Jedro

Ker je tožničin oče izgubil življenje kot nemški orožnik in ne kot prisilni mobiliziranec, ji status žrtve vojnega nasilja ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 20.5.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G.R. z dne 13.11.2001, s katero je organ prve stopnje tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ter odločila da se tožničin zahtevek zavrne. V obrazložitvi je navedla, da tožničinemu očetu, posledično pa tudi tožnici, ne bi bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja-prisilnega mobiliziranca, ker je bil na Poljsko, kjer je bil pogrešan, premeščen kot nemški orožnik in ne kot prisilni mobiliziranec.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v celoti pritrdilo toženi stranki. Navaja, da je do statusa žrtve vojnega nasilja je po 8. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) upravičena oseba, katere eden od staršev je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Da je tožničin oče odšel v Nemčijo kot nemški stražnik (in da ni bil prisilno mobiliziran) je razvidno iz sklepa o razglasitvi J.Č. za mrtvega Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 3.10.2001, kakor tudi iz obvestila nemškega urada o obveščanju sorodnikov padlih svojcev v bivši nemški vojski z dne 12.2.2001, iz katerega izhaja, da o tožničinem očetu ni podatkov. Ker torej tožničinemu očetu statusa prisilnega mobiliziranca ne bi bilo mogoče priznati, tudi tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja-otrok starša umrlega v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožnica v pritožbi ugovarja, da ni pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je bil njen oče službeno premeščen v Š. kot orožnik v sklopu nemških vojaških sil. Navaja, da je bil premeščen predvsem zaradi pomoči svojim ljudem, ki so po vojni o tem tudi pričali, zaradi česar je mati dobila skromno denarno pomoč.

Slednje gotovo ne bi dobila, če oče ne bi bil zaveden in ne bi pomagal domačinom. Vztraja pri trditvah, da je bil njen oče prisilno mobiliziran in poslan na fronto v Š., čeprav je bil edini prehranjevalec družine in meni, da bi bil upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja po 1. členu ZZVN. Ponovno je poslala prošnje na B. in I. v Nemčijo, da ugotovijo, na kakšen način je bil pogrešan. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo. Za priznanje statusa, kot ga je uveljavljala tožnica je namreč potrebno izkazati smrt enega od staršev v okoliščinah, kot jih določa 8. odstavek 2. člena ZZVN. Tožnica je svoj zahtevek oprla na trditev, da je bil njen oče prisilno mobiliziran v nemško vojsko ter poslan na fronto v Š., kjer je bil med letoma 1944 in 1945 pogrešan. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča tožnica prisilne mobilizacije svojega očeta ni uspela dokazati. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 3.10.2001, ki ga je kot dokaz predložila tožnica, je sicer razvidno, da je bil njen oče v sklopu nemških sil pogrešan, ne izhaja pa, da bi bil v vanje tudi prisilno mobiliziran. Prisilne mobilizacije pa ne izkazuje niti potrdilo nemškega urada o obveščanju svojcev padlih v bivši nemški vojski, iz katerega izhaja, da o tožničinem očetu ni podatkov. Po zakonu je tožnica tista, ki v upravnem postopku nosi dokazno breme za svoje trditve in s tem odgovornost za uspeh dokazovanja, zato bi morala predložiti ali ponuditi zadostne dokaze, s katerimi bi zatrjevana dejstva izkazala (140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ker temu ni sledila, je tožena stranka ob pravilni presoji zbranih dokazov utemeljeno odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje ter zahtevek tožnice zavrnila, taka odločitev pa je bila pravilno potrjena z izpodbijano sodbo.

Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je tožnica poslala prošnjo na B. in I.S. v Nemčijo, saj bi morala eventualne nove dokaze predlagati že v tožbi. V pritožbi sme pritožnik predlagati izvedbo novih dokazov le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati do konca postopka na prvi stopnji, česar pa tožnica niti zatrjuje ne. Prav tako pa ni mogoče upoštevati navedb, da je družina po očetovi smrti živela v težkih razmerah, saj to pri presoji, ali je tožnica upravičena do uveljavljanega statusa, ni relevantno.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.