Jedro

V času storitve prekrška veljavni ZDCOPMD se je uporabljal le za mobilne delavce zaposlene v podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti.

Obrazložitev

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim plačilnim nalogom je prekrškovni organ kršitelju D.F. zaradi prekrška po tretjem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) izrekel globo v znesku 166,92 EUR (40.000 SIT), ki naj bi ga storil s tem, da je kot voznik dne 11.10.2006 kršil določila citiranega zakona glede delovnega časa in obveznih počitkov mobilnih delavcev in naj ne bi imel zagotovljenih 11, oziroma 9 zaporednih ur dnevnega počitka, vozil več kot 9 oziroma 10 ur v delovnem dnevu in vozil več kot 4 ure in 30 minut brez predpisanega 45 minutnega odmora. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče plačilni nalog odpravilo in postopek zoper kršitelja ustavilo, ker ni dokazano, da bi obdolženec storil prekrška.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbami ZDCOPMD-A. Iz splošnih določb ZDCOPMD-A namreč izhaja, da v slovenski pravni red prenaša Uredbo Sveta (EGS) 3820/85 z dne 20.12.1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (v nadaljevanju Uredba) in Evropski sporazum o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz, sklenjen v Ženevi 1. julija 1970 (v nadaljevanju AETR). ZDCOPMD-A v 1. in 2. členu ureja delovni čas in obvezne počitke za mobilne delavce v cestnih prevozih, vendar ne vsebuje določb, ki bi konkretno določale maksimalno trajanje vožnje ter obveznosti počitka za voznike, ampak se v tem delu v celoti sklicuje na določbe 6. do 9. člena Uredbe in 6. do 8. člena AETR, ki opredeljujeta najdaljše trajanje dnevne vožnje, počitke med vožnjo ter dnevni oziroma tedenski počitek. To izhaja tudi iz kazenske določbe 37. člena ZDCOPMD-A, ki jo je kršil obdolženi, saj zakon ne določa izvršitvenih ravnanj prekrška, ampak zgolj globo za kršitve taksativno navedenih določb Uredbe oziroma AETR. AETR, ki Republiko Slovenijo zavezuje, v prvem odstavku 2. člena določa, da bodo države podpisnice na svojem ozemlju uveljavile sporazum za celoten mednarodni promet, ne glede na to, kje se je ta začel in kje je končni cilj prevoza, kolikor gre za vozilo, ki je registrirano v državi podpisnici AETR. Poleg RS je podpisnica tudi Republika Hrvaška, kjer ima sedež obdolženčev delodajalec in kjer je bilo tovorno vozilo registrirano. Podpisnice so tudi vse ostale države, ki jih je obdolženi prečkal (Bosna in Hercegovina, Srbija, Makedonija). Dejstvo, da se Uredba in AETR uporabljata za celoten prevoz, tudi če vozilo zgolj v tranzitu prečka našo državo, izhaja tudi iz 1. alineje drugega odstavka 2. člena Uredbe, ki določa, da se AETR uporablja namesto sedanjih predpisov o mednarodnih cestnih prevozih v tretje države, ki so pogodbenice sporazuma, in/ali iz takih držav ali v tranzitu preko teh držav za celotno vožnjo, če take prevoze opravljajo vozila, registrirana v državi članici ali v eni od teh tretjih držav. Na podlagi navedenega je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da kraj prekrška ni območje RS, ker je bil prekršek izvršen v tujini in tudi prepovedana posledica ni nastala v RS. Prepovedana posledica je bila vožnja brez ustreznega počitka oziroma v utrujenem stanju, ki je v skladu z ZDCOPMD-A in navedenimi mednarodnimi predpisi nastala v RS, zato bi moralo sodišče kljub temu, da je bil prekršek izvršen v tujini, zahtevo za sodno varstvo zavrniti. Ker tega ni storilo je ravnalo v nasprotju z mednarodnopravnimi obveznostmi naše države, ki izhajajo iz Uredbe in AETR, ter v nasprotju z določbami ZDCOPMD-A. Vrhovnemu sodišče predlaga ugotovitev, da je bil zakon prekršen brez posega v pravnomočno sodbo.

B.

3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 17.10.2006 kršitelju izdan zaradi prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZDCOPMD, ki naj bi ga storil dne 11.10.2006. V času storitve prekrška je veljal Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Uradni list RS št. 76/2005 z dne 12.8.2005), ki se je po drugem odstavku drugega člena uporabljal za mobilne delavce, zaposlene pri podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica), ko opravljajo dejavnosti cestnega prevoza, na katere se nanaša Uredba 3821/85/EGS ali AETR, če se le-ta uporablja na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe 3820/85/EGS. Šele z novelo navedenega zakona ZDCOPMD-A, ki je bila dne 7.12.2006 objavljena v Uradnem listu, se je v 2. členu dodal tretji odstavek, ki se glasi: "Ne glede na prejšnji odstavek se ta zakon v delu, ki ureja pristojnosti in naloge organov Republike Slovenije v zvezi z izvrševanjem Uredb 3820/85/EGS, 3821/85/EGS ali AETR in v zvezi z izrekanjem sankcij za prekršek za njihovo kršitev ter z izvajanjem nadzora, uporablja tudi za vse voznike, prevoznike ali druge pravne oziroma fizične osebe, ki so se v Republiki Sloveniji dolžne ravnati po Uredbah 3820/85/EGS, 3821/85/EGS ali AETR.". Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDCOPMD v Poročevalcu št. 102/2006 z dne 26.9.2006 je navedeno, bo s predlagano dopolnitvijo 2. člena zakona razširjena njegova uporaba tako, da bo možno izvajati nadzor nad vožnjami in zapisovalno opremo voznikov, prevoznikov ali drugih pravnih oziroma fizičnih oseb tudi iz tretjih držav. Po trenutni dikciji se ta zakon namreč lahko uporablja le za mobilne delavce zaposlene v podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti, ko opravljajo dejavnosti cestnega prevoza, na katere se nanašata Uredba 3821/85/EGS ali AETR.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da naj bi bil prekršek storjen 11.10.2006, zato je sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbe ZDCOPMD-A, ki je začel veljati 2.12.2006, v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena Zakona o prekrških, po katerem se nikomur ne sme izreči sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za to dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Njegova uporaba ne pride v poštev niti po drugem odstavku 2. člena ZP-1, saj le ta za storilca ni milejši. Zato je potrebno dejanje presojati po v času storitve veljavnem ZDCOPMD, ki pa se je glede na zgoraj navedeno uporabljal le za mobilne delavce zaposlene v podjetjih, ustanovljenih v državi članici Evropske skupnosti, ne pa za vse voznike, prevoznike ali druge pravne oziroma fizične osebe, ki so se v Republiki Sloveniji dolžne ravnati po Uredbah 3820/85/EGS, 3821/85/EGS ali AETR. Storilec D.F. je opravljal prevoze za delodajalca, ki je podjetje ustanovil v Republiki Hrvaški, ki ni država članica Evropske skupnosti, zato se ne more izvajati nadzor nad storilčevo vožnjo in zapisovalno opremo.

5. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljena kršitev zakona ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.