Jedro

Sodišče je storilki prekrška z izrecnim presumiranjem izpovedbe predlaganih prič in z vnaprejšnjo dokazno oceno njunih izpovedb kršilo pravico do obrambe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Grosupljem ZSV 147/2012 z dne 11. 4. 2013 razveljavi ter se zadeva vrne v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Grosupljem.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilki prekrškov pravni osebi XY d.o.o. izdal odločbo o prekršku št. 555006700813 z dne 29. 10. 2012 zaradi storitve dveh prekrškov po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), s katero ji je določil 800 EUR globe za vsak prekršek ter ji nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo 1.600,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Grosupljem s sodbo ZSV 147/2012 z dne 11. 4. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper omenjeno pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilki prekrškov, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilki prekrškov kot pravni osebi izdal odločbo o prekršku, ker je (1) imela dne 1. 3. 2012 v javnem cestnem prometu lastno sredstvo – skupino vozil, sestavljeno iz vlečnega vozila in priklopnega vozila, katero je vozil voznik pravne osebe D. Z. za potrebe dejavnosti pravne osebe in v njenem imenu, ob kontroli dejavnosti pa je bilo ugotovljeno, da voznik ni imel predpisanega odmora, ki traja vsaj 45 minut in katerega se lahko nadomesti z vsaj 15 minutnim odmorom, ki mu sledi najmanj 30 minutni odmor, ko je s krajšimi postanki dne 16. 2. 2012 med 12.50 in 17.55 uro, vozil 4 ure in 45 minut, kar je v nasprotju s 7. členom Uredbe ES št. 561/2006, s čimer je pravna oseba storila prekršek po prvem odstavku 37. člena ZDCOPMD in (2) ker voznik pravne osebe ni imel predpisanega dnevnega počitka, daljšega od 11 ur ali skrajšanega, ki traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur, v obdobju 24 ur po koncu predhodnega dnevnega ali tedenskega počitka, in sicer je voznik dne 10. 2. 2012 pričel z vožnjo ob 6.18 uri in s krajšimi postanki vozil do 21.30 ure istega dne. Z vožnjo je ponovno pričel dne 11. 2. 2012 ob 6.12 uri, kar pomeni da je voznik imel samo 8 ur in 43 minut dnevnega počitka, kar je v nasprotju z 2. točko 8. člena Uredbe ES št. 561/2006, s čimer je pravna oseba storila prekršek po prvem odstavku 37. člena ZDCOPMD.

5. Odgovornost pravne osebe za prekršek je urejena v 14. členu ZP-1. Osnovno pravilo je, da je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Kot izhaja iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi (prva alineja) ali da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja).

Poudariti je potrebno, da je dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne (ekskulpacijske) okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 na pravni osebi. Pravilno razumevanje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 pa ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo nalaga ta določba. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

6. Kot izhaja iz vsebine izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 9. 3. 2012, ki jo je na podlagi 55. člena ZP-1 podala pravna oseba, in iz zahteve za sodno varstvo z dne 28. 11. 2012, ki jo je pravna oseba vložila zoper odločbo o prekršku, je pravna oseba uveljavljala ekskulpacijski razlog po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pri tem ekskulpacijskem razlogu mora pravna oseba izkazati in dokazati, da je storila oziroma pravočasno izvedla vse potrebno, da se posamezniki (1) seznanijo s pogodbo, na podlagi katere opravljajo delo ali storitev za pravno osebo, oziroma z njenimi navodili ali pravili in (2) da to pogodbo oziroma navodila ali pravila tudi spoštujejo. Pravna oseba lahko torej zavestno kršenje pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, oziroma zavestno kršenje navodil ali pravil pravne osebe kot ekskulpacijski razlog uveljavlja le na podlagi predhodno izkazanega in dokazanega dejstva, da je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravna oseba v okviru uveljavljenega ekskulpacijskega razloga zatrjevala naslednja pravno relevantna dejstva: – da je voznika še pred prvo razporeditvijo na samostojno opravljanje dela seznanila s pravili, ki zadevajo trajanje vožnje, odmore in počitke. Ob zaposlitvi so voznika preizkusili in ga ob preizkusu seznanili z načinom dela v družbi, pozitivno zakonodajo in internimi predpisi družbe. Pri tem mu je bila natančno predstavljena pravilna uporaba tahografa in pravila v zvezi s trajanjem vožnje, odmori in počitki. Pravna oseba je torej storila vse, kar je v njeni moči, da bi voznik poznal pravila in mu tudi omogočila, da bi ta pravila spoštoval. Pravna oseba trdi, da je bila naloga vozniku odrejena tako, da je imel dovolj časa, da bi jo opravil brez kršitve predpisov, vendar voznik ni ravnal v skladu z njenimi navodili. Glede na to, da je voznik v kontroliranem obdobju (od 2. 2. 2012 do 1. 3. 2012, op. sodišča) samo enkrat prekoračil dovoljen čas vožnje, to jasno kaže, da mu je bila delovna naloga odrejena pravilno, torej tako, da mu ni bilo potrebno kršiti predpisov in je konkreten prekršek zgolj rezultat voznikove malomarnosti.

– da na določeno obdobje na sedežu pravne osebe organizirajo sestanek kolektiva, na katerem vse voznike opozorijo na pomanjkljivosti, ki jih opažajo pri nadzoru njihovega dela, ob tej priložnosti pa voznike seznanijo tudi z novostmi v zakonodaji.

– da so pri pravni osebi po ugotovitvi prekrška z voznikom opravili razgovor in ga vprašali, zakaj ni opravil dnevnega počitka tako, kot je predpisano. Voznik jim je odgovoril, da je bil na natančen čas premalo pozoren in je mislil, da je dnevni počitek že opravil. To verjetno drži, saj je omejitve prekoračil le za nekaj minut. Kljub temu so mu pri pravni osebi za napako izrekli opomin.

Pravna oseba je k vlogam priložila tudi listinska dokazila, in sicer zapisnik sestanka pri pravni osebi z dne 7. 1. 2012, dva pisna opomina, izrečena vozniku D. Z. zaradi kršitve ZDCOPMD

z dne 20. 12. 2011 in dne 24. 8. 2011, zapisnik o preizkusu na novo zaposlenega voznika – D. Z. z dne 27. 5. 2011, iz katerega izhaja, da je delavec med drugim seznanjen s pravili o trajanju vožnje, odmorih, počitkih in delovnem času voznikov, in izjavo voznika D. Z. o seznanitvi z vsebino Pravilnika o izvajanju notranje kontrole z dne 28. 4. 2011. 7. Tako prekrškovni organ kot sodišče navedbam pravne osebe glede uveljavljenega ekskulpacijskega razloga nista sledila in sta odločila, da je pravna oseba odgovorna za storjena prekrška. Kot izhaja iz odločbe o prekršku, je prekrškovni organ ugotovil, da je voznik ob kontroli policistu, ki je opravljal kontrolo, povedal, da ve, da nima ustreznega dnevnega počitka, razlog, da ga nima, pa je v tem, da mu količina odrejenega dela to onemogoča, kar je razvidno že iz izpisa aktivnosti in je očitno posledica neustrezne organizacije dela. Poleg tega pravna oseba po presoji prekrškovnega organa ni ponudila nobenega konkretnega dokaza ali dejstva, ki bi pravno osebo razbremenil odgovornosti za prekršek. V izjavi je namreč zakonita zastopnica zgolj navedla, da je bila naloga vozniku odrejena na način, da bi jo lahko izvršil brez kršitve predpisov, kako je to odredila, pa ni pojasnila. Ravno tako o nasprotujoči si navedbi policista o tem, kaj mu je povedal voznik ob kontroli, in navedbi pravne osebe, kaj ji je voznik povedal ob razgovoru po storjenem prekršku, zakonita zastopnica pravne osebe ni predložila nobenih dejstev in dokazov, kako bi voznik to nalogo opravil brez kršitve predpisov. Zoper odločbo o prekršku je storilka prekrškov vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je v celoti ponovila trditve, ki jih je podala v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 9. 3. 2012, ter dodatno še navedla, da ne drži, da je voznik policistu ob kontroli izjavil, da mu količina odrejenega dela onemogoča, da bi opravil predpisane odmore in počitke, kot je to v odločbi o prekršku ugotovil prekrškovni organ. Če bi to držalo, bi moral policist vzeti izjavo voznika na zapisnik in se pod njo podpisati. Takšna pavšalna navedba brez pisne izjave voznika ne sme služiti kot dokaz v postopku o prekršku. Glede ugotovitve prekrškovnega organa, da pravna oseba ni predložila nobenih dokazov o tem, da je vozniku delo odredila tako, da bi ga lahko opravil brez kršitve predpisov, pa je pravna oseba navedla, da odrejanje delovne naloge pri njej poteka tako, da se upravljavec prevozov sestane z voznikom in ga seznani z nalogo. Ob tem skupaj pretehtata, kje se bo vozil in koliko časa potrebuje, da nalogo izvrši. O teh razgovorih pa pri pravni osebi ne vodijo nobenih zapisnikov. Sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, je sledilo ugotovitvi prekškovnega organa, da je voznik policistu ob kontroli, torej takoj po ugotovljenih prekrških, povedal, da nima ustreznega dnevnega počitka, ker mu količina odrejenega dela to onemogoča. Sodišče je odločilo, da kljub siceršnji zahtevi v zahtevi za sodno varstvo policista o tem ne bo zasliševalo, čeprav ga prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku ni zaslišal, očitno zaradi tega, ker je policist dal prekrškovnemu organu dovolj jasno informacijo o tem, kaj mu je voznik povedal ob kontroli. Tako kot prekrškovni organ se je tudi sodišče brez izvajanja dodatnega dokaznega postopka prepričalo, da je voznik to policistu ob kontroli zares izjavil. Če je kasneje spremenil svojo izjavo v zvezi s tem, je to storil preprosto zato, ker je zaposlen pri pravni osebi in je od te zaposlitve življenjsko odvisen. Po prepričanju sodišča tako zaslišanje policista kot zaslišanje voznika ne bi prineslo novih ugotovitev dejanskega stanja, vsak bi zagotovo vztrajal pri svojem. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da ne drži navedba storilke prekrškov, da je voznik prekrška izvršil z zavestnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi, ravno nasprotno, celotno dogajanje kaže na to, da je voznik konkretno delo brez kršitve predpisov o spoštovanju odmorov in počitkov očitno lahko dokončal zgolj z velikimi težavami ali pa mu ga je bilo brez omenjene kršitve celo nemogoče dokončati. Vsled navedenemu je sodišče zaključilo, da voznik ni zavestno kršil pogodbe o zaposlitvi, zato ekskulpacijski razlog po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki ga je uveljavljala storilka prekrškov, ni podan. Sodišče je tudi pritrdilo prekrškovnemu organu, da zahtevi za sodno varstvo ni mogoče slediti že zaradi tega, ker storilka ni pojasnila, na kakšen način je odredila dela in naloge vozniku, da bi jih lahko izvršil brez kršitve predpisov. Glede na zgoraj povzeto obrazložitev po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da niti odločba o prekršku niti sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom in da je zato podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Prekrškovni organ in sodišče sta presodila, da ekskulpacijski razlog, ki ga je uveljavljala storilka prekrškov, ni podan že iz razloga, ker sta ugotovila, da voznik ni imel predpisanih odmorov in počitkov, ker mu količina odrejenega dela to onemogoča, torej ker pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška. Zato se jima do tega, ali je pravna oseba pravočasno izvedla vse potrebno, da se voznik seznani s pogodbo, na podlagi katere opravlja delo ali storitev za pravno osebo oziroma z njenimi navodili ali pravili, ni bilo potrebno opredeljevati.

8. Vrhovna državna tožilka pa utemeljeno navaja, da je bila storilki prekrškov v postopku o prekršku kršena pravica do obrambe iz tretje alineje drugega odstavka 29. člena Ustave, ker ji ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njeno korist. Določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave. Navedena procesna jamstva skupaj tvorijo širši pojem poštenega postopka in morajo biti po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča zagotovljena tudi v postopku o prekršku (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, kjer je sodišče tudi zapisalo, da je raven pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo lahko nižja kot v kazenskem postopku). Enako mora biti posamezniku tudi po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zagotovljena možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem ob upoštevanju jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial) (odločba ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011). Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Temu služi tudi pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani ima storilec v postopku o prekršku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist. Ta pravica ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ugotovi ta dejstva oziroma izvede dokaze. Ta pravica pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen, na primer da gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali je predlagan dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja. Prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja pa se ne sme končati v kršenju storilčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1) imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik zadeve popolnoma raziskan.

9. V obravnavanem primeru je sodišče navedbe storilke v zahtevi za sodno varstvo o tem, kaj je voznik povedal policistu ob kontroli in kaj pravni osebi po ugotovitvi prekrška, štelo za materialnopravno relevanten in konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje policista in voznika, ki pa ga je iz razlogov, ki so bili pojasnjeni zgoraj, zavrnilo. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi, ki jih je sodišče navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje voznika in policista, pomenijo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov. Glede na vsebino razlogov je sodišče očitno štelo, da predlagani dokaz za zaslišanje voznika v nobenem primeru, ne glede na to, kaj bi kot priča izpovedal, ne bi bil uspešen, in ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti izpovedbe policista. S takšnim svojim ravnanjem je storilki prekrška kršilo pravico do obrambe, in sicer najprej z izrecnim presumiranjem izpovedbe voznika in policista, in drugič z vnaprejšnjo dokazno oceno njunih izpovedb. Sodišče se je vnaprej odločilo, da bo v vsakem primeru verjelo policistu, ki bi zagotovo izpovedal, da mu je voznik ob kontroli povedal, da nima ustreznega dnevnega počitka, ker mu količina odrejenega dela to onemogoča. Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene sicer res ni brezizjemna, saj je, kot je bilo že opisano, dopustno dokaze zavrniti tedaj, ko je mogoče že iz izvedenih dokazov z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev (že dokazano dejstvo). O tem pa v konkretni zadevi ni mogoče govoriti, saj je sodišče sodbo o prekršku glede odločilnega dejstva, ali je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse potrebne ukrepe, da do kršitve predpisov (prekrška) ne bi prišlo, ugotovilo zgolj na podlagi informacije, ki jo je dal policist prekrškovnemu organu o tem, kaj mu je voznik povedal ob kontroli, ki pa jo je storilka izpodbijala in trdila, da voznik tega policistu ni rekel. S tem, ko sodišče ni zaslišalo voznika in policista, ker je ocenilo, da bi vsak zagotovo vztrajal pri svojem, je storilki prekrškov onemogočilo, da preizkusi verodostojnost policistove izjave. Šele v neposredno izvedenem dokaznem postopku (kjer imajo stranke možnost priči zastavljati vprašanja in kjer je priča pod kazenskopravno pretnjo dolžna izpovedovati po resnici!) se lahko dokaže resničnost ali neresničnost strankinih zatrjevanj. Ni mogoče govoriti o poštenem postopku (fair trial), če sodišče na predlog obrambe ne izvede razbremenilnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi predstavljal nasprotni dokaz obremenilnemu. Če bi voznik izpovedal, da ne drži, da je policistu ob kontroli dejal, da nima ustreznega počitka zato, ker mu količina dela to onemogoča, in da je v resnici predpise prekršil zato, ker je bil na točen čas premalo pozoren in je mislil, da je počitek že opravil, ter bi bil pri svoji izpovedbi tako prepričljiv, da bi mu sodišče verjelo, bi to v povezavi z drugimi dokazi (npr. kolikokrat v kontroliranem obdobju je voznik prekoračil predpise in za koliko minut) in soočenju s policistom utegnilo sodišče pripeljati do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zaslišanje voznika in policista utegnilo zbuditi dvome o zaključku sodišča, zato je bila z zavrnitvijo predlogov za njuno zaslišanje storilki kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (pravica do obrambe) in poštenega sojenja.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi z 171. členom ZP-1). Sodišče naj v ponovljenem sojenju odpravi ugotovljene kršitve in storilki prekrška ustrezno omogoči pravico do obrambe v postopku, predvsem z izvedbo predlaganih dokazov za zaslišanje voznika in policista, ki neutemeljeno niso bili izvedeni. Izvedene dokaze naj oceni skladno z metodološkim napotkom proste presoje dokazov – ta naj bo vestna in skrbna, vključuje pa naj oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka.