Jedro

Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je tekom pravdnega postopka predlagala ureditev meje, zaradi česar bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti. Ta trditev nima podlage v ZPP, ki določa, kdaj je sodišče pravdni postopek dolžno prekiniti (212. člen ZPP). Taka procesna situacija, kakršno v reviziji zatrjuje tožena stranka, v citirani določbi ZPP ni navedena. Glede na naravo spora (plačilo odškodnine za solastno drevo, ki ga je posekal pravni prednik tožene stranke, lesno maso pa v celoti zadržal zase), pa sodišču tudi ni bilo potrebno urejati celotne med strankama sporne meje (kar se bo uredilo v nepravdnem postopku, ki naj bi bil potrditvah tožene stranke že v teku), ampak je moralo le ugotoviti, ali je solastninske pravica na podrtem drevesu res obstajala. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov sta nižji sodišči ugotovili, da je solastninska pravica na podrtem drevesu obstajala. Tožena stranka se s tako dokazno oceno sicer ne strinja, vendar pa to njeno nestrinjanje pomeni izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri ugotavljanju s strani tožeče stranke zatrjevane solastninske pravice na podrtem drevesu, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno izhajali iz pravnega pravila par. 421 ODZ, zaradi česar tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnikoma 13.559 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka v znesku 3.700 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.9.1993 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V ponovljenem sojenju sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali napotkov revizijskega sodišča. To je imelo za posledico, da sta sodbi enaki, kot sta bili ob prvem sojenju. V ponovljenem postopku so zato, ker so sodili v pretežni meri isti sodniki kot ob prvem sojenju, zaključki enaki kot prvič in s tem ponovno nepravilni. Med strankama je sporna meja. Zato bi moralo sodišče uživalno mejo ugotoviti na ta način, da bi na kraju samem zaslišalo priče. Še pravilneje pa bi bilo, da bi ugodilo predlogu tožene stranke, naj se pravdni postopek prekine, sporna meja pa uredi v nepravdnem postopku. Odločitev sodišča, da sta pravdni stranki vsaka do 1/2 solastnici kostanja, je preuranjena. Tudi glede višine odločitev sodišča ni pravilna, saj ne temelji na strokovni oceni. Če bi sodišče mejo uredilo v nepravdnem postopku, bi bila razrešena vsa vprašanja, ki so med strankama sporna. Zato je prekinitev pravdnega postopka narekovalo tudi načelo ekonomičnosti postopka. Ker je pravno nepravilna odločitev že drugič postala pravnomočna, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da nižji sodišči v ponovljenem postopku nista upoštevali napotkov revizijskega sodišča, ni utemeljen. Sodišču prve stopnje revizijsko sodišče s sklepom opr. št. II Ips 267/92, z dne 10.9.1992 ni moglo dati nobenega napotka, saj je razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Edini napotek, ki ga je revizijsko sodišče dalo pritožbenemu sodišču pa je bil v tem, da spora v pritožbenem postopku ni mogoče obravnavati kot spor majhne vrednosti (ker kot tak ni bil voden v postopku pred sodiščem prve stopnje). V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke obravnavalo v celoti (in ne le v obsegu, ki je predviden v ZPP za spore majhne vrednosti), ji ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo sojenje. Ob takem poteku dogodkov ni mogoče pritrditi reviziji, da napotki revizijskega sodišča (v kolikor so bili glede na naravo in obseg problema, ki se je obravnaval v prejšnjem revizijskem postopku sploh dani), niso bili spoštovani.

Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je tekom pravdnega postopka predlagala ureditev meje, zaradi česar bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti. Ta trditev nima podlage v ZPP, ki določa, kdaj je sodišče pravdni postopek dolžno prekiniti (212. člen ZPP). Taka procesna situacija, kakršno v reviziji zatrjuje tožena stranka, v citirani določbi ZPP ni navedena. Glede na naravo spora (plačilo odškodnine za solastno drevo, ki ga je posekal pravni prednik tožene stranke, lesno maso pa v celoti zadržal zase), pa sodišču tudi ni bilo potrebno urejati celotne med strankama sporne meje (kar se bo uredilo v nepravdnem postopku, ki naj bi bil potrditvah tožene stranke že v teku), ampak je moralo le ugotoviti, ali je solastninske pravica na podrtem drevesu res obstajala. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov sta nižji sodišči ugotovili, da je solastninska pravica na podrtem drevesu obstajala. Tožena stranka se s tako dokazno oceno sicer ne strinja, vendar pa to njeno nestrinjanje pomeni izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri ugotavljanju s strani tožeče stranke zatrjevane solastninske pravice na podrtem drevesu, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno izhajali iz pravnega pravila par. 421 ODZ, zaradi česar tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Revizijska trditev, da sodišče glede obsega lasne mase in vrednosti lesa sploh ni izvajalo dokazov, pa ni točna. Sodišče je namreč v dokaznem postopku kot izvedeno pričo zaslišalo upokojenega logarja J.G. Njegovo izpovedbo je ocenilo in v sodbi navedlo svoje zaključke (in jih tudi obrazložilo - zadnji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje) tako glede obsega lesne mase, kot tudi njene vrednosti. Sicer pa tudi vprašanje, ki se nanašajo na obseg lasne mase in njeno vrednost, spadajo med dejanska vprašanja, ki jih v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Iz navednih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).