Jedro

Ker je zavarovanec tožeče stranke pred oviro na cestišču uspel ustrezno zmanjšati hitrost svojega vozila, njegova morebitna prehodna prekoračena dovoljena hitrost vožnje sama po sebi ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom (teorija ratio legis vzročnosti). Tudi v razmerju do drugega zavarovanca tožene stranke se izkaže, da s strani tožene stranke očitana kršitev zavarovanca tožeče stranke ne more biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Kot rečeno iz pritožbenih trditev izhaja, da je v trenutku, ko je drugi zavarovanec tožene stranke na svojem voznem pasu zagledal ovirajoče vozilo, bilo vozilo zavarovanca tožeče stranke že pred njim na prednostnem prehitevalnem pasu. Tako se izkaže, da bi bila podana zgolj vzročna zveza med zatrjevano previsoko hitrostjo zavarovanca tožeče stranke in situacijo, v katerem sta se znašli vozili v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke zagledal oviro na cesti. Takšna situacija pa sama po sebi ne pomeni nujne vzročnosti z nastalim škodnim dogodkom (teorija o adekvatni vzročnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo plačilo 5.890.207,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

4.500.000,00 SIT od 22.12.1997 do plačila in od zneska 1.390.207,00 SIT od 26.3.1998 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 571.584,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.2.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ni konkretiziral bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih ob izdaji izpodbijane sodbe storilo prvostopno sodišče, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem smislu preizkušalo samo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pri čemer pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Čeprav prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi materialnopravno ni opredelilo narave tožbenega zahtevka, je iz povzemanja trditvene podlage tožeče stranke razvidno, da le-ta uveljavlja regresni zahtevek za izplačano odškodnino svojemu zavarovancu za škodo, ki sta jo povzročila voznika vozil, katerih odgovornost je bila zavarovana pri toženi stranki (1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Prvostopno sodišče je podlago utemeljilo na določbi 154. člena ZOR, ki ureja pogoje za odškodninsko odgovornost za krivdno povzročeno škodo. Res je, da se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do uporabe določb 178. člena ZOR, ki ureja odgovornost za škodo, nastalo pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Na to podlago se pritožnik izrecno sklicuje v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prvostopnega sodišča izpodbijano sodbo materialnopravno mogoče preizkusiti tudi v tej smeri.

Tožeča stranka je v trditvenih navedbah pri opisu škodnega dogodka zatrjevala udeležbo štirih motornih vozil. Po trditvah tožeče stranke naj bi nevarno situacijo najprej povzročilo vozilo zavarovano pri toženi stranki (v nadaljevanju prvi zavarovanec tožene stranke), ki se je v nasprotju s 1. odstavkom 38.člena Zakona o temeljnih varnosti v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ 50/88) vključevalo na vozni pas avtoceste, zaradi česar je moralo neznano vozilo R 5 manevrirati tako, da je zmanjšalo hitrost in ga obvoziti po prehitevalnem pasu.

Posledično je moral zavarovanec tožeče stranke, ki je vozil po prehitevalnem pasu, zavirati, da bi preprečil nalet na vozilo R 5. Za zavarovancem tožeče stranke pa potrditvah tožeče stranke vozilu, prav tako zavarovanem pri toženi stranki (v nadaljevanju drugi zavarovanec tožene stranke), zaradi neustrezne in prekratke varnostne razdalje ni uspelo pravočasno zmanjšati hitrosti svojega vozila in je trčilo v vozilo, zavarovano pri tožeči stranki.

Pri udeležbi v nesreči večih motornih vozil je znotraj njihovega razmerja njihova odgovornost odvisna od morebitne krivde, da je do škodnega primera sploh prišlo. Z vidika tožeče stranke je torej relevantno ali je sama krivdno prispevala k nastalemu škodnemu dogodku. V kolikor bi bila podana njena krivda, bi bilo potrebno uporabiti 2. odstavek 178. člena ZOR, ki ureja odgovornost vsakega imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. V kolikor pa krivda zavarovanca tožeče stranke ne bi bila izkazana, ima le-ta položaj drugega v smislu 4. odstavka 178. člena ZOR, za katerega škodo odgovarjajo krivdno udeleženi povzročitelji škode (glej pravno mnenje Občne seje VSS 16.12.1997). V kolikor krivda na strani zavarovanca tožeče stranke ne bi bila podana, je torej njegova odgovornost za nastalo škodo izključena že ob ugotovitvi krivdne odgovornosti vsaj enega voznika soudeleženih vozil. V takem primeru pa zaradi načela solidarne odgovornosti imetnik vozila, ki ni kriv za nesrečo, lahko od krivdnih povzročiteljev uveljavlja povrnitev celotne škode. Na podlagi dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče ugotovilo krivdno odgovornost obeh voznikov vozil, zavarovanih pri toženi stranki.

Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je delovno vozilo DARS-a neustrezno vključevalo iz odstavnega na vozni pas avtomobilske ceste, kar je neposredno pripeljalo do škodnega dogodka. Pritožnik se v pritožbi glede dejanskih ugotovitev v zvezi z odgovornostjo svojih zavarovancev osredotoča predvsem na zanikanje krivdne odgovornosti voznika vozila, ki je dejansko naletelo na vozilo zavarovanca tožeče stranke. Ob že omenjenem načelu solidarne odgovornosti krivdnih povzročiteljev škode pa bi bilo ob ugotovljeni odgovornosti prvega zavarovanca tožene stranke razpravljanje o krivdnem ravnanju tudi drugega zavarovanca tožene stranke relevantno samo v primeru izkazanega krivdnega ravnanja zavarovanca tožeče stranke, kar bi posledično pomenilo potrebno po ugotavljanju udeležbe na nastali škodi glede na stopnjo krivde posameznih krivdnih soudeležencev.

Res je, da se prvostopno sodišče z vprašanjem krivde zavarovanca tožeče stranke ni ukvarjalo, vendar to ne pomeni, da se zgolj zaradi tega izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka v pritožbi očita zavarovancu tožeče stranke protipravno ravnanje v njegovi vožnji s previsoko hitrostjo, s katero je prehitel drugo zavarovano osebno vozilo tožene stranke, zatem pa pričel zavirati, ker je pred njega zapeljalo vozilo R 5. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti je poleg protipravnega ravnanja na strani oškodovanca dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je drugi zavarovanec tožene stranke, ki je z vozilom naletelo na zavarovanca tožeče stranke, pred pričetkom zaviranja vozil s hitrostjo med 106 in 109 km/h. Iz tega dejstva pritožnik sklepa, da je vozilo zavarovanca tožeče stranke, ki je pred tem prehitelo drugega zavarovanca tožene stranke, vozilo še z bistveno višjo hitrostjo, v čemer naj bi bilo podano krivdno ravnanje zavarovanca tožeče stranke. Iz samih pritožbenih trditev pa izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke prehitel vozilo zavarovanca tožene stranke, še preden je le-ta pred seboj zagledal DARS-ovo delovno vozilo, ki se je nepravilno vključevalo v promet. To pomeni, da je v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke zaznal kritično situacijo, vozilo zavarovanca tožeče stranke že bilo na prehitevalnem pasu pred njim. Ratio omejitve hitrosti voznikov motornih vozil izhaja iz določbe 45. člen ZTVCP, ki voznikom nalaga, da hitrost vožnje prilagodijo lastnostim in stanju ceste in drugim razmeram tako, da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati.

Potencialna nevarnost, izvirajoča iz hitrosti vozila, je torej v tem, da se vozilo zaradi fizikalnih zakonitosti ne bo uspelo pravočasno ustaviti pred morebitno oviro. Takšno oviro je predstavljalo neznano vozilo, ki se je z zmanjšano hitrostjo izogibalo nepravilno vključujočega v promet delovnega vozila, zavarovanega pri toženi stranki. Ker je zavarovanec tožeče stranke pred oviro na cestišču uspel ustrezno zmanjšati hitrost svojega vozila, njegova morebitna prehodna prekoračena dovoljena hitrost vožnje sama po sebi ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom (teorija ratio legis vzročnosti). Tudi v razmerju do drugega zavarovanca tožene stranke se izkaže, da s strani tožene stranke očitana kršitev zavarovanca tožeče stranke ne more biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Kot rečeno iz pritožbenih trditev izhaja, da je v trenutku, ko je drugi zavarovanec tožene stranke na svojem voznem pasu zagledal ovirajoče vozilo, bilo vozilo zavarovanca tožeče stranke že pred njim na prednostnem prehitevalnem pasu. Tako se izkaže, da bi bila podana zgolj vzročna zveza med zatrjevano previsoko hitrostjo zavarovanca tožeče stranke in situacijo, v katerem sta se znašli vozili v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke zagledal oviro na cesti.

Takšna situacija pa sama po sebi ne pomeni nujne vzročnosti z nastalim škodnim dogodkom (teorija o adekvatni vzročnosti). Zgolj iz dejstva, da naj bi zavarovanec tožeče stranke s prekoračitvijo dovoljene hitrosti ustvaril dejansko situacijo vozil v trenutku, ko sta voznika morala odreagirati na nastalo oviro na cesti, ni mogoče sklepati na vzročno zvezo med tako zatrjevanim ravnanjem zavarovanca tožeče stranke in škodno posledico. Od tega trenutka je namreč zavarovanec tožeče stranke zaradi ovire na cesti uspel ustrezno zmanjšati svojo hitrost, tega pa ni uspelo drugemu zavarovancu tožene stranke. To pa pomeni, da s strani tožene stranke zatrjevana kršitev zavarovanca tožeče stranke ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo, nastalo iz tega, da drugi zavarovanec tožene stranke v času, ko je zavarovanec tožeče stranke zmanjševal hitrost svojega vozila, enakega zmanjšanja ni uspel doseči s svojim vozilom in tako povzročil škodo na pred sabo vozečem vozilu. Zaradi neizkazane vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožeče stranke in nastalo škodno posledico tako ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo, v posledici česar je tožeča stranka upravičena do uveljavljanja nastale škode od krivdnih povzročiteljev škode, ki nasproti oškodovncu odgovarjajo solidarno. Glede na izkazano krivdno ravnanje drugega zavarovanca tožene stranke se tako izkaže odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi nastale stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).