Jedro

Sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka (3. odst. 191. čl. ZPP) terja tudi presojo s stališča bistvenih sestavin vsebine tožbe (186. čl. ZPP). Tožnik mora namreč med drugim navesti tudi dejstva, na katera opira svoj zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti in neučinkovitosti treh lastnoročnih oporok pokojnega L.V.G., umrlega 20.5.1991, ki so bile napravljene dne 7.6.1982. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je med pravdo spremenil dejansko in pravno podlago svojega zahtevka. Ko je predlagal zaslišanje grafologa je kot pravno podlago začel uveljavljati določbo 60. člena zakona o dedovanju. Sodišče bi bilo dolžno tožnika pozvati, da spremenjeno pravo podlago utemelji z dodatnimi dejstvi. Kršena pa je tudi določba 250. člena ZPP. Iz izvedenskega mnenja je sodišče druge stopnje sprejelo ugotovitev, ki ni bila v skladu z vprašanji, ki so izvedencu bila postavljena. Podana je samovoljna interpretacija izvedenskega mnenja. Hitro in spontano podpisovanje oporok še ne pomeni, da pokojni ni ravnal v zmoti ali pod vplivom zvijače. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je uveljavljal ugotovitev neveljavnosti oporok zapustnika z dne 7.6.1982 zaradi napak v obliki (76. člen zakona o dedovanju) ob trditvi, da niso lastnoročno podpisane v skladu z določbo 63. člena zakona o dedovanju. V navedeni trditvi pa glede na mnenje izvedenca grafologa ni uspel - izkazalo se je namreč, da je vse tri oporoke zapustnik ne samo sestavil, temveč tudi lastnoročno podpisal. Opisane ugotovitve dejanske in pravne narave je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi jasne tožbene trditvene podlage. Tožnik ne osporava te dokazne in pravne ocene; iz spisa pa je razvidno, da je predlagal dopolnitev dokazovanja z zaslišanjem grafologa o tem "ali ni bila morda oporoka napisana pod pritiskom". S tem je res spremenil le pravno podlago tožbenega zahtevka (3. odstavek 191. člena ZPP), vendar pa tudi takšna sprememba terja presojo s stališča obstoja bistvenih sestavin, vsebine tožbe (186. člen ZPP). Tožnik mora namreč med drugim navesti tudi dejstva, na katera opira svoj zahtevek - v tem primeru zahtevek na ugotovitev neveljavosti oporok zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote. Teh dejstev ni navedel. Takšna procesna nedelavnost je sicer stvar tožnikove izbire, vendar pa se je zanj negativno odrazila na področju dokazne ocene in pravne presoje. Posplošene trditve ni mogoče dokazno ocenjevati, to pa ima lahko za posledico neutemeljenost zahtevka ne glede na sicer navedeno pravno podlago. Izpodbijana sodba je v tem okviru kompleksno obrazložena in pravno pravilna.

Končno pa ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje samovoljno interpretiralo izvedensko mnenje. Samovoljnost interpretacije naj bi bila v oceni hitrega in spontanega podpisovanja oporok, kar naj bi odvrnilo sum o pritisku ob njihovi sestavi. Vendar pa je sodišče druge stopnje navedlo le to, kar je ugotovil grafolog - z dodatno obrazložitvijo, ki pa v vsebino izvedenskega mnenja ne posega, da "brez kakšnih drugih dejstev ni nobenega razloga za sum, ki ga izraža tožnik". Zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena v zvezi z 250. členom ZPP torej ni podana. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) pa je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).