Jedro

Ni mogoče šteti, da gre pri poslovnem razlogu po novem ZDR za povsem drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da je ZDR postopek odpovedi in nekatere pravice iz tega razloga določil nekoliko drugače kot prejšnji zakon. Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR/90. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma določajo manj pravic kot zakon.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo razliko odpravnine v znesku 1.442.472 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2005 dalje in stroški postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 20.10.2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga. Na podlagi te odpovedi je po poteku odpovednega roka, dne 8.12.2005, prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je bila po drugi alineji drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije št. 42/2002) izplačana odpravnina v znesku 1.442.771,80 tolarjev. S tem pa tožena stranka ni izpolnila svoje celotne obveznosti plačila iz naslova odpravnine, saj tožnici pripada višja odpravnina (v višini prisojene razlike - 1.442.472 tolarjev) glede na določbo trinajstega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 58/2001 in nadalj. - v nadaljevanju PKP), ki se uporablja tudi po uveljavitvi ZDR. Terminološko razlikovanje med presežnim delavcem, ki mu odpravnina pripada po PKP oziroma delavcem, ki mu po ZDR delodajalec odpove pogodbo iz poslovnega razloga, ni odločilno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih takšne odločitve se je sklicevalo tudi na večje število enakih odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbah, opr. št. VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006, VIII Ips 84/2006 z dne 9.5.2006, VIII Ips 143/2006 z dne 6.6.2006, itd..

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, sklicuje pa se tudi na kršitev ustavnih pravic iz 2., 22., 23., 33. in 125. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije št. 33/91 - I in nadalj.). Navaja, da je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR in ne na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja trajno presežni delavki na podlagi prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 - 71/93). Tožena stranka se pri odpovedi nikjer ni sklicevala na PKP, ki je bila sprejeta leta 2001. Ta je določala odpravnino le za delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo po postopku, ki je veljal v času sklenitve te pogodbe, in ne za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kolektivna pogodba je v trinajstem odstavku 18. člena le povzela določbo tretjega odstavka 36. f člena ZDR/90 o višini odpravnine, kar pomeni, da namen podpisnikov PKP ni bil določitev višje odpravnine od tiste, ki je bila določena v zakonu. Kontinuitete med starimi in novimi instituti delovnega prava ni, sicer bi moral novi ZDR to izrecno določiti. Ne gre le za terminološke, temveč bistvene razlike. Po 233. in 234. členu ZDR se postopki po ZDR/90 dokončajo po starih predpisih le, če so bili uvedeni pred 1.1.2003, kar za ta primer ne velja. Odpravnine trajno presežnim delavcem in odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero se v celoti uporablja nov zakon, ni mogoče enačiti, to pa očitno tudi ni bil namen zakonodajalca. Tudi z aneksom PKP, ki je bil sklenjen že po novem ZDR (Uradni list Republike Slovenije, št. 68/2005), stranke kolektivne pogodbe niso določile višje odpravnine. Komisija za razlago PKP je sicer sprejela razlago (Uradni list Republike Slovenije, št. 118/2003), da se določba trinajstega odstavka 18. člena uporablja tudi po 1.1.2003, vendar je s tem komisija prekoračila svoje pristojnosti, saj ni mogla prevzeti volje pogajalskih partnerjev. Revident se sprašuje, ali sodišče meni, da je še vedno potrebno uporabljati tudi določbe o šestmesečnem odpovednem roku, o kriterijih za določitev presežnih delavcev, o programu, zaščitenih kategorijah, dvostopenjskemu odločanju in drugih anahronizmih. Sporna določba PKP je v nasprotju z zakonom, interpretacija sodišča pa pomeni odprto možnost arbitriranja in je v nasprotju z vsebino PKP in voljo strank. V tem pogledu gre za kršitev 2. in 125. člena Ustave. Tožena stranka je z navedenim tolmačenjem in zaradi tega, ker PKP ni bila pravočasno odpovedana, postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi delavci, za katere ta kolektivna pogodba ne velja. V tem smislu gre za kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) poslana tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka, zaradi česar je preizkus izpodbijane sodbe iz tega razloga odpadel. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in razloga nesposobnosti) ureja ZDR v 109. členu. V prvem odstavku določa osnovo za odpravnino (povprečna mesečna plača, ki jo je prejel, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), v drugem odstavku določa višino odpravnine (eno petino, eno četrtino ali eno tretjino osnove, glede na leta dela pri delodajalcu), v četrtem odstavku pa predpisuje, da odpravnina ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če kolektivna pogodba na ravni dejavnosti ne določa drugače. Ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin. Zato je tudi v tem primeru potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, po kateri se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Določba 109. člena ZDR se nekoliko razlikuje od določbe tretjega odstavka 36. f člena ZDR/90, saj je po prejšnji ureditvi pripadala delavcu odpravnina šele po dveh letih dela pri delodajalcu, vendar je bila za vse delavce določena v višini najmanj polovice njihove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Skoraj identično določbo je vsebovala tudi v času odpovedi in prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice veljavna PKP v trinajstem odstavku 18. člena, po katerem pripada presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu polovica njegove bruto plače, izplačane na podlagi zadnjega trimesečja, ko je delavec delal. Opredelitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po ZDR (v prvi alineji prvega odstavka 88. člena) in nujnih operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po ZDR/90 (v 29. in 33. členu) je skoraj identična. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre le za različne pojme, ki niso odločilni. ZDR/90 je za nujne operativne razloge pri delodajalcu štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge, ki prispevajo k večji učinkovitosti organizacije oziroma delodajalca, ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitične skupnosti (29. člen), kar ustreza opredelitvi poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. členu ZDR - kot prenehanju potreb po opravljanju določenega dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogih na strani delodajalca. Opredelitev nujnih operativnih razlogov, kot podlaga za prenehanje delovnega razmerja, je bila po ZDR/90 in je po novem zakonu usklajena z enako vsebinsko opredeljenim razlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po mednarodni ureditvi. Gre za 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerju na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list Republike Slovenije, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki govori o operativnih potrebah podjetja, ustanov ali službe in 24. člen Spremenjene Evropske socialne listine (MESL, Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 7/99), ki ta razlog opredeljuje kot operativni razlog na strani podjetja, ustanove ali službe. Zato ni mogoče šteti, da gre pri poslovnem razlogu po novem ZDR za povsem drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da je ZDR postopek odpovedi in nekatere pravice iz tega razloga določil nekoliko drugače kot prejšnji zakon.

Glede na to tudi pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR/90. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada navedena določba PKP, ki v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDR določa za delavce ugodnejše pravice. Takšno izhodišče urejanja velja tudi glede na določbo tretjega odstavka 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SRFJ št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis - kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice, ki jih določa zakon), v povezavi z določbo prvega odstavka 245. člena ZDR.

Revizijske navedbe v zvezi z 233. členom ZDR ("postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, se dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljajo do uveljavitve tega zakona") in 234. členom ZDR ("do spremembe zakonov, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, se uporabljajo določbe tega zakona o odpovedi iz poslovnega razloga" - ta določba govori o uporabi določb tega zakona glede na posebne ureditve) so neutemeljene, saj ti dve določbi ne izključujeta uporabe za delavce ugodnejših določb kolektivnih pogodb ali kolektivnih pogodb sprejetih pred ZDR. Tega vprašanja sploh ne urejata.

Vrhovno sodišče z zgornjo razlago ponavlja dosedanja enotna stališča (v sodnih odločbah, ki jih citira že sodišče druge stopnje) glede uporabe določb (starih) kolektivnih pogodb, ki za delavce določajo višjo odpravnino kot ZDR v 109. členu. Pri priznanju in odmeri odpravnine je torej poleg določbe 109. člena ZDR potrebno upoštevati tudi določbo 18. člena navedene PKP, ki delavki priznava višjo odpravnino. Ta določba tudi ni v nasprotju z zakonom oziroma ne predstavlja uporabe drugega zakonskega inštituta, zaradi česar so neutemeljene nasprotne revizijske navedbe, neutemeljeno pa tudi sklicevanje na 2. in 125. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče je dolžno upoštevati tudi avtonomno ureditev v kolektivnih pogodbah, ki nesporno zavezujejo delodajalca v tem sporu.

Dejstvo, da je PKP, ki je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90, višino odpravnine določila enako, kot je bila višina odpravnine določena v tretjem odstavku 36. f člena ZDR/90, in kar pomeni, da stranke kolektivne pogodbe v času njenega sprejema niso hotele določiti višje odpravnine od zakonske, ne vpliva na drugačno odločitev. To ne pomeni, da bi v kolektivni pogodbi določeno odpravnino po uveljavitvi ZDR lahko znižali oziroma, da bi to lahko storilo sodišče samo. Določba je v času spornega razmerja še vedno veljala. In ker gre za določbo avtonomnega prava, bi jo lahko spremenile le stranke same. Tega jim ni nihče preprečil. Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene, sicer pravilno stališče revizije o naravi razlage komisije za razlago PKP v tem primeru (ne gre za pravo razlago, temveč opredelitev glede veljavnosti posameznih določb kolektivne pogodbe po uveljavitvi ZDR, kar je stvar sodne presoje in ne predmet razlage nejasnih določb kolektivne pogodbe - samo to bi bil lahko okvir razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe) pa nepomembno.

Tožena stranka se ob zaključku revizije sklicuje na 33. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi z varstvom zasebne lastnine, kar ni utemeljeno, saj dejstvo, da je tožnici dosojena razlika odpravnine na podlagi upoštevanja avtonomne ureditve, ne predstavlja posega v to ustavno pravico. Enako velja za sklicevanje na neenakopraven položaj v primerjavi z nekaterimi drugimi delodajalci in s tem na kršitev 22. člena Ustave. Različno priznanje in določitev pravic ter višina dajatev v avtonomni ureditvi, ki zavezuje določen krog oseb (in odraža voljo teh oseb), ne pomeni neenakopravnega položaja in obravnavanja v primerjavi s tistimi osebami, ki jih takšna avtonomna ureditev ne zavezuje ali osebami, ki same drugače uredijo svoje medsebojne pravice in obveznosti. Drugačno tolmačenje bi pomenilo poseg v samo bistvo avtonomnega urejanja medsebojnih pravic in obveznosti s kolektivnimi pogodbami, zaradi česar širša obrazložitev niti ni potrebna.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.