na podlagi 2. odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj je ugotovilo, da tožnica ni prišla na poravnalni narok, čeprav je bila nanj pravilno vabljena in je sodišču šele na dan razpisanega naroka pisno predlagala preložitev narokov zaradi neodložljive zadržanosti. Ker ni niti navedla niti izkazala, zaradi česa je neodložljivo zadržana, poravnalnega naroka pa se ni udeležil niti njen pooblaščenec, pri čemer svoje odsotnosti ni opravičil, je sodišče prve stopnje odsotnost tožnice štelo za neopravičeno. Glede na navedeno je utemeljeno izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo (2. odst. 28. čl. ZDSS-1), posledično pa je odločilo tudi o pravdnih stroških, ki jih je v postopku priglasila tožena stranka.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da niso izpolnjeni pogoji za domnevo, da tožnica umika tožbo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v tem individualnem delovnem sporu z opozorilom na posledice izostanka z naroka razpisalo za

10.3.2005. Na prošnjo tožene stranke je sodišče prve stopnje zaradi toženkine bolezni poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 10.3.2005 preklicalo in preložilo na 7.4.2005, o tem pa je obvestilo vse vabljene (obe stranki in njuna pooblaščenca). Čeprav obvestilo o preklicu naroka in preložitvi naroka na dan 7.4.2005 ne vsebuje ponovnega opozorila na posledice izostanka z tega naroka, pritožbeno sodišče z ozirom na to, da je bilo opozorilo na posledice izostanka z naroka vsebovano že v prvem vabilu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem ni kršilo določbe 6. odst. 28. čl. ZDSS-1. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker izrek sklepa ne vsebuje tožbenega zahtevka, katerega je tožnica uveljavljala v okviru tega individualnega delovnega spora.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom namreč ni odločalo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, temveč o umiku vložene tožbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje ni smelo opraviti poravnalnega naroka, ker vabilo toženi stranki na ta poravnalni narok ni bilo vročeno. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožena stranka za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca, ta pa se je vabilu na poravnalni narok odzval in na poravnalni narok tudi pristopil. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da izdaja predmetnega sklepa ni bila v pristojnosti sodnika posameznika, temveč senata. Po 2. odst. 14. čl. ZDSS-1 odloča sodnik posameznik v individualnih delovnih sporih o premoženjskih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska za dovoljenost revizije, določenega z zakonom, ki ureja pravdni postopek. Ta znesek pa je z ozirom na določbo 2. odst. 367. čl. ZPP določen v višini milijon tolarjev. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je z ozirom na določbo 2. odst. 14. čl. ZDSS-1 za odločanje v konkretnem individualnem delovnem sporu pristojen sodnik posameznik. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da lahko predsednik senata na podlagi 2. odst. 26. čl. ZDSS-1 sam opravi poravnalni narok tudi v primeru, če sodišče odloča v senatu. Po stališču pritožbenega sodišča je v pristojnosti predsednika senata tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe na podlagi 2. odst. 28. čl. ZDSS na poravnalnem naroku in sicer ne glede na določbe 14. čl. ZDSS-1, ki opredeljujejo sestavo sodišča prve stopnje.

Tožnica nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neenakopravno obravnavanje pravdnih strank. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnice za preložitev razpisanega poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo (tožnica za zatrjevano neodložljivo zadržanost ni predložila nikakršnega dokaza, tožničin pooblaščenec pa svojega izostanka s tega naroka sploh ni opravičil), in z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje takoj po vložitvi tožničinega predloga za preložitev poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 7.4.2005 tožničinega pooblaščenca obvestilo, da temu predlogu ne bo ugodilo (list. št. 27), pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana neenakopravnost obravnavanja pravdnih strank ni podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z ozirom na to, da denarna terjatev tožnice proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP) je bilo potrebno v skladu s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in 32. čl. citiranega zakona odločati tudi o tem, če se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh razlogov, je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

PRAVNI POUK: Zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, lahko stranka v 30 dneh vloži pritožbo, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbo je potrebno vložiti pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.