Jedro

Organ bi moral po mnenju sodišča tožnika pozvati k razjasnitvi vloge ter šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari. Naslov vloge namreč kaže na tožnikovo nestrinjanje z izdano odločbo, njena vsebina pa nasprotno izraža pripravljenost za poplačilo obveznosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Nova Gorica št. DT 42916-80/2013,4 (11-3001-01) z dne 27. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Nova Gorica zavrnil vlogo tožnika za poplačilo davčne obveznosti dolžnice A.A. iz prodaje nepremičnine v Ljubljani. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v postopku davčne izvršbe dolžnice A.A. izdal sklep o izvršbi na terjatev dolžnika, na katerega dolžnikov dolžnik, to je tožnik v tem upravnem sporu, ni vložil ugovora, niti se ni ravnal po sklepu. Zato je bila v skladu s 175. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdana odločba št. DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) z dne 18. 9. 2013. Po prejemu navedene odločbe je tožnik podal vlogo, naslovljeno ugovor. Vloge davčni organ ni obravnaval kot ugovor, saj je iz njene vsebine mogoče jasno ugotoviti, da dolžnikov dolžnik z njo le predlaga, iz katerega premoženja naj se poplača dolg davčne dolžnice (iz nepremičnin z ID znakom ..., ... in ...). Strinja pa se z obstojem svoje obveznosti. ZDavP-2 ne določa, da lahko dolžnikov dolžnik določi ali predlaga, iz katerega premoženja se bo dolg poplačal. Poleg tega pa iz zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin izhaja, da je na nepremičninah vknjiženih več hipotek v korist različnih upnikov, kar pomeni, da se v morebitnem postopku izvršbe poplačajo upniki po vrstnem redu pridobljene hipoteke. Poplačilo dolga iz navedenega nepremičnega premoženja torej ni mogoče. 2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-845/2014-2 z dne 27. 2. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnik v postopku ne more uspeti z ugovori, da davčni dolžnici ne dolguje zneska 550.000,00 EUR ter da je obveznost do nje izpolnil. Tudi ni pojasnil, zakaj je spremenil izjavo glede obstoja dolga, pri čemer ni predložil nobenega dokaza za svoje navedbe, kot mu to nalaga 76. člen ZDavP-2. Ugovore v zvezi z obstojem dolga pa bi lahko v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

3. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je neutemeljena odločitev, da proti sklepu o rubežu terjatve ni vložil ugovora in tudi ni ravnal po navedenem sklepu, zaradi česar je bila izdana odločba z dne 18. 9. 2013. Sklep o izvršbi tožniku ni bil nikoli vročen, zato zanj ne more imeti pravnih posledic, saj proti njemu ni mogel vložiti ugovora in tako varovati svojih pravic, koristi in interesov. Navedeno ima za posledico tudi nepravilnost oziroma nezakonitost odločbe z dne 18. 9. 2013. V ugovoru, s katerim je izpodbijal veljavnost odločitve davčnega organa in ga je vložil kot laik, je navedel, da je imel obveznost do A.A., ki je zapadla v plačilo 15. 9. 2013, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi. Ni pa trdil, da terjatev do A.A. obstaja. Davčni organ pa tudi ne pojasni, na kakšen način je ugotovil obstoj terjatve. V času, ko je davčni organ dovolil izvršbo, terjatev ni obstajala, ker je zapadla v plačilo kasneje. Prenehala pa je na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve št. SV 977/08 z dne 15. 10. 2008, na podlagi katerega je bila vknjižena zastavna pravica za znesek 550.000,00 EUR pri spornih nepremičninah. Davčna dolžnica je te nepremičnine prevzela in z njimi razpolagala z zemljiškim pismom št. 27/2012. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, kot jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe.

5. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz tožbenega predloga izhaja, da tožnik izpodbija odločbo Davčnega urada Nova Gorica št. DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05) z dne 18. 9. 2013, izdano na podlagi prvega odstavka 175. člena ZDavP-2. Iz tožbenih navedb pa je razvidno, da se tožba v resnici nanaša na sklep št. DT 42916-80/2013,4 (11-3001-01) z dne 27. 5. 2014, s katerim je prvostopni davčni organ zavrnil vlogo tožnika za poplačilo obveznosti davčne dolžnice iz njegovih nepremičnin, ki ležijo v k. o. ... Zato je sodišče glede na vsebino tožbenih ugovorov v korist tožnika štelo, da izpodbija sklep z dne 27. 5. 2014. 8. Sodišče meni, da je davčni organ vlogo z dne 9. 10. 2013 vsaj preuranjeno obravnaval kot predlog za poplačilo obveznosti iz nepremičnin. Navedena vloga, naslovljena kot „Ugovor zoper odločbo DT 42914-38/2012-35 (11-3201-05)“, je bila namreč vložena v pritožbenem roku, po svoji vsebini pa je tako nejasna, da bi moral davčni organ z njo postopati po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v davčnem postopku uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2. Organ bi moral po mnenju sodišča tožnika pozvati k razjasnitvi vloge ter šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari. Naslov vloge namreč kaže na tožnikovo nestrinjanje z izdano odločbo, njena vsebina pa nasprotno izraža pripravljenost za poplačilo obveznosti. Ravno zaradi tega nasprotja bi moral davčni organ pred odločitvijo razjasniti naravo navedene vloge.

9. Ne gre namreč spregledati, da je davčni organ s tem, ko vloge ni obravnaval kot pritožbe, tožniku odvzel možnost sodnega varstva v zvezi z odločbo z dne 18. 9. 2013. Po določbi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno. Glede na navedeno bo davčni organ v ponovljenem postopku moral najprej razjasniti naravo vloge z dne 9. 10. 2013. Šele potem bo lahko odločil o njej oziroma jo odstopil v reševanje pritožbenemu organu.

10. V zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je bil navedeni sklep tožniku pravilno vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP. V upravnih spisih se nahaja vročilnica, ki kot javna listina izkazuje vročitev sklepa, zato tožnik zgolj s pavšalnim ugovorom, da mu sklep ni bil nikoli vročen, ne more uspeti. To pa posledično pomeni, da je imel tožnik možnost zoper sklep o izvršbi vložiti ugovor, v katerem bi lahko uveljavljal ugovore iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2. 11. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči v skladu z zgornjimi napotki sodišča. 12. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.