Jedro

Odločitve sodnika v posameznih zadevah predpostavljajo izoblikovanje stališč. Gre za prvino izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že s stališči, na katerih sodnikove odločitve temeljijo, bi bilo nezdružljivo z izvrševanjem sodniške funkcije.

Kot izhaja iz prakse Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic sodelovanje sodnika v dveh različnih postopkih na isti stopnji sojenja, ki se nanašata na isti sklop dejstev oziroma isti historični dogodek, v določenih okoliščinah lahko vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti v drugem postopku, pri čemer je treba upravičenost takšnega očitka presojati posamično od primera do primera.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu predlagateljev za izločitev višjih sodnic Andreje Strmčnik Izak, Mateje Levstek in Irene Dovnik v zadevi Cst 108/2022 ugodi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani v I. točki izreka zavrnil zahtevo v uvodu navedenih upnikov za izločitev višjih sodnic Andreje Strmčnik Izak, Mateje Levstek in Irene Dovnik v zadevi Cst 108/2022 (v nadaljevanju višje sodnice), v II. točki izreka pa zavrnil predlog višjih sodnic za njihovo izločitev v isti zadevi.

2. Zoper ta sklep so prej navedeni upniki vložili pritožbo, s katero sklep izpodbijajo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi upnikov in predlogu višjih sodnic ugodi, oziroma podredno, naj se zadeva vrne predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani v ponovno presojo. V obeh primerih pa naj stečajnemu dolžniku naloži povrnitev stroškov, povezanih s to pritožbo. V pritožbi uveljavljajo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), napačno oziroma nepopolno povzemanje dejanskega stanja in zmotno uporabo pravil ZPP o sestavi sodišča oziroma izločitvi sodnika.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po prvem odstavku 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, torej ZPP.

5. Pravica do nepristranskega sodnika je eno od temeljnih procesnih jamstev, ki ga zagotavljata 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustava v drugem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom. V primerih, v katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, je treba sodnika izločiti iz odločanja v konkretni zadevi in na ta način zagotoviti, da bo sojenje ustrezalo zahtevi po nepristranskosti.1 ZPP v 70. členu določa razloge za izločitev sodnikov. V 6. točki tega člena so odklonitveni razlogi opredeljeni z generalno klavzulo. Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Te so podane, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da ni mogoče izključiti pristranskosti (subjektivni test), ali da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test).2 Pri tem ni odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, pač pa mora biti dvom o nepristranskosti sodišča upravičen v objektivnem smislu.3

6. Odločitve sodnika v posameznih zadevah predpostavljajo izoblikovanje stališč. Gre za prvino izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnika utemeljen že s stališči, na katerih sodnikove odločitve temeljijo, bi bilo nezdružljivo z izvrševanjem sodniške funkcije. Pravilno je zato stališče iz izpodbijanega sklepa, da zavzeto stališče v odločitvi sodnika samo zase ne utemelji upravičenega dvoma v sodnikovo nepristranskost in s tem odklonitvenega razloga. Enako praviloma velja, kadar gre za sodelovanje sodnika v dveh različnih postopkih na isti stopnji sojenja, ki se nanašata na isti sklop dejstev oziroma isti historični dogodek. Vendar kot izhaja iz prakse Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic sodelovanje sodnika v dveh različnih postopkih na isti stopnji sojenja, ki se nanašata na isti sklop dejstev oziroma isti historični dogodek, v določenih okoliščinah lahko vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti v drugem postopku, pri čemer je treba upravičenost takšnega očitka presojati posamično od primera do primera.4 V praksi Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic je zaslediti tudi primere, ko ni šlo za odločanje v dveh kazenskih postopkih, temveč za prepletenost drugih postopkov.5 Okoliščine, ki so lahko pomembne, so: - podobnost obravnavanih vprašanj v prvem in drugem postopku;6 - narava in obseg vloge sodnika v obeh postopkih; - omenjanje pritožnika v prvi sodbi in opredelitev do njegove vloge v presojanem dogodku; - celostna nova presoja v drugem primeru in obravnava novih dokazov; - (ne)vezanost sodnika na odločitev iz prvega postopka.7

7. V obravnavanem primeru so v sklepu o končni razdelitvi z dne 21. 1. 2022, ki je predmet pritožbenega postopka pred Višjim sodiščem v Ljubljani, stališča glede ocene vrednosti dolžnikove terjatve do A. A., ki je predmet sporne razdelitve med upnike. Pritožniki med drugim s pritožbo zoper sklep o končni razdelitvi izpodbijajo tudi ta stališča. Kot razlog izločitve v pritožbenem postopku zoper sklep z dne 21. 1. 2022 so pritožniki zatrjevali predhodno odločitev višjih sodnic (sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 239/2020 z dne 14. 7. 2020, v nadaljevanju sklep z dne 14. 7. 2020) v istem stečajnem postopku o načinu prodaje in izklicni ceni za prodajo terjatev stečajnega dolžnika do pritožnika (dolžnika) A. A., v katerem je bila sporna vrednost navedenega premoženja stečajnega dolžnika. Gre torej za različna pritožbena postopka, a v obeh je predmet pritožbenega preizkusa presoja o vrednosti istega premoženja stečajnega dolžnika.

8. Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ni vezano na odločitev iz predhodnega postopka. Presojo o utemeljenosti pritožbenih izvajanj glede ocene vrednosti spornega premoženja mora osredotočiti na sedaj upoštevna dejstva in dokaze. Toda ni mogoče spregledati, da je iz obrazložitve sklepa z dne 14. 7. 2020, razvidna vrednostna opredelitev, ki ni običajna. Iz 12. točke obrazložitve tega sklepa sledi, da je ponudba plačila s strani dolžnika A. A. v znesku 400.000,00 EUR »nesramno nizka.« Ta, neobičajna opredelitev izraža močno odklonilen odnos višjih sodnic do navedene ponudbe. Poleg tega posredno izraža tudi docela čvrsto opredelitev do vrednosti spornega premoženja stečajnega dolžnika, tj. terjatve zoper A. A., katere ocena vrednosti je (med drugim) tema danega pritožbenega postopka. Brez navedene čvrste opredelitve vrednostna opredelitev do ponudbe kot »nesramno nizke« niti ni možna.

9. Z vidika objektivnega videza nepristranskosti glede na obrazloženo ni sporno, da je pritožbeni senat že presojal o oceni vrednosti spornega premoženja stečajnega dolžnika. Vendar, če se je pri tem odzval na neobičajen način, ki ne izključuje možnosti (pred)opredeljenosti glede ključne okoliščine za razrešitev spora, tako ovrednotenje lahko vzbudi dvom o videzu nepristranskosti, ki mu ni mogoče odreči objektivne utemeljenosti. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo. Ker že navedeno zadostuje za ugoditev pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do drugih pritožbenih navedb, pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je brezpredmetna.

10. Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

11. Po določbi 129. člena ZFPPIPP mora vsak upnik sam nositi svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 48/2019 z dne 28. 11. 2019. 2 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve, U-I-20/07, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, 47. točka obrazložitve, sodbi ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, 60. točka obrazložitve, ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 38. in 39. točka obrazložitve ter sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 7/2018 z dne 28. 8. 2018 in I Up 214/2010 z dne 19. 8. 2010. 3 Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-562/14-29 z dne 2. 3. 2017, 5. točka obrazložitve. 4 Prim. sodba Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic v zadevi OOO »_Vesti_« in _Ukhov_ proti _Rusiji_ z dne 30. 5. 2013 v tč. 76 in 77 in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. Gl. tudi L. Recek, _Nekaj stališč ESČP o enem od vidikov pravice do nepristranskega sojenja_, Odvetnik 100, št. 2/2021, str. 34 do 38. 5 Prim. zadeve Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic: sklep v zadevi _Delage in Magistrello_ proti _Franciji_ z dne 24. 1. 2002, sodba _Lindon, Otcakovsky-Laurens in July_ proti _Franciji_ z dne 22. 10 2007, sodba v zadevi _Fatullayev_ proti _Azerbaijan_ z dne 22. 4. 2010, tč. 135 – 138, sodba v zadevi OOO »_Vesti_« in _Ukhov_ proti _Rusiji_, tč. 80 in 83, pa tudi npr. sodba v zadevi _Stoimenovikj and Miloshevikj_ proti _Severni Makedoniji_ z dne 25. 3. 2021. 6 V zadevi _Delage in Magistrello_ proti _Franciji_. 7 V zadevi OOO »_Vesti_« in _Ukhov_ proti _Rusiji_, tč. 79 -81.