Jedro

Ker v primeru razveljavitve odločbe o izbiri pristojna komisija za pritožbe po uradni dolžnosti razveljavi akt o imenovanju in pogodbo o zaposlitvi in ker glede na ekonomsko moč tožene stranke izplačilo morebitno odškodnine ne more biti vprašljivo, sodišče ne najde nobenega razloga, zaradi katerega bi bila lahko izvršitev njegove odločbe v glavni zadevi kakorkoli otežena, oziroma zaradi katerega bi bila učinkovitost sodnega varstva brez izdaje začasne odredbe kakorkoli okrnjena, zato morebitne škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku, ni mogoče šteti za težko nadomestljivo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

: Tožnik je dne 8. 3. 2007 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložil tožbo zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. ..., z dne 21. 2. 2007. S tem sklepom je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o neizbiri tožnika na prosto uradniško delovno mesto, št. ... z dne 29. 1. 2007. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da obrazložitev prvostopnega sklepa o neizbiri tožnika na prosto uradniško delovno mesto ne vsebuje meril za izbiro, skupnega seštevka točk in tudi ne obrazložitve ocene najprimernejše kandidatke, kar v skladu s 7. točko 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, dalje ZUP), predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Ker pa vse bistvene kršitve pravil upravnega postopka praviloma učinkujejo kot relativne bistvene kršitve, je tožena stranka v pritožbenem postopku te kršitve odpravila in tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi navaja, da v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka v zvezi z materialnim pravom, kršitve pa so vplivale na pravilnost odločitve. Zatrjuje vrsto nepravilnosti v izbirnem postopku, zaradi katerih mu je kršena pravica, da se pod enakimi pogoji poteguje za zasedbo delovnega mesta, s tem pa je podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Oba sklepa nista obrazložena tako, da bi se ju dalo preizkusiti, tožena stranka pa z izpodbijanim sklepom v okviru reševanja pritožbe nepravilnosti ni pravilno in zakonito sanirala, ker ni odpravila izpodbijanega sklepa, zato je tudi njen sklep nezakonit. Tožnik zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri sodišču predlaga, naj do pravnomočne rešitve upravnega spora zadrži sklep o izbiri Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z razpisom v Uradnem listu RS, št. 132/06, z dne 15. 12. 2006 (strokovni sodelavec na evidenčnem oddelku), ter o tem obvesti Vrhovno sodišče RS in vse kandidate za zasedbo prostega delovnega mesta.

V obrazložitvi zahteve navaja, da bi bilo v primeru, če bi se sklep o izbiri realiziral, pravno varstvo v tem upravnem sporu neučinkovito v zvezi s 23. členom Ustave in 13. členom EKČP. Podana je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in je zato že po sami naravi zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena. Meni, da je verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala. Z odredbo bi se preprečil nastanek težko nadomestljive škode, saj če bi se zaposlitev realizirala, ne bi bilo več učinkovitega pravnega varstva.

Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe nemudoma po prejemu poslalo toženi stranki v odgovor ter v skladu s 3. odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) od nje zahtevalo, naj pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo, ter ji glede zahteve za izdajo začasne odredbe za to postavilo rok treh dni. Tožena stranka vse do izteka sedemdnevnega roka, ki ga za odločitev o izdaji začasni odredbe predpisuje 5. odstavek 32. člena ZUS-1, ni odgovorila, zato je sodišče odločilo o stvari brez spisov, na podlagi navedb tožnika.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

Tožnik v zahtevi sicer ne navaja izrecno, kakšna škoda naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, niti zakaj naj bi bila ta škoda težko popravljiva. Mogoče pa je povzeti, da meni, da bi bila v primeru zasedbe prostega uradniškega delovnega mesta na podlagi izpodbijane odločbe izvršitev sodne odločbe, če bi v sporu uspel, nemogoča ali zelo otežena, oziroma, da bi bila v takem primeru kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva. Glede utemeljenosti teh navedb se sklicuje zgolj na "samo naravo" zadeve.

Obseg sodnega varstva pravic v upravnem sporu za kandidata, ki se je prijavil na javni natečaj, pa ni bil izbran, opredeljuje 5. odstavek 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 32/06 - uradno prečiščeno besedilo 2, dalje ZJU). Po tej zakonski določbi Upravno sodišče v primeru, ko ugotovi, da je tožba utemeljena, lahko prisodi prizadetemu odškodnino v višini najmanj ene in največ treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je potegoval, le če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, pa lahko Upravno sodišče odločbo o izbiri razveljavi. V primeru razveljavitve odločbe o izbiri pristojna komisija za pritožbe po uradni dolžnosti razveljavi akt o imenovanju in pogodbo o zaposlitvi.

Opisana zakonska ureditev torej tožniku v primeru uspeha v upravnem sporu zagotavlja odškodnino, v nekaterih primerih pa tudi razveljavitev vseh aktov, na podlagi katerih je bila na prosto uradniško mesto zaposlena druga oseba, torej dejansko ponovno sprostitev tega uradniškega delovnega mesta. Glede na ekonomsko moč tožene stranke izplačilo morebitno odškodnine ne more biti vprašljivo, do razveljavitve akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi - torej do ponovne sprostitve uradniškega delovnega mesta - pa pride po uradni dolžnosti. Sodišče zato ne najde nobenega razloga, zaradi katerega bi bila lahko izvršitev njegove odločbe v glavni zadevi kakorkoli otežena, oziroma zaradi katerega bi bila učinkovitost sodnega varstva brez izdaje začasne odredbe kakorkoli okrnjena. Ker takega razloga ne navaja niti tožnik, sodišče ugotavlja, da morebitne škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku, ni mogoče šteti za težko nadomestljivo. To pomeni, da ne obstajajo razlogi za izdajo začasne odredbe, predpisani v 2. odstavku 32. člena ZUS-1, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.