Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožnik s skrčitvijo tožbenega zahtevka ni več zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, oziroma do 21. 10. 2022, in jih zato tudi ni ugotavljalo. Tožnik je namreč v novi glavnici zajel zakonske zamudne obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, in od 9. 9. 2022 do 21. 10. 2022, ter jih prištel k prvotni glavnici. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti, kaj od takšnega vtoževanega zneska predstavlja glavnico in kaj obresti, česar pa ni storilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi prve tožene stranke pa se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki III izreka in delno v točki VI izreka glede odločitve o plačilu stroškov postopka prve tožene stranke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba prve tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke IV izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo zoper drugo toženko v točkah 1, 2 in 3 tožbenega zahtevka (točka I izreka) in postopek v tem delu ustavilo (točka II izreka). Razsodilo je, da je prva toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 30.041,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2022 do plačila (prvi odstavek točke III izreka), v presežku, za znesek 37.780,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Nadalje je prva toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za izgubljeni dohodek v neto znesku 8.040,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2018 do plačila in v neto znesku 8.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2020 do plačila (prvi odstavek točke IV izreka), v presežku, za plačilo odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku 3.519,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati davke oziroma dohodnino in prispevke od zneska neto prikrajšanja pri plači v znesku 30.400,00 EUR (točka V izreka) ter odločilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožniku solidarno plačati stroške postopka v znesku 22.348,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper točko III izreka (in zoper točko VI izreka, kolikor mu niso priznani višji stroški postopka) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in prvi toženki naloži v plačilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 66.302,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2022 do plačila, toženkama pa sorazmerno uspehu nerazdelno naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je pavšalno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem trpel v manjšem obsegu od zatrjevanega. Sodišče prve stopnje zaključuje, da zdravljenje tožnika po sedmih letih še vedno traja, kar pa naj bi bila posledica tega, da je tožnik nekatere predlagane načine zdravljenja odklonil. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. A. A., dr. med., vendar pa iz izvedenskega mnenja takšni zaključki ne izhajajo. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, katere medicinske metode zdravljenja naj bi tožnik odklonil, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila predlagana infiltracija poškodovanega mesta z Kenalogom in Xylokainom, iz izvedenskega mnenja pa ni razvidno, da je to kakorkoli vplivalo na trajanje zdravljenja, saj iz mnenja izhaja, da to le začasno zmanjša simptome vnetja. Ker sodišče prve stopnje napačno povzema izvedensko mnenje, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh okoliščin v zvezi z odklonitvijo navedene metode zdravljenja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bi sodišče prve stopnje drugače dokazno ocenilo razloge za odklonitev zdravljenja, bi tožniku priznalo telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem za celotno obdobje zdravljenja in ne samo za čas bolniškega staleža, ter mu iz tega naslova dosodilo višjo odškodnino. Glede obsega pravno priznane škode zaradi utrpele nepremoženjske škode v podobnih primerih, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ). Le pavšalno se je sklicevalo na sodno prakso, saj konkretnih sodnih odločb ni navedlo. Pri določanju višine odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo delna plačila druge toženke, ki je s plačilom zavarovalnine v znesku 48.000.00 EUR, upoštevaje 2 % odbitno franšizo, svojo obveznost v celoti izpolnila. Na podlagi delnega umika je tožnik v isti vlogi modificiral tožbeni zahtevek, s katerim preostale zahtevke uveljavlja le zoper prvo toženko v višini 67.821,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od preračuna dolga, t.j. od dne 22. 10. 2022 do plačila. Priložil je izračun dolga, ki upošteva plačila druge toženke. Sodišče prve stopnje je povzelo modificiran tožbeni zahtevek, vendar je delna plačila druge toženke upoštevalo tako, da je od celotne prisojene odškodnine v znesku 78.041,38 EUR odštelo delna plačila druge toženke v skupnem znesku 48.000,00 EUR. Preračun je napačen, saj je delna plačila druge toženke preprosto odštelo od glavnice oziroma prisojene odškodnine, ne da bi pri tem upoštevalo tudi zakonske zamudne obresti od vtoževanega datuma t.j. od 13. 7. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil po 288. členu OZ, ki določajo vrstni red poplačil. Preostanek dolga po priloženem preračunu je 21. 10. 2022 znašal 50.415,36 EUR in ne 30.041,38 EUR. Poleg pritožbe, ki jo je podal po svojem pooblaščencu, je tožnik v pritožbi podal še svoje pripombe na sodbo sodišča prve stopnje. Glede mavčnega škornja je navajal, da ga ni uničil, temveč da so mu ga 7 dni po poškodbi na pregledu prerezali in namestili nazaj tako, da so ga povezali s povojem. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je odklonil nekatere metode zdravljenja. Izpodbija stališče, da se čas zdravljenja šteje samo obdobje, ko je bil na 8-urnem bolniškem staležu. Izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede luskavice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 25.000,00 EUR (od zahtevanih 35.000,00 EUR) previsoka za najmanj 10.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova je največ 16.000,00 EUR. Ne gre spregledati ugotovitev sodnega izvedenca, da je tožnik odklonil nekatere varne in preverjene medicinske metode in s tem po mnenju sodišča prve stopnje v določenem obsegu vplival na zdravljenje in njegovo trajanje. Tožnik je 2. 8. 2012 (približno 14 dni po poškodbi) prišel na pregled z uničenim mavcem, kar po oceni sodnega izvedenca kaže na to, da je nogo obremenjeval, po presoji sodišča prve stopnje pa je šlo za ravnanje v nasprotju z navodili zdravnikov. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo obdobja bolečin in nepravilno zaključilo, da se upoštevajo vse ugotovljene nevšečnosti, ki jih je tožnik prestajal v času zdravljenja, saj ne bi smelo upoštevati tistih nevšečnosti, ki so bile posledica nadaljnjega zdravljenja tožnika, potem ko je zavestno odklonil določen poseg oziroma zdravljenje. Prisojena odškodnina ni odmerjena v skladu z obstoječo sodno prakso. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v celotnem vtoževanem znesku 35.000,00 EUR, je previsoka najmanj za 20.000,00 EUR, saj je tožnik upravičen do odškodnine v višini največ 17.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima tožnik posledice v smislu omejene gibljivosti levega stopala, zaradi česar je močno oviran pri dejavnostih (hoji po neravnem terenu in stopnicah, skrbi za vrt in sadovnjak, pri ukvarjanju s športom, vožnji z motorjem), izvedensko mnenje pa potrjuje tožnikove trajne anatomske in funkcionalne posledice. Sodišče prve stopnje je nekritično upoštevalo navedbe tožnika, ni pa se opredelilo do drugih ključnih dokazov, ki jih je predložila prva toženka, in ki v celoti izpodbijajo navedbe tožnika (tri tožnikove fotografije, ki jih je sam objavil na Facebook profilu po škodnem dogodku, in iz katerih je razvidno, da je še vedno športno aktiven, da opravlja dela na vrtu, ter da je mogoče sklepati, da še vedno lahko hodi po klancu navzgor). Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi izobraževanja v okviru poklicne rehabilitacije pod hudim stresom. Prva toženka je v procesu šolanja s tožnikom vseskozi sodelovala, mu pomagala pri izvajanju poklicne rehabilitacije in mu stalno zagotavljala ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje se do dokazov prve toženke v zvezi z ugotavljanjem duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni opredelilo oziroma jih dokazno ocenilo, zato je posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, izpodbijana sodba pa je v tem delu neobrazložena in pomanjkljiva. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzemalo zaključke izvedenke dr. B. B. Škodni dogodek z dne 12. 7. 2012 ni v vzročni zvezi z psihičnimi težavami, ki jih tožnik prvič navaja v avgustu leta 2014, zato sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati tožnikovih psihičnih težav. Podana je tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v odločilnih dejstvih nasprotuje izvedenim dokazom, predvsem listinam v spisu (izvedensko mnenje izvedenke dr. B. B. z dne 15. 2. 2020, dopolnilno izvedensko mnenje z dne 4. 10. 2021), ter zapisniku o zaslišanju izvedenke. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino premoženjske škode iz naslova prikrajšanja pri osebnem dohodku tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi tožnik v določeni meri napredoval tudi v prihodnje, čeprav ne bi dosegel najvišjega števila točk, in da je potrebno pri izračunu prikrajšanja pri plači upoštevati tudi razpoložljive podatke primerljivih delavcev, kar nujno terja določen kompromis. V zvezi z napredovanjem tožnika do 1550 točk pritožba izpostavlja, da tožnik (glede na izpovedi prič) ob normalnem teku stvari ne bi napredoval na delovno mesto vodje (1550 točk) niti do delovnega mesta namestnik vodje (1450 točk). Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da tožnik prejema plačo 1350 točk. Ker sodba nasprotuje izvedenim dokazom, je podana tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, če bi spremenilo izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta zavrnitev po nasprotni stranki vložene pritožbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba prve toženke pa delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je 12. 7. 2012 utrpel na delu pri prvi toženki. V dosedanjem teku postopka je bilo s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 877/2017 z dne 14. 3. 2018, v zvezi z vmesno sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 208/2015 z dne 12. 7. 2017, pravnomočno odločeno, da sta toženki po temelju v celoti odškodninsko odgovorni za škodo, ki je tožniku nastala v navedenem škodnem dogodku. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 157/2018 z dne 16. 4. 2019 revizijo prve toženke zoper sodbo Pdp 877/2017 zavrnilo.

8. Tožnik je uveljavljal plačilo glavnice v znesku 88,997,67 EUR, in sicer odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 74.000,00 EUR, od tega 35.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah, 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000,00 EUR zaradi skaženosti; za materialno škodo pa odškodnino v znesku 14.997,67 EUR, od tega 2.420,17 EUR potnih stroškov, 2.400,00 EUR za tujo pomoč, 20,00 EUR za doplačilo dokolenskega mavca, 157,50 EUR za bivanje v zdravilišču Terme C. ter 10,000,00 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od 12. 7. 2012 do 16. 6. 2015. Plačilo navedene glavnice je uveljavljal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2015 do plačila.

9. Druga toženka je tožniku 1. 9. 2022 nakazala znesek glavnice 37.500,00 EUR, dne 9. 9. 2022 pa še znesek 7.875,00 EUR iz naslova neto izgube na dohodku ter plačala akontacijo dohodnine v znesku 2.625,00 EUR. Skupaj je plačala 48.000,00 EUR glavnice. Dne 1. 9. 2022 je tožniku plačala tudi zakonske zamudne obresti v znesku 27.408,32 EUR.

10. Po izpolnitvi druge toženke je tožnik zoper njo delno umaknil tožbo z vlogo z dne 24. 10. 2022 (vsebina točke III izreka sodbe) in deloma skrčil tožbeni zahtevek do prve toženke tako, da od nje zahteva plačilo glavnice v znesku 67.821,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 22. 10. 2022 do plačila. Kot izhaja iz tožnikovega izračuna, je novo glavnico izračunal tako, da je prvotno glavnico v znesku 88.997,67 EUR obrestoval od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, od tako dobljenega zneska 139.854,78 EUR odštel delno plačilo druge toženke v znesku 27.408,32 EUR, od tako izračunanega zneska 112.446,46 EUR pa odštel še plačilo druge toženke v višini 37.500,00 EUR. Od tako izračunanega zneska 74.946,46 EUR je tožnik odštel še znesek 7.875,00 EUR in tako dobil znesek 67.202,87 EUR, ki ga je nato obrestoval za čas od 9. 9. 2022 do 21. 10. 2022, kar je znašalo 618,63 EUR, ta znesek je prištel k 67.202,87 EUR ter tako izračunal novo glavnico v višini 67.821,51 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo odškodnino v znesku 78.041,38 EUR, od tega 64.000,00 EUR za negmotno škodo (25.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za strah, 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.000,00 EUR za skaženost), 4.556,67 EUR materialnih stroškov (2.420,17 EUR za potne stroške, 1.980,00 EUR za tujo pomoč, 136,50 EUR za bivanje v Termah C. in 20,00 EUR doplačila za dokolenski mavec), ter 9.484,71 EUR iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od 12. 7. 2012 do 31. 5. 2015. Od tako prisojene odškodnine v točki III izreka, je odštelo 48.000,o0 EUR kot znesek glavnice, ter tožniku od tako dosojenega zneska glavnice priznalo zakonske zamudne obresti (le) od 22. 10. 2022 dalje. Tožnik v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri določanju višine odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo napačno upoštevalo delna plačila druge toženke, ki je s plačilom zavarovalnine v znesku 48.000,00 EUR, upoštevaje 2 % odbitno franšizo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svojo obveznost v celoti izpolnila.

12. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožnik s skrčitvijo tožbenega zahtevka ni več zahteval plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, oziroma do 21. 10. 2022, in jih zato tudi ni ugotavljalo. Tožnik je namreč v novi glavnici zajel zakonske zamudne obresti za čas od 13. 7. 2015 do 31. 8. 2022, in od 9. 9. 2022 do 21. 10. 2022, ter jih prištel k prvotni glavnici. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti, kaj od takšnega vtoževanega zneska predstavlja glavnico in kaj obresti, česar pa ni storilo.

13. Ker torej sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, posledično ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na višino preostale obveznosti prve toženke. Glede na to, da iz izračuna, ki ga je tožnik predložil k modifikaciji tožbenega zahtevka, ni razvidno, kolikšen znesek nove glavnice predstavljajo zakonske zamudne obresti (čeprav jih je glede na zgoraj navedeno tožnik zajel v modificiranem tožbenem zahtevku), pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ni moglo samo odpraviti. Zato je pritožbi tožnika in prve toženke ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na prvo toženko. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališče pritožbenega sodišča ter navedeno pomanjkljivost odpraviti v okviru materialnega procesnega vodstva tako, da bo tožnika pozvalo k jasni opredelitvi, kaj predstavlja znesek nove glavnice oziroma kako je pri postavitvi modificiranega zahtevka upošteval poplačila druge toženke, ter nato izplačila druge toženke pravilno upoštevati pri določitvi preostale obveznosti prve toženke.

14. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da ne bo samo odpravljalo pomanjkljivosti in samo ugotavljalo dejanskega stanje glede pravilnega upoštevanja izplačil druge toženke. Če bi pritožbeno sodišče prvič ugotovilo ta dejstva, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v točki III izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeno sodišče šteje, da je za nadaljnji potek postopka smotrno, da se opredeli tudi do pritožbenih navedb tožnika in prve toženke, ki se nanašajo na dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

16. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ pa je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 12. 7. 2012 pri udarcu in stisnjenju zgornjega dela levega stopala in stisnjenja goleni nad peto z veliko silo utrpel zlom čolničaste kosti levega stopala in odrgnine v predelu leve Ahilove tetive. Pri zlomu, ki predstavlja srednje hudo poškodbo, je bila prekinjena kostna kontinuiteta čolničaste kosti ter stisnjena okoliška mehka tkiva, kar je imelo za takojšnjo posledično krvavitev v stopalo, oteklino in popolno oslabitev stopala za gibanje in podporo telesa. Zlom čolnička se je zacelil šele po spoju glavnih odlomkov z enim vijakom in prenosu kostnih delcev iz okolice čolnička v predel zloma, pri čemer je zlom zarasel s kostno celino, ki ima enake mehanične lastnosti kot nepoškodovana kost, vendar kost deformira. Poškodovana okoliška tkiva so zarasla z brazgotino. Tožnik je čutil stalne hude bolečine skupno 19 dni in občasne hude teden dni, srednje hude je trpel mesec dni, lahke bolečine tri tedne, občasno pa jih tožnik še vedno trpi ob spremembah vremena, preutrujenosti in pritisku na stopalo, pri čemer je sodni izvedenec njihovo trajanje ocenil v kumulativnem obsegu dveh mesecev. Tožnik je sedem mesecev hodil z berglami, potreboval je tujo pomoč pri oskrbovanju samega sebe, mavec je nosil dva meseca in pol, potreboval je pomoč pri prinašanju, pripravi in postrežbi hrane, osebni higieni, prevozih, vzdrževanju bivališča in pripravi ležišča. Hospitaliziran je bil 12 dni, imel dve operaciji v splošni anesteziji, 16 ionizirajočih sevanj v trajanju dela sekunde in dve dlje časa trajajoči sevanji, pri katerih je prejel dozo sevanja, ki je večja od letne dovoljene profesionalne doze žarkov. Tri mesece je izvajal vodene fizikalne terapije v bolnišnici in v zdravilišču, opravil dve MR preiskavi, dva dni obvezno miroval v postelji, imel 138 kontrolnih pregledov, nosil je ortopedska obuvala, štiri leta je imel kovinski vijak v čolničasti kosti, moral je hladiti stopalo ter prejemal sredstva za zmanjšanje strjevanja krvi v obliki injekcij. V bolniškem staležu je bil od 12. 7. 2012 do 16. 5. 2015, od 19. 1. 2013 je bil zmožen za delo s polovičnim delovnim časom.

18. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca za travmatologijo prof. dr. A. A. ugotovilo, da je tožnik utrpel trajne anatomske in funkcionalne posledice. Anatomske se odražajo v obliki brazgotin na hrbtišču stopala ter oslabitvi kostnega tkiva čolničaste kosti. Sklepi so degenerativno spremenjeni, sklepna špranja je vsaj na enem mestu zožena, tam je tudi uničen hrustanec, kar daje temelj za nastanek osteoartroze. Čolničasta kost je deformirana na mestu zloma in v poteku vrtine za osteosintetski vijak. Kot funkcionalna posledica je podana zmanjšana občutljivost brazgotin na dotik in povečana občutljivost na pritisk, zmanjšana stabilnost stopala ter groba moč stopalnih mišic. Tožnik je znatno oviran pri hoji po stopnicah, strmem terenu, lestvah in neravnem terenu, ni zmožen prenašanja težkih bremen in premikanja predmetov z levo nogo. Oviran je pri vožnji avtomobila s prestavami in pri športnem udejstvovanju. Nositi mora mehke čevlje, ne more nositi modne obutve, ne more dobro teči, pri čemer sta domet in hitrost hoje zmanjšani za 1/3 v primerjavi s sposobnostjo pred poškodbo, prav tako ne sme doskočiti na levo stopalo. Oslabljen je refleksni lok, zato je stopalo bolj ranljivo, tožnik pa mora brazgotino negovati in se izogibati soncu.

19. Zaradi trajnih posledic poškodbe je tožnik trajno nezmožen za plezanje, smučanje, bordanje in manj zmožen za vožnjo motornega kolesa, v katero mora vlagati več truda. Vse življenje bo imel občasne lahke bolečine v stopalu, ki bodo trajale kumulativno teden dni vsako leto tožnikovega življenja, pri čemer se bosta intenziteta in trajanje bolečin povečali, če se bo do popolnosti razvilo degenerativno stanje v smislu osteoartroze. Zaradi posledic poškodbe je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana mu je pravica do poklicne rehabilitacije, šolanje v okviru rehabilitacije pa mu vzame ogromno energije in časa. Pred nezgodo se je ukvarjal s plezanjem, pohodništvom, tenisom, deskanjem in motociklizmom, česar po nezgodi ne zmore več. Precej je oviran pri urejanju okolice hiše, za katero je pred nezgodo skrbel sam. Močno so ga prizadele posledice na poklicnem področju, saj mu je dodeljeno delo, za katerega ni potrebno nobeno posebno znanje.

20. Na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za psihiatrijo dr. B. B. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri tožniku podane trajne psihične posledice, ki se odražajo v zmanjšanjem samospoštovanju, sposobnosti za delo in za vzdrževanje družine ter so povezane z opisanim dejstvom, da se tožnik po poškodbi v delovnem okolju ne more znova uveljaviti in hkrati ne more zamenjati zaposlitve, dokler ne bo zdrav. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitev izvedenke, da tožnik zaradi škodnega dogodka trpi posledice, povezane z ravnanji prve toženke kot delodajalca, ki mu daje na različne načine vedeti, da pri njen ni zaželen in ki ga je po pridobitvi dodatne izobrazbe razporedila na delo, za katerega se ne zahteva nobena izobrazba, kar tožnika prizadene in mu daje občutek, da je ujetnik dejanskih razmer, saj ga pri menjavi službe ovirajo posledice obravnavane poškodbe. Takšno stanje negativno vpliva na tožnikovo samopodobo in mu povzroča občutek nemoči pri vplivanju na izboljšanje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo starost tožnika 27 let ob nezgodi, kar predpostavlja več-desetletno obdobje trajanja navedenih posledic.

21. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečnine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo odškodnino v znesku 25.000,00 EUR (od vtoževnih 35.000,00 EUR) in 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Skupaj s priznano odškodnino za strah in skaženost, oboje po 2.000,00 EUR (v tem delu pritožba prve toženke ni obrazložena), je tožniku prisodilo 64.000,00 EUR oziroma 45 povprečnih neto plač (povprečna neto plača je po podatkih SURS v decembru 2022 znašala 1.419,56 EUR).1

22. Pritožba tožnika sicer utemeljeno navaja, da se je sodišče prve stopnje le pavšalno sklicevalo na sodno prakso v podobnih primerih, ne da bi navedlo sodne odločbe, ki bi to potrjevale, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na zgornje ugotovitve odškodnina po obeh postavkah dosojena v okviru obstoječe sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih.

23. Tako je bila v zadevi II Ips 701/2006 oškodovanki dosojena odškodnina v višini 42,56 povprečnih plač za zdrobljen zlom leve petnice s primerljivimi posledicami, in sicer s trajnimi hudimi telesnimi bolečinami 11 dni, občasnimi hudimi 10 dni, trajnimi srednje hudimi 25 dni, občasnimi srednje hudimi 20 dni, trajnimi lahkimi bolečinami v trajanju treh mesecev, občasne lahke bolečine pa čuti še vedno. Opravila je številna RTG slikanja, mavec je nosila 93 dni, tri mesece hodila z berglami, skupni čas zdravljenja je trajal 7 mesecev, imela je številne specialistične (16x) in kontrolne preglede, 20x pogovor s psihologom, 5x pregled pri psihiatru, zaradi poškodbe pa je gibljivost v levem gležnju in stopalu močno omejena. Težave ima pri hoji in daljši stoji ter ob spremembah vremena, težje opravlja delo v službi (sedaj ima sedeče delo), ovirana je pri sprehodih in pri opravljanju gospodinjskih del, gibljivost v levem gležnju in stopalu je močno omejena. Ostala ji je tudi blaga kognitivna motnja (težave usmerjanja in vzdrževanja pozornosti, osredotočanja, spominske težave).

24. V zadevi II Ips 97/2009 je bila pri podobnih telesnih bolečinah kot pri tožniku (trajnih hudih bolečin 6 dni, občasnih hudih 7 dni, zmernih trajnih 30 dni in še vedno prisotnih občasnih lažjih bolečin predvsem pri obremenitvah pri dalj časa trajajoči hoji in stoji, pri spremembah vremena in pri dvigovanju težkih predmetov) ter nevšečnostih med zdravljenjem (preiskave pred operacijami, infuzija, injekcije, zdravila proti strjevanju krvi, številna RTG slikanja, mavčeva imobilizacija (več mesecev), hoja s pomočjo dveh bergel, bolniški stalež od 1. 9. 1998 do 21. 12. 1999, ter funkcionalnimi posledicami (nesposobnost daljše hoje, stoje, hoje po neravnem terenu, otežene hoje po stopnicah, nezmožnost opravljanja težjih fizičnih del, omejenost pri rekreativnih dejavnostih, še trajajoča uporaba bergel zaradi razbremenitve poškodovane noge, opustitev številnih športnih dejavnosti, plesa, omejitve pri delu, invalidnost I. kategorije) bila določena odškodnina v višini 53 plač, pri čemer ne gre spregledati že navedene I. kategorije invalidnosti ter še trajajoče uporabe bergel, prav tako pa tudi, da oškodovanec ni utrpel le poškodbo stopala, temveč tudi kolena, kar utemeljuje nekoliko višjo odškodnino.

25. V zadevi II Ips 571/2005 je bila določena odškodnina v višini 34 povprečnih plač za spiralni zlom desne golenice, prelom zgornjega dela desne mečnice ter poškodbo globokega golenskega živca, kar je podobno vplivalo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti (nezmožnost teka, dolgotrajne hoje, težji počep, nezmožnost pokleka na desno koleno, onemogočene so vse športne aktivnosti povezane z elementi teka in poskoka), vendar pa se je kost zacelila v dobrem položaju s kostno celino in ima enake biološke vrednosti kot normalna kost (odločba ne navaja možnost nastanka artroze kot v tožnikovem primeru), oškodovanec pa je tudi starejši kot tožnik (starostna skupina 35 do 40 let), kar utemeljuje nekoliko nižji znesek odškodnine.

26. V navedenih zadevah je primerljiva tako skupna višina odškodnine po vseh postavkah, kot tudi zneski iz naslova odškodnine za telesne bolečine med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina, kot jo uveljavlja tožnik, je po podatkih sodne prakse priznana v težjih primerih, npr. 71 plač v zadevi II Dor 240/2014, 67,1 plače v zadevi II Ips 328/2014, odškodnina, kot jo predlaga prva toženka, pa v bistveno lažjih primerih, npr. 33 plač v zadevi II Ips 587/98. 27. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je upravičen do višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ker naj bi zdravljenje še vedno trajalo, pritožbeno sodišče meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je treba kot čas zdravljenja upoštevati zlasti čas trajanja bolniškega staleža od 12. 7. 2012 do 16. 5. 2015, oziroma dejstvo, da je bil od 19. 1. 2013 zmožen za delo s krajšim delovnim časom. Niso odločilne ugotovitve izvedenca prof. dr. A. A., da je tožnik odklonil predlagano infiltracijo poškodovanega mesta z Kenalogom in Xylokainom. Vse ostale ugotovitve, ki se nanašajo na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, bistveno pretehtajo nad ugotovitvijo izvedenca iz dopolnitve izvedenskega mnenja, da je bila tožniku infiltracija predlagana na pregledu v Ortopedski bolnišnici D. 18. 7. 2019, torej več kot sedem let po poškodbi in štiri leta po vložitvi tožbe (9. 7. 2015). Pritožbeno sodišče poudarja, da dejstvo vložitve tožbe v odškodninski zadevi običajno predpostavlja, da je zdravstveno stanje dokončno oziroma so posledice znane, zato upoštevanje časa zdravljenja, ki naj bi trajal še dolgo časa potem, ko je oškodovanec že vložil tožbo, v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno. Izvedenec v dopolnitvi mnenja tudi ni konkretiziral, kako naj bi odklonitev infiltracije vplivala na podaljšanje zdravljenja, niti ni konkretno pojasnil, kako naj bi dejstvo, da je tožnik 2. 8. 2012 (približno 14 dni po poškodbi) prišel na pregled z uničenim mavcem, kar naj bi po oceni sodnega izvedenca kazalo na to, da je nogo obremenjeval, vplivalo na trajanje tožnikovega zdravljenja, posebej ob dejstvu, da pritožnika njegovega zaslišanja nista zahtevala, da bi se razčistile te okoliščine. Zato pritožbi ne moreta uspešno izpodbijati dejanskega stanja v zvezi z navedenimi okoliščinami oziroma stališčem sodišča prve stopnje glede trajanja zdravljenja.

28. Pritožba prve toženke tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo navedbe tožnika, ni pa se opredelilo do njenih navedb oziroma drugih ključnih dokazov, ki jih je predložila prva toženka, in ki v celoti izpodbijajo navedbe tožnika (tri tožnikove fotografije s Facebook-a). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri dejavnostih, ki naj bi bile razvidne iz fotografij, oviran in ne v celoti onemogočen, zato te slike po stališču pritožbenega sodišča ne morejo biti odločilne.

29. Glede na zgoraj naveden obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je torej dosojeni znesek 25.000,00 EUR primeren. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na priznanje odškodnine iz obeh naslovov, niso utemeljeni očitki obeh pritožb, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar naj bi predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), oziroma kot navaja pritožba tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje napačno oziroma protispisno povzelo ugotovitve izvedenca prof. dr. A. A. Zato tudi ni podana uveljvaljana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi ugotovitve sodne izvedenke psihiatrinje prof. dr. B. B. Eventualne predhodne psihične težave tožnika, ki jih izpostavlja pritožba prve toženke, namreč ne morejo biti odločilne, saj mora delodajalec delavca sprejeti takšnega kot je (t. i. teorija jajčne lupine). Pritožba prve toženke v zvezi z ugotovitvami izvedenke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče pravilno povzelo vsebino izvedenskega mnenja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prve toženke, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi izobraževanja v okviru poklicne rehabilitacije pod hudim stresom, saj je glede tega dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

30. Pritožba prve toženke tudi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu točke IV izreka glede priznanja nadomestila zaradi prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 6. 2015 do 30. 30. 2018 v neto znesku 11.560,00 EUR in za obdobje od 1. 4. 2018 do 31. 5. 2020 v neto znesku 8.840,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.2 Tožnik je ves čas zaposlitve pri prvi toženki opravljal delo na delovnem mestu nastavljalec strojev, po vrnitvi na delo po škodnem dogodku pa je bil razporejen na delovno mesto nastavljalec strojev na brizganju plastike z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu za ekonomijo mag. E. E. pravilno naložilo, da naj kot osnovo za izračun prikrajšanja v vtoževanem obdobju uporabi podatke o plačah delavcev na istem delovnem mestu, na katerem je pred nezgodo delo opravljal tožnik, pri čemer je v bistvenem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče samodejno izključiti možnosti tožnikovega napredovanja ob običajnem teku stvari. Pri ugotavljanju višine plače, ki bi jo tožnik prejemal, če do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, je pravilno upoštevalo pravni standard "normalnega teka stvari", na podlagi katerega se šteje, da bi tožnik, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, še vedno delal na istem delovnem mestu kot pred nezgodo in bi na podlagi svoje delovne uspešnosti pridobil višji plačni indeks. Zato je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča pri odločanju pravilno upoštevalo okoliščino, da bi tožnik v določeni meri napredoval tudi v prihodnje, čeprav morda ne bi dosegel najvišjega števila točk oziroma indeksa 1550, in da je potrebno pri izračunu prikrajšanja pri plači upoštevati tudi razpoložljive podatke primerljivih delavcev, kar nujno terja določen kompromis.

31. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da nihče od delavcev pri prvi toženki ni bil v identičnem položaju kot tožnik in da je posledično pri izračunu potrebno upoštevati kar najbolj primerljive položaje. Glede napredovanja do 1550 točk in s tem do najvišjega plačnega indeksa na delovnem mestu je zaključilo, da izvedeni dokazi vzbujajo dvom v to, da bi tožnik tudi dejansko dosegel najvišje možno napredovanje na delovnem mestu. Pritožba prve toženke neutemeljeno navaja, da glede na izpovedi prič tožnik ob normalnem teku stvari ne bi napredoval na delovno mesto vodje niti do delovnega mesta namestnik vodje (1450 točk). Pri tem je namreč ugotovilo, da je večje število primerljivih delavcev, ki so bili sicer v slabšem izhodiščnem položaju kot tožnik, vendar so maksimalno napredovali, zato je pravilno štelo, da tak pristop ne favorizira nobene od strank in omogoča v danih okoliščinah tudi najpravičnejše ovrednotenje tožnikovega prikrajšanja, ponovno ob poudarku, da pri prvi toženki ni delavca, ki bi bil v povsem primerljivem položaju s tožnikovim, ter da so ostali vsi napredovali, tudi če so bili v slabšem izhodiščnem razredu kot tožnik. Glede na navedeno pritožba prve toženke tudi neutemeljeno nasprotuje sami višini izračuna, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja. V tem delu je pritožba prve toženke glede na že pojasnjeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

32. Ostale navedbe v pritožbah niso bistvene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/10891. 2 Zahtevek za obdobje od 12. 7. 2012 do 16. 6. 2015 v neto znesku 10.000,00 EUR je predmet odločitve v točki III izreka, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo.