Jedro

Delavec ima pravico uveljavljati zamudne obresti od takrat, ko je denarna terjatev delavcu nastala, to je od takrat, ko se je pri toženi stranki uresničevala materialna korist od uporabljene tehnične izboljšave tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni razsodilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožečih strank zoper toženo stranko in sicer prvega tožnika v znesku 14,497.844,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1993 dalje do 24.2.1998, drugega tožnika B. P. v znesku 4,142.241,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1993 dalje do 24.2.1998 in tretjega tožnika Z. M. v znesku 2,071.121,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1993 do 24.2.1998; nadalje je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom v skladu z določili sklepa Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 4/97, z dne 22.12.1998, o potrditvi prisilne poravnave, v tč. 1 te sodbe navedeno terjatev v višini 20 % v roku treh let od potrjene prisilne poravnave, v polletnih anuitetah, z zapadlostjo prve anuitete v osmih mesecih po potrjeni prisilni poravnavi, z obrestmi v višini temeljne obrestne mere na neodplačani del glavnice, od 22.12.1998 dalje, z obveznostjo odplačevanja tromesečno in z zapadlostjo prvih obresti tri mesece po potrjeni prisilni poravnavi. Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, zoper ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih pravilno dokazno ocenilo in pravilno uporabilo materialno pravo; ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna iz vseh razlogov, s katerimi je tožena stranka v teku postopka izpodbijala izvedensko mnenje dr. D., saj izvedenec na nobeno konkretno pripombo tožene stranke ni mogel, ali pa ni želel podati strokovnega odgovora. Sodišče pa je kljub temu na tako mnenje oprlo sodbo in samo ocenjevalo, da je mnenje popolno in izčrpno, čeprav za tako oceno sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem.

Pritožba nadalje navaja, da je izvedenec Devetak v mnenju z dne 19.12.1993 ugotovil čisto gospodarsko korist (ki predstavlja po Pravilniku osnovo za izračun odškodnine) v višini 4,646.041,00 DEM, kar preračunano na mesec znaša 116.151 DEM. 10 % odškodnina naj bi tako znašala 464.604 DEM za vse tri tožnike. V dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 31.8.2000 podaja izvedenec nekoliko drugačen izračun. Čista gospodarska korist naj bi znašala 4,009.431 DEM v 3.3 letih uporabe, preračunano na mesec 100.236 DEM. Pod tč. 2/b navaja, da je izvedenec že v prvem obračunu leta 1993 prišel do nesorazmerno visoke odškodnine z dopolnitvijo mnenja, na enakih predpostavkah pa ponovno izračunava finančni učinek koristnega predloga za obdobje dveh let v višini 207,112.056,00 SIT. Po mnenju pritožbe je dopolnitev konfuzna, saj iz točke 6.d) izhaja, da naj bi šlo za finančni učinek tehnične izboljšave za obdobje dveh let, iz naslednje točke št. 7) pa dejansko izhaja, da naj bi ta znesek predstavljal nadomestilo, ki pripada vsem trem tožnikom v razmerju 70:20:10. Sodišče je priznalo odškodnino v skupni višini 20 % od navedenega zneska, kar je nepravilno, saj gre lahko odškodnina za prvo leto v višini 10 % ustvarjene čiste gospodarske koristi in nato še 10% od povprečne koristi, nastale skupaj v drugem in tretjem letu uporabe. Izvedenčev izračun temelji na linearnem povprečju za celotno obdobje in je zato nepravilen v nasprotju s 56. členom Pravilnika. V točki 2c. pritožba uveljavlja, da so imeli pripombe na preostale izračune v Dopolnitvi mnenja in da je nesprejemljivo izvedenčevo stališče, da je problem podatkov izključno problem tožene stranke. Kot ugotavlja izvedenec prof. dr. L. je bila zadeva zelo zahtevna, kljub kooperativnosti tožene stranke. Izvedenec bi moral preveriti, ali so podatki, ki jih kot prave zatrjuje tožena stranka, resnično pravi oziroma oceniti, ali so glede na ostale znane parametre, verjetni in realni.

Nadalje pritožba navaja, da v točki 6b. izvedenec ugotavlja 14,904.917,00 SIT (195.269 DEM) prihranka pri električni energiji. Ta višina je pretirana. Specifični stroški električne energije se s povečano kapaciteto znižujejo, vendar v veliko manjšem obsegu. Po izračunu tožene stranke se ob upoštevanju strukture porabe (45 % konica - fiksni stroški, 55 % energija - variabilni stroški) specifični stroški znižajo iz 36 DEM/m3 na 34,86 DEM/m3. To ustreza prihranku 136.800 DEM v 40 mesecih in ne 405.833 DEM, kot ugotavlja izvedenec. V točki 6c. pa izvedenec ugotavlja 110.040 DEM prihranka pri termo energiji. Specifični stroški termo energije se s povečavo znižajo. Pri izračunu tožene stranke, upoštevajoč strukturo porabe (30 % ogrevanje - fiksni stroški, 70 % energija za tehnologijo - variabilni stroški) se specifični stroški znižajo z 31,5 DEM/m3 na 30,83 DEM/m3. To ustreza prihranku 80.040 DEM v 40 mesecih in ne 230.777 DEM, kot ugotavlja izvedenec. Nadalje v tč. 2d. prikazuje svoj izračun metodologije glede objektivne ocene čiste gospodarske koristi in je tožena stranka upoštevala objektivnejši izračun prihrankov in elektro energije po količinskih izhodiščih iz izvedenskega mnenja dr. L. Po svojem izračunu pritožba tožene stranke prikazuje čisto gospodarsko korist v višini 522.714 DEM, kar je skoraj osemkrat manj od izračuna dr. D. Pritožba predlaga, da bi sodišče moralo pozvati izvedenca, da razhajanje pojasni, ne pa, da se zadovolji zgolj z izvedenčevim stališčem, da s podatki ni razpolagal. To ne drži in ni bistveno. Izvedenec ni ugotavljal čiste gospodarske koristi, ampak je samo izračunal vrednost povečane količine proizvedenih plošč; vendar povečana proizvodnja nosi s seboj tudi povečanje variabilnih stroškov, kar pa sta izvedenec in sodišče enostavno spregledala.

Nadalje pritožba komentira razlike v vrednostih, kot posledice baznih vrednosti ure zastoja, na kateri temelji izvedenčev izračun. Vrednost ure zastoja ni merilo za oceno finančnih učinkov izboljšave. Sodišče ja tak kriterij sprejelo, ne da bi za to imelo strokovne in materialnopravne podlage. Nadalje je treba upoštevati, da je tožena stranka že pri svojem izračunu v korist tožniku opustila vrsto stroškov in riziko, ki bi jih sicer morala upoštevati, da bi prišli do resnično neto dobička. Pritožba ocenjuje, da je iz zgoraj navedenih razlogov dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

Nadalje pritožba uveljavlja, da je napačno uporabljeno materialno pravo, ker se ni ugotavljala čista gospodarska korist, kot določa Pravilnik. Ponovno je nepravilno upoštevan 56. člen Pravilnika o 10 % nadomestilu iz razlogov, ki so v tč. 2/b pritožbe že navedeni. Nesprejemljiva je razlaga, da bi po Pravilniku bilo nadomestilo lahko tudi višje, ne da bi se navedlo, iz katerih razlogov. Ponovno kot leta 1993 je napačno uporabljeno materialno pravo, ker izračun ni bil izdelan v denarni enoti, v kateri se je v spornem obdobju korist ugotavljala. Sodba povzema izvedensko mnenje, ki pa predstavlja zgolj preračun iz DEM v SIT po tečaju iz leta 1993. To pa je v izrecnem nasprotju z napotilom pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 497/96 z dne 26.11.1998, ki nalaga izvedencu izračun v dinarjih in pretvorbo v tolarje.

Pritožba še opozarja, da ne gre za čisto denarno terjatev. Da bi lahko na ugotovljeno glavnico prisodili tudi zamudne obresti, mora tožena stranka zaiti v zamudo. Iz sodbe ni razvidno, zakaj naj bi tožena stranka zašla v zamudo leta 1993. Dejstvo, da so se stranke dogovorile za uporabo Pravilnika iz leta 1993, ne daje te podlage. To je zgolj dogovor o uporabi internih materialnopravnih pravil. Nadalje pritožba uveljavlja, da se je izvedenec dr. D. namerno izognil upoštevanju vseh navedenih relevantnih okoliščin; še posebej velja to potem, ko je bil nanje izrecno opozorjen. Zato je bil utemeljen predlog za njegovo izločitev. Čeprav so razlogi po 6. odst. 247. čl. ZPP v zvezi s 6. odst. 70. čl. ZPP podani, zaradi izvedenčeve pristranskosti in neobjektivnosti, sodišče predlogu ni ugodilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. čl. ZPP, ker je to vplivalo na pravilnost sodbe. Očitno bo strokovno korektno mnenje lako podal le izvedenec, ki v tej zadevi ni tako osebno prizadet, kot to kaže izvedenec dr. D.. Nadalje pritožba uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker so nekateri relevantni razlogi, ki se nananašjo na skupaj ugotovljeno gospodarsko korist, dvoletni finančni učinek in končno višino 20 % nadomestila, vse na strani 5 sodbe, v medsebojnem nasprotju.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Pritožba najprej osporava napačno uporabo in oceno izvedeniškega mnenja izvedenca dr. D.. Pritožbeno sodišče pripominja, da je izvedenec prof. dr. D. že na pripombe tožene stranke z vlogo z dne 21.9.2000 na njegovo izvedeniško mnenje in dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 31.8.2000 obrazložil svoj odnos do pripomb tožene stranke. Nato je bil na glavni obravnavi dne 20.12.2000 izvedenec v prisotnosti obeh strank še ustno zaslišan. V tem zaslišanju je izpovedoval glede na pripombe tožene stranke; še dodatno je povedal, da vztraja pri svojem mnenju, da je izdelal tudi dopolnitev prvotnega izvedeniškega mnenja, ki ga je šteti tudi kot odgovor na nalogo, ki mu je bila dana z odločbo višjega sodišča. Obrazlagal je tudi uporabo 56. člena Pravilnika. Res je sicer izjavil, da bi bila odškodnina lahko celo višja, glede na to, da se je tehnična izboljšava uporabljala tudi štiri mesece v četrtem letu. Povedal je tudi, kako je izračunal finančni učinek na podlagi podatkov, ki jih je dobil od obeh strank, saj so tedaj sodelovali, in sicer tudi glavnico na dan 29.12.1993, ko je svoje mnenje oddal. Uporabljal je podatke o cenah iz obdobja, ko se je tehnična izboljšava izkoriščala, kolikor so bile dostopne; ostali izračun je temeljil na podatkih, ki so mu jih dale stranke in so se deloma nanašale tudi na kasnejše obdobje. Pojasnil je tudi, da je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja preračunal na takratno izračunano vrednost v DEM finančni učinek v tolarje, kot izhaja iz 6. točke Dopolnitve njegovega mnenja in da so bili že takrat podatki o prihranku energije znani v tolarjih. Zato je na zahtevo višjega sodišča vse zneske v DEM preračunal v tolarske zneske. Izračunal je finančni učinek tehnične izboljšave, v tolarskih zneskih pa ni prikazal višine odškodnine. Pojasnil je tudi, da bi tolarske zneske, izračunane v tč. 6, bilo treba deliti z 10, da se dobi 10 % višina odškodnine. Skliceval se je tudi na mnenje oziroma odgovor na pripombe tožene stranke.

Izvedenec se je tudi izjasnil o izračunu čiste gospodarske koristi in zavzel stališče do izračuna tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 21.9.2000. Odgovoril je, da je tožena stranka verjetno pri svojem izračunavanju uporabljala višje podatke za posamezne elemente, ki so podlaga za njegov izračun. On je izračunal finančni učinek in prikazal tudi metodo, po kateri je ta račun napravil; kakšne podatke je tožena stranka uporabila, da je prišla do izračuna nekaj čez 500.000 DEM, pa izvedencu ni znano. Na vprašanje tožene stranke se je izvedenec opredelil tudi do njenega stališča, da je izenačena čista gospodarska korist z doseženim dobičkom in pojasnil, da se najprej govori o prihodku, ki se dobi s prodajo produktov. Dobiček, poslovni uspeh po opravljeni bilanci uspeha pa v tem primeru ni zanimiv. Pomembno je opraviti analizo konkretne tehnične izboljšave, kaj prispeva in njene učinke, zaradi katerih je 10 % odškodnina.

Sodišče prve stopnje je tedaj na zaključku glavne obravnave zavrnilo predlog tožene stranke za izvedenca finančne stroke, saj je imelo pred seboj dva različna pristopa in je stvar sodne presoje, ne finančnega izračuna, katerega bo uporabilo. Iz pisne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 31.8.2000 (list. št. 176 - 180) izhaja, da je izvedenec ugotovil glede uporabe 56. člena Pravilnika, da tožena stranka ni izvajala pravočasno in korektno izračuna finančnega učinka tehnične izboljšave, niti izračuna višine odškodnine na osnovi ustvarjene gospodarske koristi. Izvedeniško mnenje prof. dr. L. pa mu je bila osnova za izračun finančnega učinka tehnične izboljšave, iz katerega pa se tudi vidijo določene objektivne težave za spremljanje oziroma ugotavljanje učinkov, časov, ekonomike in drugih okoliščin. Že tedaj je izvedenec zavrnil očitek, da ni pravilno upoštevati 56. člena Lesonitovega pravilnika tudi glede eno oziroma večletne uporabe. Menil je, če se tožena stranka drži tega člena, bi bila ona dolžna izračunati višino odškodnine predlagateljem. Pojasnil je tudi, da je ugotovil obdobje izkoriščanja tehnične izboljšave v skupnem trajanju 40 mesecev; ko je dne 6.10.1993 zaprosil toženo stranko še za druge informacije in podatke v zvezi z izračunom višine, odgovora ni prejel. V pritožbi se izrecno izpodbijajo ugotovitve v tč. 6 b, c in d. V pritožbi ponuja tožena stranka svoj izračun. Pritožbeno sodišče pripominja, da gre v tem delu pritožbe zgolj za navedbe. Glede na to, da je v dopolnilnem izvedeniškem mnenju in z izpovedbo na glavni obravnavi izvedenec zadovoljivo pojasnil svoje ugotovitve, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokaz, ki mu je verjeti. Zato v pritožbi le navedbe tožene stranke ne morejo pomeniti nasprotnega strokovnega mnenja in bi lahko pomenil možnost pridobitve dokaza, ki bi izpodbijal izvedensko mnenje.

Nenazadnje je mogla tožena stranka pridobiti strokovno mnenje drugih strokovnjakov že v postopku pred sodiščem prve stopnje glede ugotovitev izvedenca dr. D.. Le-to bi lahko bila osnova za ocenjevanje morebitne strokovne nepravilnosti izvedenčevih ugotovitev oziroma izračuna. Tč. 6d in 7 v pritožbi osporavnih ugotovitev dopolnilnega izvedeniškega mnenja, sta v bistvu le izračun oziroma končni izračun finančnega učinka inovacije glede na prihranek električne energije, na prihranek toplote, posledično temu pa tudi seštevek gornjih finančnih učinkov v tč. 6d dopolnilnega mnenja. Sicer pritožbeno izpodbijanje 7. tč. dopolnilnega mnenja niti ni odločilno, saj ta ugotavlja le razmerje med posameznimi inovatorji glede udeležbe v razmerju 70:20:10 %. Tega razmerja pritožba neposredno ne izpodbija.

Ob ugotovljenem nesodelovanju in niti ne dajanju vseh izračunov in podatkov s strani tožene stranke do izvedenca, je izračune moral dokončati izvedenec na podlagi pravil stroke. Zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da se je izvedenec namerno izognil upoštevanju vseh navedenih relevantnih okoliščin, saj je na pripombe tožene stranke že z dopolnilnim strokovnim mnenjem in tudi z izpovedbo kot izvedenec na glavni obravnavi odgovoril. Niso podani pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka. Predlog za izločitev izvedenca je bil zavrnjen, kot navaja pritožba, iz navedenih razlogov tudi predlagan dokaz tožene stranke po novem izvedencu in tudi ni razlogov za ugotovitev, da je podal izvedeniško mnenje osebno prizadet izvedenec. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka. Pritožba ne navaja sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo izločitev izvedenca, niti se izrecno ne pritožuje v pritožbi v glavni stvari zoper tak sklep sodišča prve stopnje, niti po vsebini ne navaja utemeljenih razlogov za pristranost oziroma dejstev, ki bi upravičeno zbujala dvom v izvedenčevo nepristranost. Pritožbeno sodišče pri ocenjevanju izvedeniškega mnenja ni ugotovilo takih pomanjkljivosti v sicer izvedenem kontradiktornem dokaznem postopku, da bi bilo utemeljeno razveljaviti izpodbijano sodbo in pridobiti izvedensko mnenje drugega izvedenca.

Tudi niso odločilne pritožbene navedbe o medsebojnih nasprotjih na strani 5 sodbe. Pritožba ne obrazlaga, v čem bi bilo to nasprotje med podatki o skupaj ugotovljeni gospodarski koristi, dvoletnem učinku in končno višino 20 % nadomestila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo svojo odločitev, upoštevaje ugotovitve izvedenca.

Utemeljene tudi niso pritožbene navedbe glede zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že s predlogom za sodno varstvo iz leta 1990 tožeča stranka uveljavljala zamudne obresti že od leta 1985. V korist tožene stranke je, da je sodišče odločilo o zamudnih obrestih šele od leta 1993. Glede tega ni pritožbe tožeče stranke. Gre za delovno pravno terjatev, za katero ima delavec pravico uveljavljati zamudne obresti od takrat, ko je denarna terjatev delavcu nastala, ta pa je, ko se je pri toženi stranki uresničevala materialna korist od uporabljene tehnične izboljšave tožeče stranke.

Zaradi vsega navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.