Jedro

Sklicevanje tožene stranke na slabo ekonomsko situacijo manjših podjetnikov v sedanjih kriznih časih in na dejstvo, da si je morala izposojati denar od drugih, da je lahko poravnala delavcem prejemke iz delovnega razmerja, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve o tožbenih zahtevkih v izpodbijani zamudni sodbi, ker slab finančni položaj delodajalcev ne more odvezati njihove obveznosti, da poravnajo delavcem pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja ter da od njih odvedejo predpisane davke in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, saj imajo takšne obveznosti podlago v zakonskih predpisih in kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2007 v višini 647,00 EUR bruto in po odvedbi davkov izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2007 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 827,00 EUR bruto in po odvedbi davkov izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2008 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 735,00 EUR bruto in po odvedbi davkov izplačati tožniku neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (1. toč. izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati neto znesek v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni (2. toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 328,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. toč. izreka).

Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija zamudno sodbo in razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. toč. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z naloženim plačilom tožniku do višine 2.305,00 EUR. Navaja, da je tožnik iz naslova delovnega razmerja prejel poravnane vse denarne obveznosti, od katerih so bili plačani tudi vsi prispevki in davki. V letu 2008 je v celoti prejel regres za letni dopust. Poleg tega je bil v letih 2007 in 2009 nagrajen iz sredstev, ki si jih je izposodila od žene. Na dan sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je bil ugotovljeni dolg do tožnika nižji, kot je bil dogovorjen v sporazumu, vendar je na takšen sporazum pristala zaradi groženj o tožbah. Meni, da se sedaj godi huda krivica manjšim podjetnikom, ki imajo enake težave kot velika podjetja, vendar za reševanje le teh ostanejo sami. Splošno mnenje je, da obrtniki in podjetniki izkoriščajo delavce in bivših republik nekdanje države. Prilaga kopije blagajniških izdatkov, s katerimi dokazuje, da je tožniku poravnala regres in ostala dodatna plačila po dogovoru med strankama. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikove zahtevke v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni preizkušalo sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zamudna sodba v skladu z določbo 2. odst. 338. čl. ZPP iz tega razloga ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, pri čemer tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V konkretnem primeru je bilo o tožnikovih zahtevkih zaradi plačila nadomestila plače in regresa za letni dopust odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja le tiste okoliščine in dejstva, ki jih tožnik navede v tožbi. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne odgovori na tožbo, oz. če poda odgovor po izteku predpisanega zakonskega roka, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer s tem prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati in v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da so bili v zadevi podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe in določbe 318. čl. ZPP. Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo v predpisanem 30 dnevnem roku od prejema tožbe, iz sodbe pa je razvidna utemeljenost tožbenih zahtevkov iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust. Glede tega je za presojo odločilno, da zatrjevana dejstva o neizpolnjenih takšnih denarnih obveznosti tožene stranke do tožnika iz časa njegovega delovnega razmerja niso v nasprotju s predloženimi listinami. Iz pisnega dogovora med strankama – izjava z dne 23. 10. 2009 (priloga A2) namreč izhaja, da sta se stranki dogovorili za sporazumno odpoved delovnega razmerja tožnika z dnem 1. 11. 2009. V tej zvezi se je tožena stranka zavezala, da bo poravnala tožniku dolg 2.500,00 EUR do 31. 12. 2009. Navedeni znesek predstavlja neto višino zaostalih plač, ki bi jih moral še prejeti tožnik od tožene stranke iz naslova delovnega razmerja.

Nesprejemljivo je pritožbeno opozarjanje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da tožnik ni upravičen do zahtevanega regresa za letni dopust v spornem času. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se zamudna sodba iz teh razlogov v pritožbenem postopku ne more več izpodbijati. Tožena stranka je sicer pritožbi priložila kopije blagajniških izdatkov iz leta 2009, s katerimi poskuša dokazati, kakšne zneske naj bi še prejel tožnik od nje. Vendar kot je že navedeno, gre pri takšnem dokazovanju za ugotavljanje dejanskega stanja izplačil, ki se v pritožbenem postopku ne morejo več preizkušati (2. odst. 338. čl. ZPP). Seveda pa je to lahko predmet obravnave v morebitnem izvršilnem postopku oz. pri dogovoru o dokončni realizaciji sodbe med strankama.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožbeno sklicevanje na slabo ekonomsko situacijo manjših podjetnikov v sedanjih kriznih časih in dejstvu, da si je morala tožena stranka sposojevati denar od drugih, da je lahko poravnala delavcem prejemke iz delovnega razmerja, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve o tožbenih zahtevkih v izpodbijani sodbi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča slab finančni položaj delodajalcev ne more odvezati njihove obveznosti, da poravnajo delavcem pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja ter od njih odvedejo predpisane davke in prispevke iz naslova socialnega zavarovanja, saj imajo takšne obveznosti podlago v zakonskih predpisih in kolektivni pogodbi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).