Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-22/2020/13 z dne 22. 12. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik zahteva status in pravico do odškodnine, ker je bil njegov oče A. A. domobranec, zaradi česar je bil leta 1945 tri mesece zaprt v zaporu Šentvid pri Ljubljani. Zaradi stigme domobranstva je trpela celotna družina, bili so ponižani in zasramovani. Toženka je iz vpogleda v svoj arhiv ugotovila, da je Komisija s sklepom št. 130-382/2015 z dne 22. 11. 2006 tožnikovemu očetu že priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzetja prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 in vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Ker so status in pravice, ki iz tega izhajajo, tožnikovemu očetu že priznane in je bil tožnik rojen po tem, ko je oče prišel iz zapora, je tožnikovo zahtevo zavrnila.

2. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zoper njo vložil tožbo. V njej je navedel, da izpodbijan sklep nima obveznih sestavin, ki jih mora vsebovati v skladu s 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pomanjkljiva je obrazložitev toženke, saj ni razvidno zakaj in na kateri pravni podlagi je tožnikovo zahtevo zavrnila, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Ne strinja se, da je podlaga za odločitev v obravnavani zadevi sklep, ki se nanaša na njegovega očeta. Toženka v zahtevi navedenih dejstev sploh ni preučila in se do njih ni opredelila. Ne strinja se z zaključkom toženke, da mu zahtevani status ne pripada, ker je bil tožnik rojen že po izpustu očeta iz zapora.

3. V nadaljevanju tožbe je tožnik pojasnil svojo razlago namena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) v povezavi s pravico do odškodnine, ki je urejena v Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). Trdi, da je toženka pri odločanju spregledala, da je bil tožnik rojen v okolje, kjer je protipravno ravnanje, ki ga je bil deležen oče, vplivalo na njegov družbeni, ekonomski in socialni status. Vsi člani družine so bili brez pravic, oče je bil brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar je umrla tožnikova mama. Vse pa je bila posledica neupravičenega odvzema prostosti njegovemu očetu. Ne glede na to, da se je rodil šele po tem, ko so očeta izpustili iz zapora, je še vedno trpel duševne bolečine zaradi sovražnega obračunavanja s strani družbe in oblasti. Zato bi mu morala toženka priznati odškodnino za pretrpljene duševne bolečine do njegove polnoletnosti. Skliceval se je še na kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ker naj bi toženka v drugem primeru v podobnih okoliščinah hčerki (kot potomki, katere materi je bila protipravno odvzeta prostost) priznalo status bivše politične zapornice do njene polnoletnosti. Predlagal je odpravo sklepa in vrnitev upravnemu organu v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala navedbam tožnika in vztrajala pri odločitvi. Poudarila je, da odloča na podlagi ZPKri in ne na podlagi ZSPOZ. ZPKri se nanaša le na najhujše oblike krivic: odvzem življenja, odvzem prostosti, določitev prebivališča oziroma izgon in ne na vse krivice, ki so bile storjene določeni osebi. Status po ZPKri je bil priznan že tožnikovemu očetu, zato ne more biti priznan še njemu iz razloga, ker je čutil določene posledice kršitev, storjenih proti njegovemu očetu. Konkretno protipravno ravnanje je bilo povzročeno tožnikovemu očetu in ne tožniku, ki v času odvzema prostosti še ni bil rojen. Poudari še, da odločitev v eni zadevi, čeprav so bile dejanske okoliščine precej enake, ne more biti avtomatično in neposredno uporabljiva v drugi zadevi, saj gre za drugačno dejansko stanje.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po 10. členu ZPKri komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe. Upravičena oseba po tem zakonu je bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona. Če je upravičena oseba iz prejšnjega odstavka umrla pred vložitvijo zahteve, sme zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi. Če ni v tem zakonu določeno drugače, se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Tudi iz 1. člena ZPKri izhaja, da ureja pravice bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Sodna praksa1 se je izrekla in poudarila, da v tem zakonu ni pravne podlage za priznanje statusa političnega preganjanca oziroma status svojca pokojnega političnega zapornika.

7. Relevantna dejstva za odločitev so torej, ali je prosilec bivši politični zapornik ali svojec žrtve, kateri je bilo življenje protipravno odvzeto. Če je ugotovljeno, da izpolnjuje katerega od teh pogojev, je treba zahtevi ugoditi, sicer pa zavrniti. Sodišče pri tem opozarja, da je v primeru, ko toženka sprejme odločitev v enostopenjskem postopku, potrebna še dodatna skrbnost pri pravilni in popolni ugotovitvi dejstev, pomembnih za odločitev, saj dokaznega postopka in razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ2. Dejanskega stanja tudi ne more dopolniti sodišče, saj bi bila s tem kršena pravica stranke do pravnega sredstva, v tem primeru do tožbe.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka navedenih, pravno relevantnih dejstev ni ugotavljala, ampak je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Kot je sodišče že pojasnilo, je pomembno, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino.

9. V odgovoru na tožbo sicer toženka pojasni, da je bil protipravnega ravnanja, ki je po ZPKri pogoj za status, deležen tožnikov oče in ne tožnik sam in da tožniku po zakonu status ne more biti priznan zato, ker je čutil posledice kršitev, storjenih njegovemu očetu, kar pa za zakonitost odločbe ne zadošča. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, v odločbi ugotoviti, ali je bil tožnik politični zapornik oziroma svojec osebe, ki ji je bilo življenje protipravno odvzeto ali pa teh pogojev ne izpolnjuje. V odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati pomanjkljivih razlogov k odločitvi, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse3. 10. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt odpravilo, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora toženka ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev (prvi odstavek 8. člena ZUP). Predvsem mora ugotoviti, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Sodišče pa zaradi pravilnega odločanja toženke opozarja še, da je treba pred izdajo odločbe o ugotovljenih dejstvih dati stranki možnost da se o njih izjavi.

1 I Up 771/2002, I Up 611/2002, I U 6/2004. 2 Glej III U 144/2017. 3 Glej II U 128/2018-13.