Jedro

Obrazci, ki so izdelani na podlagi zakonskih predpisov, z osnovnimi elementi, ki jih vsebujejo ti predpisi, ne predstavljajo duhovne stvaritve in tako tudi ne avtorskopravno varovane stvaritve. Obrazce je mogoče šteti za avtorsko delo samo izjemoma, če se z njimi na originalen način rešujejo določena vprašanja. Konkurenco stranke (ki ni uspela na razpisu, na katerem je konkurirala) ne glede na svoje pogoje, zmožnosti in pričakovanja na trgu, ampak glede na ceno, s katero je izbrana konkurentka uspela na razpisu, je mogoče šteti kot nelojalno konkurenco, kot kršitev dobrih poslovnih običajev, (celovito gledano) kot neprimerno nastopanje na trgu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek (na izročitev navedenih davčnih obrazcev in na plačilo odškodnine v višini 21.580.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) kot tudi podrednega (na uničenje navedenih davčnih obrazcev). Tožeča stranka se je proti takšni sodbi pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oz. (podredno) njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila). Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Drugostopenjsko sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne more uživati avtorskopravnega varstva. Obrazci, ki so bili izdelani na podlagi zakonskih predpisov (gl. Odredbo o obrazcih napovedi za odmero dohodnine za leto 1997, ....... (Odredbo)), z osnovnimi elementi, ki jih vsebujejo ti predpisi, namreč ne predstavljajo duhovne stvaritve (gl. VSSr Gž 161/68, 12.06.1968) in tako tudi ne avtorskopravno varovane stvaritve (gl. 2. točko 1. odst. 9. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)). Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi se s spornimi obrazci na originalni način rešila določena vprašanja (gl. VGSJ Sl 290/63, 12.06.1963, in VGSJ Sl 823/66, 14.07.1966), jih pač ni mogoče šteti za avtorsko delo, tožeči stranki pa (na podlagi 6. člena pogodbe št. 1-403-4/97 (priloga A2)) ni mogoče priznati "izključne" pravice do njihovega zalaganja in prodaje na prodajnih mestih. Drugostopenjsko sodišče pa se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila tiskanje in dobava davčnih obrazcev prosta in v skladu z načelom proste konkurence. Tožena stranka je namreč pošteno (v skladu z razpisnimi pogoji) konkurirala (tožeči stranki), ko se je prijavila na razpis za tiskanje in dobavo davčnih obrazcov, ne pa več potem, ko na razpisu ni bila izbrana, ko si je tržni položaj pridobila tako, da je na trgu konkurirala (ne s svojo ceno, ampak) s ceno, s katero je tožeča stranka na razpisu uspela. Iz navedb tožeče stranke (gl. VIII. točko njene pripravljalne vloge z dne 06.03.2001), katerim tožena stranka ni oporekala, namreč izhaja, da naj bi tožena stranka "potem, ko je bila kot ugodnejši ponudnik izbrana tožeča stranka, ceno svojih tiskovin znižala tako, da so bile te enake cenam, ki jih je zagotovila tožeča stranka". V takšnem nastopu tožene stranke na trgu pa je mogoče (gledano celovito) zaslediti ravnanje, ki ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja, torej kršitev dobrih poslovnih običajev. Tožena stranka očitno potem, ko ni bila izbrana na razpisu, cene ni več oblikovala v skladu s svojimi pogoji, zmožnostmi in pričakovanji na trgu, ampak jo je prilagodila ceni, s katero je tožeča stranka na razpisu, na katerem ji je konkurirala tudi tožena stranka, uspela. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilna pravna presoja (2. odst. 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK) v zvezi s 57. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK)) je imela namreč za posledico, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske (in pravne) podlage posameznega zahtevka, v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa tudi ne njegove višine, kateri je tožena stranka posebej nasprotovala (gl. 4. točko njenega odgovora na tožbo z dne 11.05.1999). Manjkajočo podlago za sojenje bo zato moralo ugotoviti v ponovljenem postopku. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržalo za novo (končno) sodbo.