Jedro

S tem, ko je obsojenec na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji priznal, se je odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 8. 2013 spoznalo B. G. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (dejanje, opisano pod točko 1), za katero mu je izreklo kazen pet let zapora, ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1 (dejanje, opisano pod točko 2), za katero mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, zatem pa izreklo enotno kazen pet let in pet mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas pripora od 26. 3. 2013 dalje, obtoženca je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 9. 2013 pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 9. 10. 2013 vložil „pritožbo na Vrhovno sodišče“, katero je Vrhovno sodišče (ker je bila vložena v roku iz tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej obsojenec navaja, da je bil obsojen za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ki ga ni storil, in bi bil lahko obravnavan le za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Krivdo po obtožbi je priznal, ker še ni dojel, da se mu sodi za poskus uboja. V resnici je bil sam žrtev in bil prvi napaden od partnerja njegove mame, ki ga je napadel z železno palico. Ko je njegov odvetnik predlagal kazen štiri leta in šest mesecev zapora, je priznal, ker je mislil, da bo dobil takšno kazen, državna tožilka pa je zahtevala pet let in deset mesecev zapora. Ni imel namena nikogar poškodovati. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo glede dejanja poskusa uboja razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 12. 2013, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je v obravnavanem primeru prišlo do sodbe na podlagi priznanja krivde, postopek je bil izpeljan v skladu z zakonom ter so v postopku bile obsojencu zagotovljene vse procesne pravice: imel je zagovornika, s katerim se je vseskozi posvetoval, pred in med postopkom je bil poučen o pomenu priznanja krivde in o posledicah takega priznanja; sodišče je priznanje preverilo in o njem odločilo skladno z 285.c členom ZKP. Zaradi podanega priznanja krivde se obsojenec ne more več sklicevati na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, obsojenec sedaj oporeka pravilnosti odločitve sodišča, ker se je po njegovem samo branil pred napadom oškodovanca, s čimer uveljavlja silobran ter da ne gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 2. 1. 2014. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Iz podatkov spisa izhaja: (1) da je bil obsojenec že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 27. 3. 2013, enako tudi ob drugem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 8. 4. 2013 (obakrat v navzočnosti zagovornika), seznanjen z očitkom storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, storjenim na škodo V. Č., in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, storjenega na škodo S. Č.; (2) da je bila dne 3. 4. 2013 obsojencu vročena zahteva za preiskavo; (3) da je bil dne 9. 4. 2013 obsojencu (in njegovemu zagovorniku) vročen sklep o uvedbi preiskave v smeri kaznivih dejanj po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1; (4) da sta bila obsojenec in zagovornik navzoča pri zaslišanju oškodovancev V. Č. in S. Č. ter priče S. G. (obsojenčeve matere) dne 22. 4. 2013 v preiskavi; (5) da je bila dne 18. 6. 2013 obsojencu (in njegovemu zagovorniku) vročena obtožnica zaradi kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1. Glede na navedeno je bil obsojenec že od prvega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom seznanjen z očitkom kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, storjenega dne 26. 3. 2013 na škodo V. Č. Zato ni moč pritrditi navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da na predobravnavnem naroku dne 8. 8. 2013 ni vedel, da se mu sodi za kaznivo dejanje poskusa uboja.

6. Po pravnomočnosti obtožnice razpiše predsednik senata predobravnavni narok(1), na katerem se obtoženec izjavi o krivdi ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi, se sme opraviti le v navzočnosti obeh strank in zagovornika, kadar je obvezna obramba z zagovornikom. Na naroku predsednik senata ugotovi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe in obtoženca pouči po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, nato pa pozove, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali je ne priznava. Če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati(2). Po sprejetem priznanju krivde predsednik senata pozove stranki, da predlagata, kateri dokazi naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije(3). Narok za izrek kazenske sankcije se izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, v dokaznem postopku pa se izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. V sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec; glede sodbe pa se smiselno uporabljajo določbe XXII. poglavja ZKP, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel(4). Sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, se ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(5).

7. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 8. 8. 2013, je obsojenec na tem naroku izjavil, da je vsebino obtožbe razumel. Državna tožilka v obtožnici ni predlagala vrste in višine kazni, ki naj se izreče obsojencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo(6), temveč je to storila na predobravnavnem naroku, ko je predlagala izrek kazni pet let in deset mesecev zapora za kaznivo dejanje po 115. členu KZ-1 in izrek kazni šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po 122. členu KZ-1 ter izrek enotne kazni šest let zapora. Obsojenca je predsednica senata na naroku poučila skladno z določbami 3. do 5. točke tretjega odstavka 285. člena ZKP, zatem pa je obsojenec (po posvetu s svojim zagovornikom) izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Predsednica senata je priznanje sprejela ob presoji, da so za sprejem priznanja izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. do 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, s tem pa se je v nadaljevanju izvedel le narok za izrek kazenske sankcije, kjer pa so se izvajali le dokazi glede okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (ne pa tudi glede obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde).

8. Obsojenec, ki se je v preiskavi branil z molkom, je na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi za obe v obtožnici očitani mu kaznivi dejanji priznal. S tem se je odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo obsojenec vlaga le v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa uboja, storjenega na škodo V. Č., obsojenec z navedbami, da je sam žrtev in da se je branil od napada V. Č., izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje (kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno), pri tem pa spregleda v sodbi sodišča prve stopnje opisano svoje predhodno ravnanje - storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (napad z nožem) na škodo S. Č., zaradi česar je V. Č. posredoval. 9. Vrhovno sodišče iz navedb v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ni razbralo nobene kršitve zakona, zahteva je bila v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je na prestajanju zaporne kazni ter je brez premoženja, oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, saj bi lahko bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.

Op. št. (1): XIX.a poglavje ZKP, Predobravnavni narok, členi 285.a do 285.f ZKP.

Op. št. (2): Tretji odstavek 285.c člena ZKP.

Op. št. (3): Peti odstavek 285.c člena ZKP.

Op. št. (4): Šesti odstavek 285.č člena ZKP.

Op. št. (5): Drugi odstavek 370. člena ZKP.

Op. št. (6): Drugi odstavek 269. člena ZKP.