Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ta v nerazveljavljenem delu glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna v 15 dneh, da ne bo izvršbe, plačati tožniku Ž.V. znesek 3,373.762,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,112.950,00 SIT od 28.9.1998 dalje, od zneska 77.812,00 SIT od 9.9.1997 dalje do plačila in od zneska 83.000,00 SIT od 10.6.1997 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,373.762,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,212.950,00 SIT od 28.9.1998 dalje do plačila, od zneska 77.812,00 SIT od 9.9.1997 dalje do plačila in od zneska 83.000,00 SIT od 10.6.1997 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti razveljavilo nad 200.000,00 SIT ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, zaradi česar je odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor njeni pritožbi ni bilo ugodeno, revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje dosojene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem na znesek 600.000,00 SIT, odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa na znesek 1,500.000,00 SIT. Meni, da je dosojena odškodnina iz navedenih dveh naslovov nesorazmerna tako glede na obseg škode, ki jo je utrpel tožnik kot tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi. Pri tem se posebej sklicuje na ugotovitev izvedenca nevrološke stroke, da je tožnik utrpel le lažjo poškodbo.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba in razlaga določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo zahteva ugotovitev obsega nastale škode in njeno uvrstitev v eno od primerljivih kategorij, da bi tako - ob dolžni individualizaciji - ne prihajalo do odškodninskih odmer, ki bi odstopale od podobnih primerov lažjih, hujših ali katastrofalnih škod. Sodišče druge stopnje je v tej smeri presodilo, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine, odškodnino za tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti (na revizijski stopnji sta sporni le omenjeni postavki) odmerilo v pravilni višini. Sledilo je mnenjema izvedencev ortopeda in nevrologa o oblikah in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter trajnih posledicah, ki zmanjšujejo tožnikove življenjske aktivnosti in mu povzročajo duševne bolečine. Nevrolog je sicer ocenil, da je tožnik "z nevrološke strani" utrpel le lažjo poškodbo, vendar je v celoti vzeto škodo po njenem obsegu le mogoče uvrstiti med primere škod, ki znatno prizadenejo oškodovanca. Gre za kraniocerebralno travmo s poškodbami čela in obraznega živca (s posledičnim popoškodbenim glavobolom), za zdrobitveni zlom leve koželjnice in udarnino hrbta. Tu ne kaže ponavljati opisa telesnih bolečin in nevšečnosti, kar v podrobnostih vsebuje izpodbijana sodba. Poudariti pa je treba dvakratno, čeprav krajšo hospitalizacijo s kirurško oskrbo ter dvomesečno nošenje doramenske mavčeve longete. Telesne bolečine se bodo tožniku ob forsiranih gibih in obremenitvah pojavljale tudi v bodoče. Škoda iz obravnavanega naslova torej ni tako majhna, kot jo prikazuje revizija. Tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da sta sodišči nižjih stopenj ravnali pravilno, ko sta tožniku za to obliko škode odmerili odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT.

Revizija pa ima prav v trditvi, da je odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena. Nevrološke posledice niso izrazite, kažejo pa se v senzibilitetnih motnjah po levi polovici tožnikovega čela ter vzdražljivosti zaradi občasnih glavobolov. Ne glede na odstotek prizadetosti, ki ga je navedel nevrolog, gre vendarle za posledice možganske travme, ki ne posegajo globlje v tožnikovo duševnost. Čeprav gre v obsegu ostalih posledic ortopedske narave za opaznejše težave (blokada vrtljivosti leve podlahti in s tem oviranje pri življenjskih aktivnostih) je dosojena odškodnina iz tega naslova za 700.000,00 SIT previsoka. Pri poklicnem delu namreč tožnik ni oviran. Primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse, ko je podana le oviranost pri opravilih izven poklica, namreč ne omogoča odškodnine v znesku 2,500.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v tem delu spremenilo in tožniku odmerilo iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti odškodnino v znesku 1,800.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje je revizijskemu sodišču narekovala sodbeni izrek, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 3,200.000,00 SIT (1,000.000,00 SIT zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti, 200.000,00 SIT zaradi prestanega strahu, 1,800.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 200.000,00 SIT iz naslova doslej dosojene in revizijsko neprerekane višine odškodnine ob duševnih bolečinah zaradi skaženosti). K temu je treba prišteti še posamezne zneske premoženjske škode, ki so po višini med strankama neosporavani.

Ker je sodišče druge stopnje ob delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na odločitev o odškodnini za duševne bolečine ob skaženosti preko zneska 200.000,00 SIT, razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je revizijsko sodišče odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški (166. člen ZPP).