Jedro

Načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo in da pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce. Če to velja v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite je po presoji sodišča logično, da navedeno stališče toliko bolj velja v postopku, v katerem veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik 20. 10. 2020 podal na zapisnik. Ponovno prošnjo za mednarodno zaščito želi vložiti zaradi (1) nestrinjanja z dogovorjeno poroko s sestrično, (2) aretacije ob vrnitvi v izvorno državo zaradi njene zapustitve in ker bi ga oblasti obravnavale kot dezerterja, (3) očitkov, da ni več pravi musliman, (4) obtožb oblasti sodelovanja z drugo državo in izdajstva ter (5) diskriminacije zaradi berberske narodnosti.

2. V prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 14. 5. 2019 je tožnik navedel težave med Arabci in Berberi, ki naj ne bi imeli pravic. Kot Berber sicer ni bil napaden ali pretepen, prav tako ni sodeloval na berberskih demonstracijah. Alžirijo je zapustil, ker tam ni hotel ostati. Na osebnem razgovoru 6. 6. 2019 pa je izjavil, da se Berberi ne morejo šolati v materinem jeziku in da imajo težave pri zaposlitvi zaradi prednosti Arabcev.

3. Postopek v zvezi s prvo prošnjo je bil ustavljen s sklepom z dne 4. 7. 2019. 4. V drugi prošnji za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da z Arabci ne more živeti in da zanj med njimi ni prostora. Na osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 pa je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito uveljavljal diskriminacijo in arabski rasizem. Izjavil je, da imajo Berberi slabe zaposlitvene možnosti v državnih ustanovah, nemožnost šolanja v svojem jeziku, tudi na izdajo dokumentov naj bi čakali dalj časa kot Arabci.

5. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo št. 2142-1023/2019/22 (1312-03) z dne 14. 10. 2019, katere zakonitost je bila potrjena s sodbo I U 1713/2019 z dne 30. 9. 2020. 6. V nadaljevanju je tožena stranka ob sklicevanju na prvo alinejo drugega odstavka 46. člena ZMZ-1 in 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) presodila, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, saj ni predložil izvirnih dokumentov s fotografijo. Kljub temu ni dvomila, da je alžirski državljan.

7. Ob vsebinski obravnavi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožena stranka uvodoma ugotovila, da tožnik za svoje navedbe ni predlagal dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Predložil je sicer večje število fotografij, ki pa jih je vložil že v zvezi z drugo prošnjo za mednarodno zaščito, in izjavil, da gre za fotografije njegovih družinskih članov; bratranec mu jih je poslal že lansko leto, z njimi pa želi pokazati njihovo življenje. Po presoji tožene stranke ne gre ne za nove dokaze (fotografije bi tožnik lahko dobil že v predhodnem postopku) ne za dokaze, ki bi imeli kakršnokoli zvezo z razlogi mednarodne zaščite, saj gre le za prizore družinskega življenja.

8. V zvezi z dejstvi, ki jih je tožnik navedel v obravnavanem zahtevku, tožena stranka ocenjuje, da gre za dogodke, ki so obstajali že v času prve in druge prošnje za mednarodno zaščito. Meni, da tožnik ni verodostojno izkazal in zatrjeval, da jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljaviti. Tako med prvim kot tudi med drugim postopkom je bil namreč opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in predložiti razpoložljive dokaze, pa tega ni storil. S tožnikom sta bila opravljena tudi dva osebna razgovora, med katerima je bil vprašan, ali ima še kaj za dodati in ali ima še kakšne razloge, ki jih želi uveljavljati v postopku, pa je izrecno navedel, da jih ni.

9. Po presoji tožene stranke tožnik ni prepričljivo izkazal, da je bil dogovor o poroki s sestrično z duševnimi težavami sklenjen v obdobju od pravnomočno končanega drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite do podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Ob upoštevanju njegove izjave, da mu je bila sestrična za ženo določena že ob rojstvu, pa bi tudi sicer moral izkazal, da dejstev v zvezi z dogovorjeno poroko brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej (v predhodnem postopku). Za nameček so tovrstne navedbe po mnenju tožene stranke presplošne.

10. Tožena stranka je v zvezi s trditvami o aretaciji (ob morebitni vrnitvi) zaradi pobega in opustitve služenja vojaškega roka sprejela stališče, da tožnik ni izkazal, (1) da je bil pred zapustitvijo izvorne države sploh pozvan k služenju vojaškega roka, in (2) da teh dejstev, ki so obstajala že prej (v času predhodnega postopka), takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Tudi sicer je menila, da so navedene tožnikove izjave posplošene, zaradi česar ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

11. Po presoji tožene stranke so malo verjetne posplošene in dokazno nepodkrepljene tožnikove navedbe v zvezi s sodelovanjem z drugimi državami in izdajstvom. Menila je, da gre tudi v tem primeru za dejstvo, ki je obstajalo že v času predhodnih postopkov, pri čemer niti tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi nastopilo šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

12. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik v vseh postopkih opredelil za muslimana in da ni zatrjeval spremembe vere. Zato je menila, da so malo verjetne in neprepričljive njegove navedbe, da bi v primeru vrnitve v Alžirijo mislili, da je spremenil vero. Poleg tega gre za dejstvo, ki je obstajalo že prej, vendar ga tožnik ni uveljavljal. Če bi bilo resnično, bi mu grozilo v času predhodnega postopka, zaradi česar bi ga omenil v prvi ali drugi prošnji. Prav tako ni izkazal, da bi se alžirske oblasti tako začele obnašati šele po pravnomočnosti postopka za priznanje mednarodne zaščite.

13. Po oceni tožene stranke so bile tožnikove navedbe o težavah, ki jih ima kot Berber, presojane že v predhodnem upravnem postopku in upravnem sporu. Zato je menila, da ne gre za novo dejstvo.

14. Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave, (1) da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite pozabil navesti krivice, ki so mu jih povzročili Arabci, (2) da v delu svojih izjav ni bil razumljen in (3) da je v navedenem postopku zaradi občutljivosti zadeve zase zadržal razloge, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, medtem ko mu je bilo pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite rečeno, da so njegove navedbe zaupne. Pojasnila je, da je bil tožnik (v postopku za priznanje mednarodne zaščite) večkrat opozorjen na zaupnost postopka in varovanje osebnih podatkov ter dolžnost navedbe vseh bistvenih dejstev in okoliščin ter predložitve razpoložljivih dokazov. Tožnik je pritrdil, da je razumel pojasnila uradne osebe. Poleg tega je bil zastopan po zakoniti zastopnici in pooblaščencu.

15. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožena stranka spregledala, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, zaradi česar bi morala upoštevati načelo največje otrokove koristi po 16. členu ZMZ-1. Ob sklicevanju na svoje navedbe v postopku pojasnjuje, da je imel stike z družino nazadnje pred štirimi ali petimi meseci, trenutno ne ve, kje so njeni člani, saj se družina seli. Ponavlja, da je kot dokaz predložil tudi fotografije, in meni, da te navedbe predstavljajo novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji predhodne odločitve. Trdi, da bi bil v primeru vrnitve v Alžirijo prepuščen samemu sebi, kar ni v skladu z navedenim načelom. Meni, da bi tožena stranka morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Up-748/16, skladno s katero je treba mladoletnim prosilcem v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotoviti vse procesne pravice za predstavitev elementov, nujnih za čimbolj popolno utemeljitev prošnje.

16. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da je navedel več novih dejstev, med drugim, da mu grozi poroka s sestrično. Če bi jo odklonil, bi prišlo do spora med družinama, kar bi lahko povzročilo prelivanje krvi in fizično nasilje. Meni, da bi ga morala tožena stranka pozvati, da nepopolne trditve dopolni, če je presodila, da so presplošne.

17. Ponavlja, da je kot novo dejstvo navedel, da ga v Alžiriji čaka obvezno služenje vojaškega roka, česar ne želi, saj je Berber. V vojski naj bi bili le Arabci, ki bi ga zaradi njegove narodnosti poniževali, bil bi žrtev rasizma in diskriminacije. Če bi služenje vojaškega roka odklonil, bi ga čakala večletna zaporna kazen. Ker je zapustil izvorno državo, se šteje, da je dezerter in bi dobil najvišjo možno zaporno kazen. Zaradi zapustitve bi ga ob vrnitvi obtožili, da je sodeloval z drugo državo in da je izdajalec. Poleg tega bi mislili, da je spremenil vero in da ni več pravi musliman, grozila bi mu tudi smrtna kazen. Pojasnjuje da je uveljavljal pripisano spremembo vere in ne, da je spremenil vero.

18. Tožnik je ob upoštevanju svoje mladoletnosti nova dejstva opisal po svojih najboljših močeh. Tožena stranka naj ne bi ustrezno vodila osebnega razgovora, da bi s tožnikom razčistila morebitna nova dejstva in jih po potrebi preverila z informacijami o stanju v izvorni državi.

19. Po tožnikovem mnenju ne držijo očitki, da tožnik ni verodostojno izkazal in zatrjeval, da novih dejstev brez svoje krivde ni mogel prej uveljavljati. Pojasnil je namreč, da razlogov, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ni že prej navedel zato, ker gre za občutljive zadeve. Ker mu je bilo zdaj pojasnjeno, da bodo njegove navedbe zaupne, jih je povedal uradni osebi. Njegovo pojasnilo, zakaj ni razlogov že prej navedel, naj bi bilo treba upoštevati v lući njegove mladoletnosti in nezaupljivosti do uradnih oseb predhodnem postopku. Izpostavlja dolžnost uradnih oseb voditi osebne razgovore glede na prosilčevo starost in stopnjo duševnega razvoja.

20. Navaja še, da je med razlogi za podajo zahtevka navedel tudi krivice in diskriminacijo s strani Arabcev. Pojasnil je še, da nekaterih stvari, ki jih je povedal v predhodnem postopku, uradna oseba ni v celoti razumela in niso bile zapisane. To naj bi bilo ugotovljeno tudi v zapisniku osebnega razgovora z dne 3. 9. 2019, iz katerega je razvidno, da se prosilec in prevajalec nista razumela in da prevajalec ni prevajal prosilčevih izjav. Tožnik naj bi dal pripombe na prevod še ob koncu osebnega razgovora.

21. Tožnik ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019 meni, da dokazno breme v tovrstnih zadevah ni absolutno in v celoti na prosilcu.

22. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ne more priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ne preveri informacij o stanju v izvorni državi. Tožnik meni, da tožena stranka ni ocenjevala izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito glede na tožnikove nove izpovedbe in se ob upoštevanju načela nevračanja ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo.

23. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga takšno ureditev stanja, ki bi mu omogočila, da je na ozemlju Republike Slovenije do pravnomočne odločitve, je tožnik navedel, da bi mu sicer nastala nepopravljiva škoda. Vrnjen bi namreč bil v izvorno državo, zaradi česar bi bilo kršeno načelo nevračanja, s tem pa bi mu bil onemogočen tudi dostop do azilnega postopka.

24. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa menila, da v tovrstnih postopkih ni dolžna sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičevalo uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnjuje, da je iz podatkov spisa razvidno, da ima tožnik v izvorni državi starša, ki sta do zapustitve skrbela zanj. To pomeni, da ima bivališče, kamor se lahko vrne, ob vrnitvi pa bi bil zagotovljen primeren sprejem in nega. Tožnik ne bi bil iztrgan iz družinskega življenja in nasilno ločen od staršev kljub navedbam, da z njimi nima stika, ker so nomadi. Tožena stranka še meni, da je v največji otrokovi koristi živeti s svojo družino.

25. Dne 10. 11. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.1 K prvi točki izreka:

26. Tožba ni utemeljena.

27. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

28. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi spoštovati načelo največje otrokove koristi in, ob presoji, da so trditve iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka posplošene, pozvati tožnika na njihovo dopolnitev. Tožnik torej v bistvenem trdi, da je dolžnost osebe2 predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, povezana z ustreznimi vprašanji uradne osebe, še posebej, če je oseba mladoletna. S sklicevanjem na opustitev navedene dolžnosti uradne osebe pa smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave.

29. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.3 Zato je v obravnavani zadevi treba najprej presoditi, ali je bila uradna oseba v upravnem postopku, ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti in siceršnjega procesnega položaja osebe, ki je v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite drugačen kot v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dolžna tožniku postavljati táka vprašanja, da bi njegovo trditveno gradivo zadostilo pogojem ZMZ-1 glede možnosti vložitve ponovne prošnje.

30. V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

31. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.4 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.5 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II6, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

32. Na predstavljena stališča, iz katerih izhaja, da prosilec (in ne tudi tožena stranka) nosi breme navajanja novih dejstev in dokazov, s katerimi dokazuje obstoj novih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga drugačni odločitvi o mednarodni zaščiti, ne morejo vplivati tožbene trditve glede upoštevanja koristi otroka. Namen ZMZ-1 je med drugim res tudi v zagotovitvi enotnosti družine in največje koristi mladoletnikov, ki so običajno ranljivi že zaradi svoje starosti, še posebej če so brez spremstva. Vendar pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo in da pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce.7 Če to velja v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite je po presoji sodišča logično, da navedeno stališče toliko bolj velja v postopku, v katerem veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.

33. Glede na navedena izhodišča načelo otrokove največje koristi ne pomeni v pravnem pravilu vsebovane pravice, ki bi že sama po sebi olajševala dokazne standarde v upravnem postopku, v katerem uradna oseba presoja utemeljenost zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.8 Podlage za drugačno stališče po presoji sodišča ne dajejo niti ugotovitve v zadevi Up-748/16 z dne 25. 4. 2018, saj Ustavno sodišče ni presojalo z dokaznim bremenom povezanih značilnosti upravnega postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ampak dolžnost oprave osebnega razgovora za ugotavljanje pravilnega in popolnega dejanskega stanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ko gre za mladoletnega prosilca.

34. Ob upoštevanju navedenih izhodišč o prosilčevi dolžnosti glede predložitve dokazov in navedbe novih dejstev, ki opravičujejo postopek s ponovno prošnjo, zatrjevana kršitev pravil postopka, da mladoletnemu tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, ki bi ustrezno dopolnila njegovo trditveno gradivo, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

35. Glede na navedeno je po presoji sodišča logično, da je na mladoletnem prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. S tem povezanih razlogov izpodbijanega sklepa pa tožnik ne izpodbija konkretizirano. Ker zgolj ponavljanje že v upravnem postopku podanih pojasnil toženi stranki ne zadošča, sodišče na te tožbene navedbe9 ne odgovarja. Kljub temu pripominja, da je iz zapisnika z dne 20. 10. 2020 razvidno, da je bila tožniku ob prisotnosti zakonite zastopnice omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija konkretizirano.

36. Ob takem stanju stvari toženi stranki ne bi bilo treba presojati, ali je tožnik z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka zatrjeval dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Kljub temu se je do njih opredelila in navedla razloge, zaradi katerih je presodila, da so zatrjevana dejstva posplošena. Tudi teh ugotovitev tožnik ne izpodbija konkretizirano, zaradi česar sodišče na s tem povezane tožbene navedbe ne more odgovoriti. Iz njih je namreč razvidno le splošno ponavljanje, "da predložene fotografije predstavljajo novo dejstvo; da je kot novo dejstvo navedel, da mu grozi poroka s sestrično; da ga v Alžiriji čaka obvezno služenje vojaškega roka, česar ne želi; da bi bil v vojski žrtev arabskega rasizma in diskriminacije zaradi berberske narodnosti; da bi bil obsojen na večletno zaporno kazen, če bi odklonil služenje vojaškega roka (pri čemer ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da ni izkazal, da je bil pred zapustitvijo izvorne države sploh pozvan k služenju); da se zaradi zapustitve izvorne države šteje, da je dezerter in bi dobil najvišjo možno zaporno kazen; da bi ga zaradi zapustitve obtožili sodelovanja z drugo državo in izdajstva ter mu pripisali spremembo vere, zaradi česar bi mu grozila tudi smrtna kazen."

37. Glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.10

38. Sodišče pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.11, 12 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).13

39. Sodišče še pojasnjuje, da predmet presoje v obravnavani zadevi ni pravilnost in zakonitost odločbe z dne 14. 10. 2019, izdane na podlage osebnega razgovora z dne 3. 9. 2019, zaradi česar s tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

40. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K drugi točki izreka:

41. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

42. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Podobno tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 2 "Oseba" je stranka v postopkih po ZMZ-1 (12. točka 2. člena ZMZ-1). 3 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017. Ustavno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 4 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 5 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 Sklep I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (14. točka obrazložitve). 8 Podobno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v navedeni zadevi. Ob presoji 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je presodilo, da je že na podlagi same jezikovne razlage jasno, da je navedena določba pravno načelo, saj vsebuje vrednostno merilo, kako je treba ravnati v vseh postopkih, v katere so vključeni otroci, torej tudi v postopkih mednarodne zaščite. Zato je povsem jasno, da ne gre za v pravnem pravilu vsebovano pravico, ki bi že sama po sebi podeljevala upravičenje mladoletnih prosilcev do mednarodne zaščite (11. točka obrazložitve). 9 Tožnik se v tožbi sklicuje na svoja pojasnila, da razlogov, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ni že prej navedel zato, ker gre za občutljive zadeve. 10 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 11 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 12 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 13 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.