Jedro

Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena in 6. alinejo 144. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper obdolženega B. B., zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca (v nadaljevanju pritožnik) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3.Na pritožbo pritožnika je obdolženi B. B. podal laični odgovor, v katerem pritožbi smiselno nasprotuje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ob preizkusu obtožnega predloga na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena in 6. alinejo 144. člena ZKP obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo z obrazložitvijo, da obtožni predlog ni bil vložen s strani upravičenega tožilca, saj glede na opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz tenorja obtožbe, oškodovancu kot tožilcu ni mogoče podeliti statusa oškodovanca. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožnik utemeljeno nasprotuje.

6.Pri presoji vprašanja, ali je bil obtožni predlog vložen s strani upravičenega tožilca, je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilnih izhodišč: da je lahko oškodovanec kot tožilec samo tista fizična ali pravna oseba, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovana, torej tisti, katerega osebna ali premoženjska pravica je prekršena ali ogrožena; in da morajo biti v primeru prevzema kazenskega pregona zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj, ki prvenstveno varujejo drug objekt oziroma dobrino, takšne okoliščine razvidne iz konkretnega opisa kaznivega dejanja. Vendar pa je nato napačno presodilo, da iz konkretnega opisa ni razvidno, da je bila oškodovancu kot tožilcu s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Kot utemeljeno navaja pritožnik, je namreč v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic. Navedeno namreč presega zahteve o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1, upoštevaje, da za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje, če priča v pravdnem postopku izpove po krivem, in je torej z opisom vsebine lažne izpovedbe v pravdnem postopku zahtevi po konkretizaciji zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja zadoščeno.

7.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da A. A. v konkretni kazenski zadevi nima statusa oškodovanca in posledično pravice, da kot oškodovanec kot tožilec nadaljuje kazenski pregon zoper obdolženca. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče je zato pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14487/2016 z dne 7. 6. 2017.