Jedro

Drugi dokazi, razen ogleda, bi bili s spoznavnega stališča očitno inferiorni in zgolj indični v primerjavi s fotografijami. Izpovedbe prič bi sodišču predstavile le to, kaj določene osebe menijo ali zatrjujejo o stanju poti in možnosti vožnje, iz fotografij pa se to stanje neposredno vidi in ga lahko sodišče samo ovrednoti.

Stanje poti se ni bistveno spremenilo oziroma sprememba, četudi povzroča škarpa pri vožnji občutek utesnjenosti in obstaja možnost poškodbe vozila, ni takšna oziroma tolikšna, da bi šlo za pravnorelevantno spremembo posestnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica mora tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,5 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec odstraniti betonsko škarpo na skrajnem zahodnem robu svoje parcele (ID znak 000/2), tožnici omogočiti nemoteno rabo nepremičnin ID znak 000/3 (parcela s tožničino hišo) in 000/3 (cesta v lasti Občine ...) ter skrajnega zahodnega roba toženčeve nepremičnine 000/2, in nadalje, da se tožencu prepove poseganje na tak ali podoben način v posest tožnice (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je ogleda, zaslišanja prič A. A., B. B. in C. C. ter D. D., česar tudi ni obrazložilo. Navedbe in izpovedbe toženca so neresnične, kar izhaja tudi iz tega, da ni pridobil gradbenega dovoljenja za škarpo. Tudi sodišče je ugotovilo, da zaradi škarpe že ob manjši nepazljivosti obstaja možnost poškodbe vozila, zato ne drži, da tožnica nima ekonomskega interesa za tožbo. Sprememba dosedanjega načina izvrševanja posesti ni neznatna, pri vožnji z večjimi vozili ostane le nekaj centimetrov prostora na vsaki strani. Pred postavitvijo škarpe je bilo možno zapeljati na brežino ali se ji povsem približati z gumo, sedaj to ni več možno. Da je pred postavitvijo škarpe na brežini raslo rastlinje, je razvidno le iz ene fotografije. Brez ustrezne podlage je ugotovitev, da zares velika vozila že pred postavitvijo škarpe niso mogla do tožničine hiše. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo spora je v tem, ali in koliko škarpa, ki jo je toženec zgradil na svoji parceli ob občinski cesti (ki je dostop do tožničine hiše), ovira vožnjo različnih vozil in kako se stanje po postavitvi škarpe razlikuje od tistega, ki je bilo pred postavitvijo škarpe.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ogled ni bil potreben, ker je bilo sporno dejansko stanje (možnost vožnje z različnimi vozili skozi ožino) moč zanesljivo ugotoviti z že izvedenimi dokazi (zaslišanje strank, prič in predvsem fotografije) v povezavi s trditvami pravdnih strank.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič A. A., B. B. in C. C. ter D. D., vendar lahko to kršitev odpravi pritožbeno sodišče samo. Stranka nima neomejene pravice do izvedbe dokazov, sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki za odločitev niso potrebni, ker so bodisi popolnoma neprimerni, nesubstancirani ali pa so predlagani za dokazovanje dejstev, ki niso relevantna, niso sporna ali so že dokazana z drugimi dokazi.

9. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile navedene štiri priče predlagane za dokazovanje deloma nespornih, deloma nerelevatnih in deloma že dokazanih dejstev. Priče B. B. in C. C. ter D. D. je tožnica predlagala v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2020 za dokazovanje naslednjih dejstev (list. št. 35c): komu je bil poslan dopis za odstranitev škarpe (nerelevantno); da ji dostavna služba DPD paketov ne dostavlja več do hiše, da vožnja s kombiji ni več mogoča in s katerimi vozili je ali ni mogoča (z drugimi dokazi, predvsem fotografijami in neprerekanimi dejstvi je možnost vožnje z različnimi vozili zanesljivo izkazana, kar bo obrazloženo v nadaljevanju); da je tožnica že poškodovala svoje vozilo (nekonkretizirano – ni pojasnjeno kdaj in kako se je to zgodilo); da v ožini ni mogoče odpiranje vrat in izstopanje iz avtomobila (sodišče prve stopnje je to trditev sprejelo kot resnično); da je pot na najožjem mestu široka le 2,35 metra (nesporno). Pričo B. B. je v vlogi z dne 21. 4. 2021 (list. št. 59) predlagala še za dokazovanje naslednjih dejstev: da ni drugega dostopa do tožničine hiše in da ne dostavljajo prek bratovega dvorišča (sodišče je to sprejelo kot resnično) ter o prometnih znakih (nerelevantno). A. A. je tožnica predlagala na prvem naroku (list. št. 63); to je bil serviser dvižnih vrat, ki domnevno ni mogel zapeljati do njene hiše. Po oceni pritožbenega sodišča gre za nerelevanten dokaz, saj dejstvo, da določena oseba, ki dotične ceste in kraja ne pozna, ne želi zapeljati skozi ožino, še ne pomeni, da vožnja dejansko ni mogoča; ta dokazni predlog je tudi nesubstanciran, saj tožnica ni povedala, s kakšnim »dostavnim oz. gospodarskim vozilom« je A. A. prišel (več o objektivnih možnostih vožnje v nadaljevanju). Pritožbeno sodišče poudarja, da je v konkretnem primeru stanje poti in tudi možnost vožnje z različnimi vozili tako jasno razvidno s fotografij, da potrebe po dokazovanju tega dejstva (možnosti vožnje z različnimi vozili) ni. Drugi dokazi, razen ogleda, bi bili s spoznavnega stališča tudi očitno inferiorni in zgolj indični v primerjavi s fotografijami. Izpovedbe prič bi sodišču predstavile le to, kaj določene osebe menijo ali zatrjujejo o stanju poti in možnosti vožnje; iz fotografij pa se to stanje neposredno vidi in ga lahko sodišče samo ovrednoti (prim. ljudski rek »ena slika pove več kot tisoč besed«). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da neizvedba teh dokazov tožnici ni kršila pravice do izjave v postopku.

10. Kot rečeno, tožnica (tudi v pritožbi) zatrjuje, da je sporna pot, ob kateri je toženec zgradil škarpo, na najožjem mestu široka 2,35 metra. Odgovor na vprašanje, katera vozila lahko po njej vozijo, daje že podatek o širini vozil. Toženec je na naroku 12. 5. 2021 med drugim navedel (kar ni bilo prerekano), da je avto Audi A6, ki je viden na fotografiji v prilogi A9, širok 187,4 cm1, dostavni kombiji pa od 185 cm do 200,5 cm. Pritožbeno sodišče je s pomočjo splošno znanih2 podatkov o širinah različnih vozil ugotovilo, da je Audi A6 širok 188,6 cm (torej ostane na najožjem mestu prostora še 46 cm ali 23 cm na vsaki strani); kombi VW Transporter, ki je prikazan na sliki v prilogi B5 (4. generacija, v proizvodnji od 1990-2004) pa 184 cm (torej ostane na najožjem mestu na vsaki strani 25 cm). Torej ne držijo na več mestih ponovljene pritožbene navedbe, da ostane »le nekaj centimetrov« na vsaki strani vozila. Nadalje je iz fotografij, ki jih je priložil toženec (priloge B5, B6 in B8) razvidno, da lahko po sporni poti peljejo ne le osebni avtomobili, ampak tudi kombi (VW Transporter 4. generacije), manjši traktor s priključkom in (slednji resda zelo na tesno) večji novejši traktor. Glede na zgornje ugotovitve je jasno, da je vožnja z različnimi vozili po sporni poti tudi po postavitvi škarpe fizično možna. Dejstvo, da morda nekateri dostavljalci in serviserji s kombiji ne želijo zapeljati v ožino, ni relevantno, saj je to lahko posledica odločitve voznika oziroma dostavljalca, ki tudi ne pozna sporne poti in prometnih razmer v kraju. Da vožnja z (naj)večjimi vozili ni možna, je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Nadalje je iz fotografij v prilogah B2 in B3 razvidno, da je že pred postavitvijo sporne škarpe bila pot ozka, na eni strani omejena z višjim zidom, na drugi strani pa je tik ob poti stalo drevo (oz. pozneje njegov štor), betonski steber, plastična gradbiščna mrežasta ograja in brežina. Četudi je morda tožnica na nekaterih mestih lahko zapeljala na brežino ali tik ob njej, pa tega nedvomno ni mogla storiti pri betonskem stebru, kar pomeni, da je bila pot že pred postavitvijo škarpe kritično zožena. Iz fotografij v prilogi B2 in B3 (sliki št. 1 in 5) je razvidno, da je bila pot zaradi zemljine in/ali mrežaste ograje zožena v dolžini nekaj metrov in ne le na eni točki. Stanje je s fotografij (čeprav so črno-bele in ne najboljše kakovosti) dovolj jasno razvidno, da se je mogoče prepričati, kakšne so bile razmere na sporni poti pred postavitvijo škarpe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je takšno stanje vidno le na eni fotografiji, saj že ena fotografija dokazuje, da je (vsaj v določenem obdobju) takšno stanje v naravi bilo (pravilni razlogi o tem so v 5., 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Glede na to, da je stanje na fotografijah jasno vidno (tako stanje poti pred postavitvijo škarpe kot možnost vožnje različnih vozil po postavitvi), se pritožbeno sodišče strinja, da je relevantna dejstva bilo mogoče ugotoviti že iz fotografij in navedb o širini poti ter širini posameznih vrst vozil. Da bi bile fotografije potvorjene, prirejene ali kaj podobnega, tožnica ni zatrjevala, zato se je sodišče prve stopnje na fotografije utemeljeno oprlo in zato tudi ni bil potreben ogled. Upoštevaje zgoraj povzeta dejstva o stanju poti pred zidavo škarpe in širinah vozil je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se stanje poti ni bistveno spremenilo oziroma da ta sprememba (četudi povzroča škarpa pri vožnji občutek utesnjenosti in obstaja možnost poškodbe vozila) ni takšna oziroma tolikšna, da bi šlo za pravnorelevantno spremembo posestnega stanja. Zaključek o tem je pravne narave, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med ugotovitvama prvostopenjskega sodišča o možnosti poškodbe vozila in neobstoju ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa (v tem primeru bi bilo treba tožbo zavreči), temveč zato, ker ni izkazano, da bi šlo za relevantno spremembo posestnega stanja.

13. Sodišče prve stopnje ne očita tožnici, da je njena tožba šikanozna, temveč je le na splošno (in pravilno) obrazložilo, kaj je namen in domet posestnega varstva. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru sprememba posestnega stanja ni tolikšna, da bi upravičevala sodno varstvo. Pritožba se v večji meri ne sooči z razlogi prvostopenjskega sodišča, temveč le ponavlja svoje mnenje, da je sprememba bistvena, da je vožnja močno otežena itd., s čimer pa dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi toženec neresnično izpovedoval glede gradbenega dovoljenja, saj ta okoliščina (obstoj ali neobstoj gradbenega dovoljenja) v postopkih zaradi motenja posesti ni relevantna. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi ni oprlo le na izpovedbo toženca, temveč tudi prič E. E. in F. F. (ki ju je predlagala tožnica) in predvsem na fotografije, zato tožnica s parcialnim izpodbijanjem verodostojnosti toženčeve izpovedbe ne more uspeti. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, kako so vozili pred postavitvijo škarpe, da so se z gumo povsem približali brežini ali zapeljali nanjo; te navedbe je sodišče povzelo in sprejelo (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendar jih je v nadaljevanju kritično ovrednotilo (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); dejstvo, da ni sledilo tezi tožnice, pa ne more pomeniti nobene kršitve postopka. Glede na višino škarpe in fotografijo v prilogi A9 je razvidno, da je še vedno mogoče peljati tako, da ogledalo sega v zračni prostor nad škarpo, ki je nižja od običajne višine avtomobilskih ogledal. 15. Pritožbena navedba, da je brez podlage v spisu in v nasprotju z listinami (katerimi?) zaključek, da že pred postavitvijo škarpe zares velika vozila niso mogla voziti po sporni poti, je netočna. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo na podlagi fotografij ter izpovedb prič E. E. in F. F. ter zaključilo, da je problem nastal že s postavitvijo višjega zidu na drugi strani poti (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). S temi razlogi se pritožba vsebinsko ne sooči, zato tudi ne more uspeti s parcialnim sklicevanjem na izpovedbo priče G. G. Glede na fotografije stanja poti pred in po izgradnji škarpe ter fotografije različnih vozil na poti tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je bila pot že pred postavitvijo škarpe tako ozka, da velika vozila (npr. gasilski tovornjak ali cisterna; priča E. E. je omenjal avtodom) po njej niso mogla voziti.

16. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen, pritožba pa ni utemeljena. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku3), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

17. Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženec je na pritožbo vsebinsko in obrazloženo odgovoril, zato mu je tožnica dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (375 odvetniških točk ali 225 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR), vse v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 V zapisniku je očitno napačno zapisano, da naj bi bil širok 1874 cm, enako za ostala vozila. 2 Objavljeni so na različnih spletnih mestih, npr. na wikipediji. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.