Jedro

Tožeča stranka izvedenega plačila ni opravila pod prisilo, ampak prostovoljno na podlagi svobodno oblikovane volje za sklenitev odplačnega pravnega posla s toženo stranko za izvensodno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Povračilnega zahtevka po 191. členu OZ nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 25.067,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 naprej iz naslova neopravičene obogatitve in za pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.482,91 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je bil toženec s plačilom 20.000,00 EUR obogaten. Gre za dvojno plačilo nepremičnine (kupnina je bila plačana že toženčevemu pravnemu predniku), ki ga tožeča stranka zaradi priposestvovanja lastninske pravice ni bila dolžna plačati. Plačala je, da bi se izognila sili (izsiljevanje toženca). Ob plačilu je izjavila, da bo zahtevala vrnitev plačila, če se izkaže, da je bilo neopravičeno. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 191. člena OZ.(2) Graja nasprotno dokazno oceno in odločitev sodišča, da plačilo temelji na pravnem poslu, sklenjenem po pogajanjih med pravdnima strankama, ki še vedno velja in ni ničen. Izsiljevanje plačila za vpis pridobljene pravice nasprotuje moralnim načelom in je nično po 86. členu OZ. Uveljavlja tudi procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (češ da sodba nima razlogov oziroma si prihaja v nasprotje glede plačila, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna, in o pravnem poslu kot podlagi za plačilo), po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(3) ter zmotno dokazno oceno in relativno kršitev 8. člena ZPP (glede pogodbe o priznanju lastninske pravice in notarskega potrdila o deponiranju denarnih sredstev, o sili zaradi toženčevega izsiljevanja, o pogajanjih oziroma dogovarjanjih med pravdnima strankama). Razpravljanje sodišča o skrbnosti pri sklenitvi pravnega posla ni pravno relevantno, ker tožeča stranka ne zahteva vračila zaradi zmote. Nerelevantno je tudi, ali bi tožeča stranka lahko vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi priposestvovanja. Ugotavljati bi bilo treba le, ali je tožeča stranka plačala nekaj, česar ni bila dolžna, in ali si je pridržala pravico zahtevati nazaj.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje vračilo 20.000,00 EUR na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Po eni strani je trdila, da je izpolnila neobstoječi dolg (ponovno plačala kupnino za nepremičnino, za katero je bila kupnina poravnana že med pravnimi predniki pravnih strank – list. št. 2), za katerega ni vedela, da ji ga ni treba plačati (list. št. 29). To ustreza materialnopravnim določbam prvega in tretjega odstavka 190. člena OZ o izpolnitvi neobstoječe obveznosti (condictio indebiti). Po drugi strani je trdila, da je tožencu znesek plačala, ker je mislila, da ga mora plačati zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja, zaradi negotovega izida sodnih postopkov, po pogajanjih s tožencem, ki je priznanje lastninske pravice in ureditev zemljiškoknjižnega stanja pogojeval s plačilom navedenega zneska, pri čemer si je pridržala pravico do vračila zneska, če bi se ugotovilo, da ga ni bila dolžna plačati. S temi trditvami se je opirala na 191. člen OZ, ki določa, da kadar kdo plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati vrnitve, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.

6. Ob taki trditveni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pravno relevantna dejstva po obeh vtoževanih podlagah. Pritožbeni očitki o nepotrebnem ugotavljanju dejstev v zvezi z zmoto tožeče stranke pri sklepanju ugotovljenega pravnega posla in drugih možnostih, ki jih je imela tožeča stranka za ureditev spornega zemljiškoknjižnega stanja, so odveč. Pri izpolnitvi neobstoječe obveznosti, ki je podlaga za kondikcijski zahtevek, stranka, ki izpolni, izpolnitve sploh ne bi opravila, če bi vedela, da ne dolguje ničesar. Izpolni zaradi svoje zmote zato, ker ne ve, da izpolnjuje neobstoječo obveznost. V zmoti je lahko tudi zaradi lastne premajhne skrbnosti.(4) Pri pravnem položaju, kot ga ureja 191. člen OZ, pa izpolniteljeve zmote ni. Izpolnitelj ve, ali je vsaj v dvomu, da izpolnjuje nekaj, česar ni dolžan. Če kljub temu izpolni, ima pravico zahtevati vrnitev, če izpolnitve ni opravil prostovoljno oziroma je bil vanjo prisiljen. Sodna praksa razlaga, da je plačilo opravljeno v sili, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača za to, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.(5) Povračilnega zahtevka po 191. členu OZ pa nima, če kljub svojemu vedenju (ali negotovosti) o neobstoju obveznosti izpolnitve, izpolnitev vseeno želi in jo opravi na podlagi svoje svobodno oblikovane volje za izpolnitev.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka sporno plačilo izpolnila na podlagi odplačnega pravnega posla o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenjenega med pravdnima strankama po dolgotrajnih pogajanjih in v okviru prostega urejanja obligacijskih razmerij. Razlogi sodbe v točki 6 o sklenjenem pravnem poslu so jasni, prepričljivi in brez notranjih neskladij, ki jih očita pritožba. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema. Pritrjuje dokazni oceni o sklenjenem pravnem poslu, kot podlagi za plačilo. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Da sta pravdni stranki 23. 11. 2011 pri notarju sklenili dve listini, niti ni bilo sporno. Gre za listino o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, s katero sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravdni stranki formalno uredili prenos lastninske pravice in sporni nepremičnini, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana v korist tožene stranke, na tožečo stranko, in listine o hrambi denarja in listino, s katero je tožena stranka dovolila vknjižbo lastninske pravice na podlagi listine o priznanju lastninske pravice pod pogojem plačila 20.000,00 EUR s strani tožeče stranke. Da gre za povezani listini, ki se dopolnjujeta in potrjujeta med pravdnima strankama doseženo soglasje, da se neurejeno zemljiškoknjižno stanje uredi izven sodno na odplačen način, se je zanesljivo prepričalo tudi z zaslišanjem prokurista tožeče stranke in toženca kot stranke. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti ocene, da je bil namen plačila odmena za toženčevo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pritožbeno naziranje o plačilu neobstoječega dolga je torej zmotno in pravilno zavrnjeno. Ker je bilo plačilo izvedeno na podlagi pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, korist, ki jo je pridobila tožena stranka, ne predstavlja neopravičene pridobitve. Tožbeni zahtevek je zavrnjen ob pravilni uporabi prvega in tretjega odstavka 190. člena ZPP.

8. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnjen tudi glede na določila 191. člena OZ. Že tožeča stranka sama je v svojih navedbah trdila, da so bila pogajanja s toženo stranko za izvensodno rešitev zadev dolgotrajna. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pred zapisom obravnavanih listin pravdni stranki dalj časa dogovarjali tako o višini odmene za vknjižbeno dovoljenje, kot glede morebitnega pridržka vračila neutemeljeno plačanega zneska in se končno dogovorili le o plačilu, kot je zapisano v listinah z dne 23. 11. 2011. O teh okoliščinah se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prokurista tožeče stranke in toženca. Nadaljnje dokazovanje vsebine predhodnih dogovorov z drugimi pričami (A., B.) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Ker je obrazloženo zavrnjeno (razlogi v točki 4 in 6 sodbe), očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

9. Ocena in ugotovitev, da je šlo pri predhodnih dogovorih za neobvezujoča pogajanja pred sklenitvijo pogodbe in ne za izsiljevanje tožene stranke, je pravilno oprta na prvi odstavek 20. člena OZ. Pritožbeno naziranje o izsiljevanju plačila s strani tožene stranke in posledično o ničnem pravnem poslu je zmotno. Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je pravilno opozorilo na prosto urejanje obligacijskih razmerjih (3. člen OZ), je glede na ugotovljene dejanske okoliščine povsem pravilno. Tožeča stranka se je namreč kljub poznavanju pridobljenih pravic s priposestvovanjem in možnosti, da jih izposluje v sodnem postopku, odločila za izvensodno ureditev zadeve s tožencem. Ugotovljene okoliščine potrjujejo pravilnost presoje, da izvedenega plačila ni opravila pod prisilo, ampak prostovoljno na podlagi svobodno oblikovane volje za izvensodno ureditev zemljiškoknjižnega stanja.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič A. in B. Op. št. (4): Primerjaj: Plavšak in Vrančur, V. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba Ljubljana, 2009, stran 672. Op. št. (5): Sklep VS RS, III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009.