Up-1396/06

16. 2. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Zemir Begić, Semič, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Škerlj-Tratar, d. n. o., o. p., Novo mesto, na seji 16. februarja 2009

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 244/2005, I Ips 278/2005 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 282/2004 z dne 15. 2. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 120/2003 z dne 12. 11. 2003 in zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 120/2003 z dne 11. 11. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev:

A.

1.Pritožnik izpodbija pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Pritožnik izpodbija tudi odločitev Vrhovnega sodišče, ki je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep Okrožnega sodišča, s katerim je sodišče zavrnilo predlog njegovega zagovornika za izločitev nedovoljenih dokazov.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 22., 23., 25., 27., 29. in 35. člena Ustave ter 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Sodišče naj ne bi upoštevalo spremembe zakonodaje na področju prikritih preiskovalnih ukrepov v Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), Zakonu o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol) ter odločb Ustavnega sodišča (odločbe št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158; odločbe št. U-I-158/95 z dne 2. 4. 1998, Uradni list RS, št. 31/98 in OdlUS VII, 56 in odločbe št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, Uradni list RS, št. 48/03, OdlUS XII, 42). Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je sodišče druge stopnje zavrnilo njegove pritožbene navedbe le s splošnim argumentom in ni zavzelo stališč o posameznih pritožbenih razlogih. Tudi Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na ugovore v pravnih sredstvih, predvsem da manjkajo razlogi glede utemeljenosti dokaznega standarda ter da so razlogi za odreditev prikritih ukrepov nedopustni.

3.Kršitev 35. člena Ustave ter 6. in 8. člena EKČP pritožnik utemeljuje z navedbo, da za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov po ZPol in ZKP niso bila upoštevana načela zakonitosti, subsidiarnosti, sorazmernosti in časovne omejenosti. Poleg tega vsem odrejenim ukrepom očita, da "nimajo pisne in obrazložene odločitve". Policija naj bi vsebinsko zavajala pri vseh predlogih za prikrite preiskovalne ukrepe, saj naj bi utemeljila le cilj, ne pa razloge za njih. Prav tako naj bi policija zavedla tožilstvo, da je dobila soglasje generalnega direktorja policije za izvedbo posameznih ukrepov, dejansko pa naj bi ta odobritev podal šele po začetku izvajanja ukrepov. Enake očitke pritožnik namenja tudi vsem predlogom za podaljšanje ukrepov. Pritožnik še navaja, da morajo biti v skladu s šestim in sedmim odstavkom 49. člena ZPol vsi zbrani podatki uničeni, če šest mesecev po koncu izvajanja ukrepov ni podana kazenska ovadba. Po oceni pritožnika je šest mesecev poteklo 25. 3. 2003, policija pa zbranih podatkov ni uničila, s čimer naj bi bilo kršeno načelo časovne omejenosti izvajanja ukrepov. Sodišče druge stopnje naj bi opravičilo podaljševanje izvajanja prikritih policijskih ukrepov s takrat veljavnim zakonom, kar naj bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-272/98.

4.Poseg v pritožnikovo zasebnost naj bi predstavljal tudi nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP, saj naj ne bi bili zagotovljeni minimalni zakonski standardi. Pritožnik navaja, da niti sodišče druge stopnje niti Vrhovno sodišče nista odgovorili na te njegove očitke, saj sta navedli le, da se sodba prve stopnje ne opira na izsledke prisluškovanja, zato naj bi bila po njegovi oceni podana kršitev 25. člena Ustave. Tudi glede ukrepa navideznega odkupa po 155. členu ZKP pritožnik zatrjuje, da predlog policije za izvedbo ukrepa ter odredba tožilstva nimata nobenih dokazov, temveč samo splošne navedbe in sklepanja ter sta neobrazložena. Enako pritožnik navaja tudi glede predlogov za podaljšanje tega ukrepa, v čemer vidi kršitev 25. člena Ustave. Pritožnik glede ukrepa navideznega odkupa še izpostavlja, da je policija na podlagi dovoljenja z dne 14. 4. 2003 opravila navidezni odkup kar trikrat (to je 13. 4., 6. 5. in 21. 5. 2003), čeprav je imela dovoljenje samo za enkratni odkup. Po pritožnikovi oceni je šlo je za izzivanje kriminalne dejavnosti.

5.Kršitev 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, ki bi morali biti na podlagi 18. člena ZKP izločeni. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo njegov predlog za izločitev vseh dokazov, pridobljenih s posebnimi metodami. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena EKČP pritožnik zatrjuje z navedbo, da je sodišče zavrnilo več njegovih dokaznih predlogov, med drugim zaslišanje priče, ki bi ovrgla ključni dokaz zoper njega in zaslišanje prič za alibi. Kršitev 27. člena Ustave in drugega odstavka 6. člena EKČP naj bi bila podana, ker v spisu ni nobenega neposrednega ali posrednega obremenilnega dokaza zoper pritožnika. Po pritožnikovem mnenju je sodišče dokazno breme prevalilo nanj, ko je moral dokazovati svojo nedolžnost in ni uporabilo načela "in dubio pro reo", saj obsodilna sodba temelji zgolj na verjetnosti storjenega kaznivega dejanja. Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave ni izvedensko mnenje in s tem dovoljen dokaz. Takšno stališče naj bi bilo neustavno, s čimer naj bi mu bile kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

6.Vsebina pravic, katerih kršitev zatrjuje pritožnik, iz 6. člena EKČP je zajeta v 22., 23. in 29. členu Ustave, iz 8. člena EKČP pa v 35. členu Ustave, zato je Ustavno sodišče navedeni zatrjevani kršitvi določb EKČP presojalo v okviru vsebinsko enakih ustavnih pravic.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek voden zoper njega ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Pošteno sojenje zagotavljajo predvsem določbe 22. člena, prvega odstavka 23. člena in v kazenskem postopku 29. člena Ustave. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

8.Pritožnik izpodbija uporabo dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi na temelju 49. člena ZPol. Uporaba teh dokazov naj bi bila v neskladju z Ustavo tudi iz razloga, ker je Ustavno sodišče ta predpis pozneje razveljavilo. Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo 49. člen ZPol, še ne pomeni, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega prepisa, v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Razveljavljeni predpis je namreč omogočal odreditev in izvajanje konkretnih ukrepov, ki so si bili lahko vsebinsko bistveno različni, npr. glede načina njihovega izvajanja, trajanja, vrste kaznivega dejanja, zaradi katerega so se izvajali, stopnje verjetnosti, da je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje, obstoja milejših alternativ ipd. Ustavno sodišče zgolj na temelju zatrjevanj v ustavni pritožbi lahko presoja, ali je bil konkreten omejevalni ukrep v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

9.Pritožnik zahteva izločitev vseh dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi po ZPol in ZKP, saj naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za njihovo odreditev in izvajanje. Zatrjuje, da za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov niso bila upoštevana načela zakonitosti, subsidiarnosti, sorazmernosti in časovne omejenosti.

10.Kršitve človekovih pravic, storjene v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999, OdlUS VIII, 287).

11.Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je policija na podlagi 49. člena ZPol izvajala tajno policijsko delovanje, tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev ter uporabo prirejenih listin in identifikacijskih oznak, na podlagi 155. člena ZKP navidezni odkup mamil ter na podlagi 150. in 152. člena ZKP nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Gre za ukrepanje policije v predkazenskem postopku po ZPol in ZKP. V obeh primerih policija uporablja pooblastila, ki jih ima v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Policija v postopku preiskovanja določene zadeve pri izvrševanju svojih dejanj uporablja posamezne ukrepe, s katerimi posega na področje človekovih pravic, in ukrepe, s katerimi na navedeno področje ne posega. Pritožnik glede uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov sicer zatrjuje kršitve načela sorazmernosti, subisdiarnosti, časovne omejenosti in načela zakonitosti, kjer se kot relevantne izkažejo predvsem navedbe glede soglasja generalnega direktorja policije za izvedbo posameznih ukrepov, vendar pritožnik niti v zahtevi za varstvo zakonitosti niti v ustavni pritožbi ne pove, kateri nedovoljeni dokazi naj bi bili podlaga za obsodilno sodbo. Glede na navedeno pritožnik zatrjevane kršitve 35. člena Ustave ne izkaže. Zato je očitno neutemeljen tudi pritožnikov očitek o nepoštenem sojenju, ki naj bi bil v tem, da se sodbe ne bi smele opirate na dokaze, pridobljene v predkazenskem postopku in da bi jih sodišča morala izločiti iz spisa (prvi odstavek 23. člena Ustave).

12.Pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave, da izpodbijane odločbe sodišč niso zadostno obrazložene oziroma da sodišča niso zadostno obrazložila zakonitosti odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov bi lahko bil relevanten z vidika 22. člena Ustave. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v pritožbenem postopku in v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu.

13.Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, se je prvostopenjsko sodišče izčrpno ukvarjalo z zakonitostjo odreditve in izvajanja preiskovalnih ukrepov in ugotavljalo podlago za izvajanje vsakega posameznega ukrepa. Po oceni prvostopenjskega sodišča so bili prikriti preiskovalni ukrepi zakonito odrejeni in izvajani. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je še razvidno, da se sodba prve stopnje ne opira na dokaze pridobljene z ukrepom nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, zato sodišče prve stopnje ni posebej argumentiralo zakonitosti tega ukrepa. Takšni oceni je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je še dodatno pojasnilo, da pritožnikovi očitki glede dokazov pridobljenih s prisluhi niso relevantni, saj se sodba nanje ne opira. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da sta obe sodišči natančno ocenili, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odobreni v skladu s tedaj veljavnim ZPol, ZKP ter odločbami Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je tudi pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da je pri ukrepu navideznega odkupa dejansko šlo samo za enkraten odkup, saj je pri predajah dne 13. 4. in 6. 5. 2003 dejansko šlo le za izročitev vzorca brez plačila tajnega policijskega delavca. Ustavno sodišče ocenjuje, da so vsa sodišča razloge za svojo odločitev obrazložila in odgovorila na pritožnikove navedbe v zvezi z zakonitostjo odreditve in izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, zato za kršitev 22. člena Ustave iz tega vidika očitne ne gre.

14.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da lahko izvaja dokaze v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, nekatere dokazne predloge obrambe pa je zavrnilo. O obstoju zatrjevane kršitve ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišča so v obravnavani zadevi ocenila, da je bilo iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer razjasnila zadeve. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bila zavrnitev dokaznih predlogov nerazumna. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, da bi mu bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.

15.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Po navedenem členu Ustave velja tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti, ki se nanaša na obdolženca, katerega krivda se v kazenskem postopku ugotavlja, pomeni troje: prvič, da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, drugič, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje, in tretjič, da mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti (načelo in dubio pro reo). Kaj pomeni domneva nedolžnosti za obdolženca, je Ustavno sodišče podrobneje razložilo v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40). Kot je razbrati iz navedb pritožnika, ta zmotno pojmuje vsebino navedene ustavne določbe. Glede na načelo proste dokazne presoje so sodišča tista, ki sama odločajo o tem, katere dokaze bodo izvedla in sama tudi ocenjujejo izvedene dokaze. Pri tem ima obdolženec kot stranka v postopku pravico predlagati dokaze, ki bi mogli ovreči trditve obtožbe. Šele če je sodišče kljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, mora odločiti v korist obdolženca. Iz obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb izhaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku z gotovostjo prišlo do prepričanja o utemeljenosti obtožbe glede objektivnega dejanskega stanu očitanih mu kaznivih dejanj. Glede na navedeno za kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave očitno ne gre.

16.Pritožnik izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave ni izvedensko mnenje in s tem dovoljen dokaz. Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave bi lahko bilo kršeno v primeru, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi torej Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svoje stališče tudi izčrpno obrazložilo. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave tudi iz tega vidika ne gre.

17.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

18.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: namestnik predsednika senata dr. Ernest Petrič ter člana Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Ernest Petrič

Namestnik predsednika senata