Jedro

Reklamiranje po 10. členu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) zajema vse oblike obveščanja posameznikov o tobačnih izdelkih, pri čemer ni vezano le na nedoločen krog oseb, temveč zajema vse osebe, za katere se lahko utemeljeno pričakuje, da jih bo oglas dosegel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 610/98-8 z dne 14.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.1997. Z njo je tožena stranka v prvi točki pritožbi delno ugodila in odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota L. z dne 18.9.1997 odpravila. V drugi točki je tožeči stranki prepovedala reklamiranje tobačnega izdelka - cigaret ... v obliki t.i. aktivnosti pospeševanja prodaje tega izdelka z razdeljevanjem nagrad ob nakupu cigaret ... ter ob pošiljanju logotipov z vrha zavojčkov cigaret ..., ter posredno reklamiranje tobačnih izdelkov na majicah na oddelku trafike E. M., d.o.o., L., oddelku trafike v I., L. in v poslovnih prostorih P.M. L., d.o.o. Upravno sodišče je svojo odločitev obrazložilo z 10. in 11. členom Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Ur.l. 57/1996, v nadaljevanju ZOUTI), ki je veljal v času izdaje odločbe Tržnega inšpektorata. Navedlo je, da predstavlja razdeljevanje nagrad, kot je opisano v izreku odločbe tožene stranke, reklamiranje, saj potrošnika direktno napeljuje h kajenju. Akcija tožeče stranke zato nima ničesar skupnega s tehnikami pospeševanja prodaje. Primeri, ki jih je navajala tožeča stranka, so namreč naravnani na širše proučevanje trga brez vzpostavitve neposrednega stika potrošnika z blagom oziroma izdelki ali vzpostavijo stike v zelo omejenem obsegu. Potrošnik zato ni podvržen tako neposrednemu sugestivnemu pritisku določenega proizvoda, kakor je bil v konkretnem primeru.

Tožeča stranka izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da konkretna akcija, ki so jo izvajale hostese tožeče stranke, ne predstavlja prepovedanega reklamiranja po 10. členu ZOUTI. Reklamiranje se od ostalih tržnih aktivnostih ne razlikuje po neposrednem sugestivnem pritisku določenega proizvoda na potrošnika, saj je slednji značilen tudi za številne druge oblike tržnih aktivnosti (telefonski stiki, degustacije). ZOUTI reklamiranja izrecno ne definira, vendar lahko iz vseh ostalih zakonskih definicij v 10. in 11. členu zaključimo, da je reklamiranje namenjeno splošni javnosti oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Zakon se zato ne razteza na tržno komuniciranje med prodajalcem in kupcem oziroma potrošnikom konkretnega proizvoda, ki je značilno za akcije pospeševanja prodaje. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in temu ustrezno izpodbijani upravni akt odpravi oz. sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Iz zapisnikov o inšpekcijskih pregledih (opravljenih dne 11.9.1997 v poslovnih prostorih blagovnice E.M., d.o.o., L.; dne 12.9.1997 v poslovnih prostorih I., d.o.o., Ljubljana ter dne 17.9.1997 v prostorih Tržnega inšpektorata RS, enote L.) izhaja, da je tožeča stranka na omenjenih naslovih izvajala akcijo pospeševanja prodaje cigaret ... Akcijo so izvajale hostese tožeče stranke, ki so kupcem cigaret, ki so kupili zadostno število škatlic cigaret, razdeljevale razne nagrade (vžigalniki, pepelniki, kamere). Ugotovljeno dejansko stanje med strankama ni bilo nikoli sporno, saj smiselno enak povzetek načina izvajanja akcij pospeševanja prodaje izhaja tudi iz same pritožbe.

V zadevi je sporno, ali akcijo tožeče stranke lahko opredelimo kot reklamiranje v smislu 10. člena ZOUTI, ki ga zakon ne definira. Po navedeni zakonski določbi je prepovedano neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, vključno s sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov s strani tobačne industrije in veletrgovine, z izjemo omejenega števila določb, izredno navedenih v 11. in 12. člena ZOUTI.

Sam ZOUTI pojma reklamiranja ne opredeljuje, prav tako ga v času spornega dogodka ni opredeljeval noben drug zakon. Vrhovno sodišče je zato kot pripomoček pri napolnjevanju pravnega standarda uporabilo Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki glagol reklamirati definira kot javno opozarjati na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z namenom pridobiti kupce, obiskovalce. Smiselno enako opredeljuje reklamiranje tudi kasneje sprejeti Zakon o medijih (Ur.l. RS, št. 35/01, v nadaljevanju ZMed), ki za vsebino reklamiranja oziroma oglaševalsko vsebino šteje oglase in druge vrste plačanih obvestil, katerih objavo naroči pravna ali fizična oseba z namenom, da bi s tem pospeševala pravni promet proizvodov, storitev, nepremičnin, pravic ali obveznosti, pridobivala poslovne partnerje, ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Oglasi se objavljajo za plačilo ali drugo podobno nadomestilo ali z namenom samooglaševanja (1. odstavek 46. člena ZMed).

Na podlagi navedenega je zato pravilno stališče upravnega sodišča, da je osnovni namen oglaševanja podvreči potrošnika neposrednemu sugestivnemu pritisku oglaševanega produkta. Uspešnost oglasa vplivati na obnašanje potrošnika za samo definicijo oglasa ni bistvena, saj oglaševanje opredeljuje že sam subjektivni namen naročnika oglasa prepričevati in vplivati na spremembo stališč naslovnikov oglasa. Kot oglaševanje se šteje že vsako plačano in podpisano informiranje javnosti o oglaševanem produktu, ne glede na tržno uspešnost naročenega oglasa. Zato tudi ni pomembno, ali je pri posameznikih, katerim je oglaševanje namenjeno, oglas že dosegel svoj namen (določen posameznik je oglaševani produkt kupil) ali pa še ne (nedoločen krog potencialnih kupcev produkta ni kupilo). Oglaševanje (oziroma reklamiranje, kot ga poimenuje ZOUTI) torej zajema vse oblike obveščanja posameznikov, pri čemer ni vezano le na nedoločen krog oseb, temveč zajema vse osebe, za katere se lahko utemeljeno pričakuje, da jih bo oglas dosegel. Pritožbena navedba, ki skuša oblike oglaševanja, ki se nanašajo na konkretne kupce oglaševanih proizvodov, izvzeti iz dometa ZOUTI, zato ni utemeljena. Pritožnikove aktivnosti pospeševanja prodaje očitno spadajo v okvir prepovedi oglaševanja iz 10. člena ZOUTI.

Sodišče pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni presojalo, saj tožeča stranka ni navedla, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.