Jedro

Vlagatelj z navedbami, da bi moralo sodišče bolj kritično presojati vse dokaze, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Radovljici, z dne 9.2.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.12.1993 sta bila V.P. in F.P. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 2. odstavku 222. člena Kazenskega zakona RS. V.P. je bila pravnomočno izrečena kazen štiri mesece zapora, F.P. pa tri mesece zapora. Obsojenemu V.P. je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS dne 20.4.1994 na podlagi zahteve zagovornika za izredno omilitev kazni izrečena kazen znižana na tri mesece zapora.

Dne 28.2.2004 je zagovornik obsojencev vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Menil je, da izpovedbe prič, zaslišane kasneje v civilnem postopku, ki je tekel v zvezi s plačilom odškodnine za storjeno kaznivo dejanje, niso skladne z izpovedbami istih prič v kazenskem postopku.

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodno odločbo (sklep Okrajnega sodišča v Radovljici v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani) je sodišče zahtevo za obnovo na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP zavrglo, ker je ocenilo, da predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka.

Zoper odločbo o zavrženje zahteve za obnovo pa je zagovornik obsojenega V.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker meni, da je sodišče kršilo 420. člen ZKP ter predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi namreč ne navaja kršitev določb ZKP, temveč le prereka zaključke sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zaknitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi sicer sodišču očita kršitev določb 420. člena ZKP, vendar pa tega očitka, kot je na to opozoril že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, ne obrazloži. Z navedbami, da bi moralo sodišče bolj kritično presojati vse dokaze, izvedene tako v kazenskem kot v civilnem odškodninskem postopku, še posebej, ker gre za vrsto posrednih dokazov ter da obsojenec ni noben ulični pretepač, niti ni dokazana kakršnakoli njegova nagnjenost k takšnim dejanjem, izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitev kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ali drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, teh kršitev pa, kot rečeno, zagovornik ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na izreku te določbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče višino povprečnine določilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenca, razvidnega iz podatkov v spisu ter zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.