Jedro

Sodišče mora najprej prisoditi odškodnino za vsako obliko pravno priznane nepremoženjske škode, ko pa ocenjuje, ali je dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru odškodnin, ki jih za primerljivo škodo dosojajo sodišča (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), je relevanten le skupno dosojen znesek odškodnine.

Renta se dosoja glede na podatke, ki so znani v času odločanja o njej. Če se bodo okoliščine ob tožnikovi upokojitvi pomembneje spremenile, bo tožena stranka lahko uveljavljala zmanjšanje ali ukinitev rente.

Tožnik je aktivno legitimiran za del bruto zneska rente, ki se odtegne in plača v obliki davka, saj se plače izračunavajo v bruto zneskih, delodajalec pa mora odvesti zakonsko določene prispevke in davke, ter nato delojemalcu izplačati neto znesek. Ker predstavlja dosojena renta razliko v plači, pa bo morala tožena stranka odvesti prispevke in davke za tožnikov račun, gre za del njegove plače, nakazala pa mu bo nato neto znesek.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbe zoper sklep.

III. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 31.698,00 EUR nadomesti z zneskom 36.698,00 EUR, znesek 31.402,00 EUR pa z zneskom 36.402,00 EUR, - v točki III. izreka se znesek 39.200,00 EUR nadomesti z zneskom 34.200,00 EUR; - točki II. In IV. izreka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje.

IV. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s sodbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 31.698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.402,00 EUR od 5. 3. 2009 dalje do plačila, od zneska 296,00 EUR pa od 13. 8. 2011 dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe); mu od 1. 11. 2011 dalje plačevati mesečno rento v bruto znesku 528,79 EUR (točka II. izreka); višji tožbeni zahtevek – odškodnino v znesku 39.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa zavrnilo (III. izreka); ter toženi stranki naložilo tudi plačilo 2.710,22 EUR pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude s pripadki (točka IV. izreka sodbe).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zoper stroškovni del sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v točkah I. in III. izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še znesek 35.000,00 EUR ter posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je utrpel posebno hudo telesno poškodbo, njegovo zdravljenje je bilo dolgotrajno in zapleteno, trpel je številne nevšečnosti, bolečine pa bodo trajale tudi v bodočnosti. Vse to je sodišče pravilno ugotovilo, vendar napačno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), saj dosojenih 40.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Iz tega naslova bi mu sodišče moralo dosoditi 50.000,00 EUR. Pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre prezreti, da z desno roko ne more ničesar opravljati, glede na njegovo starost ob škodnem dogodku in dejstvo, da ga je prometna nesreča doživljenjsko zaznamovala pri njegovih aktivnostih, s katerimi se je prej ukvarjal, je 50.000,00 EUR premalo. Primerna odškodnina za tovrstno škodo znaša 75.000,00 EUR. O višini denarne odškodnine za pretrpljeni strah je sodišče pozabilo odločiti. Primerna odškodnina bi bila v višini 128.000,00 EUR, zato naj mu sodišče poleg že dosojenega zneska za nepremoženjsko škodo prisodi še 35.000,00 EUR. Tako dosojena odškodnina bo skladna s sodno prakso (primera št. V/4 in I/13 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Alenka Berger Škrk, GV Založba). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera odmerilo previsoko; odmera odstopa od sodne prakse (II Cp 3693/2010, II Ips 124/2004, II Ips 476/2006, VIII Ips 53/2010). Odškodnina v višini 30.000,00 EUR bi popolnoma ustrezala standardu pravične denarne odškodnine. Potrebno je upoštevati, da je tožnik bolečine in nevšečnosti zaradi poškodb roke, noge in glave trpel kumulativno in da so prejeti analgetiki istočasno lajšali vse te bolečine. Višine odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne prereka, ne strinja pa se z zaključkom sodišča, da je višina invalidnine neznatna in je ni potrebno vštevati v odškodnino. Znesek 40.000,00 EUR, kolikor mu je pred pravdo izplačala iz tega naslova kot nesporni del, je popolnoma ustrezen. Napačna je tudi odločitev sodišča o višini urne postavke za tujo pomoč 4,00 EUR. Tožniku sta pomoč nudila starša, in sicer pri gospodinjenju, vzdrževanju stanovanja, osebni higieni, kar je laična pomoč, zato se ne more oceniti po ceniku podjetja, ki opravlja profesionalno pomoč in nego na domu. Zadostovalo bi 2,29 EUR na uro (odločba VSL II Cp 1336/2004). V zvezi z odločitvijo sodišča glede rente pa se ne strinja, da je dolžna plačevati dosmrtno rento, saj ni podlage, da bi tožnik tudi po upokojitvi še naprej prejemal rento v dosojeni višini. Pri izračunu višine rente bi moralo biti upoštevano daljše obdobje, ne le trimesečno, primeren izračun bi bil na podlagi podatkov za čas dvanajstih mesecev. Delo reševalca na motorju je sezonsko pogojeno; turnusi, nadure, delo ob nedeljah in praznikih je bolj pogosto v poletnih mesecih. V tem delu je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Protivi se prisoji bruto zneska rente. Tožniku gre neto znesek rente, do bruto zneska bi bil upravičen le, če bi izkazal, da si sam plačuje prispevke (sodba II Cp 4777/2010). Za del bruto zneska rente, ki se po zakonu pred plačilom upravičencu odtegne in plača v obliki davka, tožnik ni aktivno legitimiran in bi bil v primeru plačila celotnega bruto zneska neupravičeno obogaten. V primeru izvršbe bi lahko dosegel plačilo celotnega bruto zneska na svoj račun, kar nasprotuje veljavni davčni zakonodaji in sodni praksi. Podana je kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačna je tudi odločitev o začetku teka obveznosti plačevanja rente. V tožbi je tožnik zahteval plačilo rente za obdobje od julija 2009 do vključno septembra 2010, ta zahtevek je bil plačan na podlagi sklenjene delne sodne poravnave, in sicer v obliki izgube na dobičku. Šele z vlogo na dan 31. 8. 2011 je tožeča stranka postavila zahtevek za plačilo rente, in sicer za nazaj, kar ni mogoče, saj gre za bodočo škodo. Začetek teka plačevanja rente je materialnopravno napačno dosojen. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno ter napačno uporabilo materialno pravo, zato predlaga višjemu sodišču, da predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugodi in razsodi, da mu je dolžna tožena stranka plačati še 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje do plačila, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Za pravilno uporabo materialnega prava je treba odškodnino presojati kot celoto, torej celotni znesek priznane odškodnine, ne pa za vsak odškodninski temelj posebej. Iz naslova nematerialne škode mu je tožena stranka doslej izplačala 66.000,00 EUR, koliko od tega je plačala za posamezne postavke, ni pravno relevantno. Pred pravdo tožena stranka ni podala nobene specifikacije glede izvršenega plačila, zato je potrebno od skupno dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo odšteti valoriziran znesek že plačane odškodnine. V nobeni vlogi in tudi na obravnavi ni pripoznal, da bi bila v že izplačano odškodnino vključena tudi odškodnina za sekundarni strah, zato bi moralo sodišče to obliko škode presojati, o čemer se je izrekla tudi sodna praksa, ki jo našteva. Ker tega ni storilo, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da je nesporno, da je bila odškodnina za sekundarni strah izplačana že pred vložitvijo tožbe. Samo za odškodnino iz naslova skaženosti je tožeča stranka priznala, da je odškodnina zanjo primerno izplačana. Priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožba tožeče stranke zoper sklep ni utemeljena, pritožbi zoper sodbo pa sta delno utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

8. Stališče tožeče stranke, da je relevanten le končni znesek dosojene odškodnine za nematerialno škodo, je zmotno. Da pravilno uporabi določbo 179. člena OZ, mora sodišče najprej prisoditi odškodnino za vsako obliko pravno priznane nepremoženjske škode, ko pa ocenjuje, ali je dosojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru odškodnin, ki jih za primerljivo škodo dosojajo sodišča (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), je relevanten le skupno dosojen znesek odškodnine. Navedeno izhaja tudi iz odločb, na katere se sklicuje pritožba (VIII Ips 42/2002, II Ips 129/2006, III Cp 979/2009 in VIII Ips 46/1997), pa tudi iz drugih odločb (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 977/2006).

9. Tožnik je v tožbi iz naslova nepremoženjske škode zaradi utrpelega strahu zahteval 3.000,00 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti pripoznava zahtevek za strah v znesku 3.000,00 EUR in ga je že izplačala. Tožnik potem ni v nobeni vlogi navedel, da iz naslova strahu zahteva več kot 3.000,00 EUR. Za posamezno obliko nepremoženjske škode lahko sodišče tožeči stranki dosodi le toliko odškodnine, kolikor je zahteva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja dosodilo 40.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 50.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo za znesek 3.000,00 EUR. Od dosojene odškodnine je odštelo valoriziran znesek že izplačane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo. Vsebinsko torej zavrnilni del sodbe obsega tudi zahtevanih 3.000,00 EUR odškodnine iz naslova strahu in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je s sodbo z dne 21. 6. 2012 odločilo o celotnem postavljenem zahtevku, da pa je izpadla obrazložitev o tem. Ker tožnik iz naslova strahu, ni nikoli zahteval več kot mu je tožena stranka izplačala še pred vložitvijo tožbe, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova strahu pravilna. Razlogi zanjo pa so navedeni v izpodbijanem sklepu, tako da tožniku tudi pravica do pritožbe, zagotovitvi katere je namenjena obrazložitev odločitve sodišča, ni bila kršena.

10. Pritožbena stališča so torej zmotna, izpodbijana odločitev pa materialnopravno pravilna in sprejeta v postopku, ki ni obremenjen z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Zato je višje sodišče pritožbo tožnika zoper sklep z dne 27. 7. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s sklepom temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

O pritožbah zoper sodbo:

11. Dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter na nevšečnosti tekom zdravljenja, pritožbi ne izpodbijata. Višje sodišče pritrjuje tožeči stranki, da na 40.000,00 EUR odmerjena odškodnina glede na ugotovljeni obseg utrpljene škode iz tega naslova ne predstavlja zadostne satisfakcije. Tožnik je utrpel posebno hudo telesno poškodbo: krvavitev med trdo in srednjo možgansko ovojnico, udarnino možganov, oteklino možganov, pretres možganov, rano na bradi, kri in zrak v desni prsni votlini, odtrganje živčnih korenin na nivoju med 6. in 7. vratnim vretencem in 7. vratnim in 1. vretencem na desni strani, zlom leve koželjnice, rano na desni podlahti, zlom desne stegnenice. Zelo hude telesne bolečine je trpel skupaj 4 dni, hude vsaj 40 dni, srednje težke vsaj 2 leti, lahke telesne bolečine pa ves preostali čas zdravljenja, ki je trajalo 5 let. Tudi v bodoče bo imel občasne srednje težke telesne bolečine, pretežno pa lahke. Bil je skupaj 167 dni v bolnišnici, 14 dni v umetni komi, 5-krat je bil operiran, 69-krat je bil izpostavljen rentgeniziranju, imel 5 CT preiskav, bil v komori zaradi MRI posnetka, imel 10 EMG preiskav, 4 mesece je nosil ortozo za desno ramo, bil 53-krat pregledan pri raznih specialistih ter 69-krat pri osebnem zdravniku, 104-krat na ambulantnih terapijah proti bolečinam, 1-krat na izredno bolečem postopku za odpravljanje bolečin, 470-krat na ambulantnih rehabilitacijskih postopkih, ves čas je jemal in še jemlje protibolečinska zdravila, prejel je več injekcij, 2 meseca je hodil z berglami. V nobenem od primerov, na katere se sklicuje tožena stranka, oškodovanci niso utrpeli take stopnje in trajanja bolečin kot tožnik, pa tudi nevšečnosti tekom zdravljenja so bile povsod manjše. Oškodovanci so utrpeli ali poškodbe glave in manjše poškodbe ostalih delov telesa kot tožnik, ali pa hudo poškodbo desne roke in manj hude ostale poškodbe. Dejstvo, da je tožnik jemal analgetike, ne zmanjšuje ugotovitev izvedenca o stopnji in trajanju bolečin. Nasprotno: dokazuje intenziteto njegovih bolečin. Tudi drugo dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba tožene stranke, namreč da je trpel bolečine kumulativno, kaže na velik obseg utrpljene škode iz tega naslova. Huje je imeti hkrati bolečine v rokah, nogah in glavi, kot pa bolečine samo na enem delu telesa. Glede na opisano stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter utrpljene nevšečnosti tekom zdravljenja pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna denarna odškodnina iz tega naslova 45.000,00 EUR. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 5.000,00 EUR.

12. Tudi na 50.000,00 EUR odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča nizka. Tožnikova življenjska aktivnost je namreč po ugotovitvah izvedenca zmanjšana za 50 %, saj njegova desna roka ni več funkcionalna, pa tudi umski napor zdrži le 2 uri, nato pa mora delo začasno prekiniti. Ne more več opravljati dejavnosti, ki jih je pred poškodbo: igrati harmoniko in druge inštrumente, ne zahaja na dogodke z živo glasbo, ne ukvarja se s športom. Tudi pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti (oblačenje, obuvanje, prehranjevanje, osebna higiena) je omejen. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 25 let in bo po normalnem teku stvari v življenjskih aktivnostih omejen več desetletij. Razvrščen je v II. kategorijo invalidnosti. Glede na vse to odškodnina 50.000,00 EUR ne bi zadostila standardu pravične denarne odškodnine. Vendar pa je materialnopravno zmotno stališče prve stopnje, da invalidnina v znesku 82,51 EUR mesečno ne predstavlja upoštevne koristi tožnika in zato ne narekuje znižanja odškodnine. Letno tožnik prejema približno eno mesečno neto povprečno plačo na zaposlenega v RS, kar ni zanemarljiv znesek, zato je potrebno pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati, da tožnik prejema invalidnino. Enotno stališče sodne prakse (pritrjujeta mu tudi obe pravdni stranki) je, da se znesek invalidnine ne odšteva matematično, pač pa se po prostem preudarku presodi, kolikšno satisfakcijo oškodovancu prinaša invalidnina. Ker bo tožnik invalidnino po normalnem teku stvari prejemal še dolgo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da na prvi stopnji odmerjenih 50.000,00 EUR ob dejstvu, da na leto prejema še cca. eno povprečno mesečno neto plačo invalidnine, zadostuje.

13. Za nematerialno škodo je tožniku po spremembi odmerjeno 101.000,00 EUR, kar je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašalo malo več kot 103 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS (1). Z dosojo take odškodnine je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, saj je po eni strani ustrezno individualizirana, po drugi strani pa umeščena glede na odškodnine za primerljive škode. Iz sodne prakse izhaja, da sodišča v tožnikovemu primeru primerljivih zadevah dosojajo od 82 neto povprečnih plač (sodba VS RS II Ips 596/2006) do 113 povprečnih neto plač v najbolj primerljivi zadevi II Ips 609/1996 (oškodovanec ima hujše posledice zaradi poškodbe glave). Primerljiv je tudi tožnik iz zadeve II Ips 124/2004, na katero se sklicuje tožena stranka, ki je prejel 86 povprečnih plač, je pa obseg nepremoženjske škode, ki jo je utrpel, manjši od tožnikove, saj ni utrpel poškodb glave. Oškodovanec v zadevi II Ips 211/2007, na katero se sklicuje tožeča stranka, je prejel 105 povprečnih plač, imel je sicer manj telesnih bolečin in nevšečnosti kot tožnik in zmanjšano življenjsko aktivnost 45 %, vendar je bil ob poškodbi star šele 17 let in ni podatka, da bi prejemal invalidnino. Oškodovanka v zadevi II Ips 33/2002, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, pa je bila ob poškodbi stara šele 10 let, poslabšal se ji je vid in ima hude psihoorganske motnje, zato ni primerljiva.

14. Ker je sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja zaradi zmotne uporabe 179. člena OZ, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, odmerilo prenizko odškodnino, je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožeče stranke ter izpodbijano sodbo spremenilo v točki I. izreka in posledično v točki III. izreka (zavrnilni del) tako, da je dosodilo za 5.000,00 EUR višjo odškodnino iz naslova nematerialne škode kot sodišče prve stopnje.

15. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje glede višine urne postavke za tujo pomoč. Prav ima sicer, da se je o njej že izrekla sodna praksa, vendar je odločba II Cp 1336/2004, na katero se sklicuje, osamljen primer. Iz večinske sodne prakse zadnjih nekaj let izhaja, da sodišča kot primerno urno postavko pogosto priznavajo 4,00 EUR, kolikor zaračunajo za nudenje pomoči na domu podjetja, ki opravljajo take storitve (VSL II Cp 2913/2010, VSL II Cp 883/2009, II Cp 1317/2010 in druge). Sicer pa iz cenika, ki ga je priložila tožeča stranka (priloga A293), izhaja, da so take cene za pomoč pri osebni negi in za manjša gospodinjska opravila, torej za dela, ki jih potrebuje tožnik, ne pa za profesionalno pomoč npr. medicinske sestre.

16. Materialnopravno pravilno je prvostopenjsko sodišče na podlagi drugega odstavka 174. člena OZ tožniku dosodilo mesečno rento brez da bi navedlo do kdaj jo je tožena stranka dolžna plačevati. Renta se dosoja glede na podatke, ki so znani v času odločanja o njej. Sprememba okoliščin, ki lahko vpliva na višino dosojene rente ali dolžnost njenega plačevanja, je skladno s 175. členom OZ razlog za zahtevek za ustrezno spremembo dosojene rente ali njeno odpravo. Če se bodo okoliščine ob tožnikovi upokojitvi pomembneje spremenile, bo tožena stranka lahko uveljavljala zmanjšanje ali ukinitev rente. Trenutno pa se še ne ve niti kdaj bo tožnik izpolnil pogoje za upokojitev, niti kakšna bo njegova pokojnina in posledično razlika med pokojnino, ki jo bo prejemal, in pokojnino, ki bi jo prejemal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo.

17. Glede na trditveno in dokazno podlago je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je pri izračunu višine rente upoštevalo izračun, ki ga je predložila tožeča stranka in je narejen na podlagi trimesečnega razporeda dela. Ugovor tožene stranke v zvezi z dolžino upoštevanega obdobja je bil nekonkretiziran in dokazno nepodprt, zato je prvo sodišče utemeljeno pri izračunu višine rente sledilo s strani tožeče stranke predloženim podatkom in dokazilom. Navedb o sezonsko pogojenem delu tekom postopka na prvi stopnji tožena stranka ni podala, pač pa šele v pritožbi, in to brez da bi opravičila, zakaj jih ni podala že prej. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da navedbe tudi utemeljene niso. Splošno znano je, da do urgentnih primerov prihaja in je za njih zagotovljena reševalna služba v vseh letnih obdobjih, razlika je le v tem, da se v ugodnih vremenskih razmerah lahko opravlja tudi z motorjem, sicer pa le z rešilnim avtomobilom. V vsakem primeru pa reševalci delajo v turnusih, ponoči, ob nedeljah in praznikih, itd. 18. Neutemeljeno tožena stranka nasprotuje tudi prisoji bruto zneska rente. V objavljeni sodni praksi višje sodišče ni našlo odločbe, ki bi govorila o tem ali se dosoja neto ali bruto renta. Tožena stranka se sklicuje na odločbo VSL II Cp 4777/2010, ki je sicer ni v bazi, jo je pa tožena stranka vložila v spis, tako da je poznana tudi tožeči stranki. Vendar pa ena odločba še ne predstavlja ustaljene sodne prakse. S postavljenim tožbenim zahtevkom tožnik ne zahteva plačila bruto zneska rente njemu, pač pa, da mora tožena stranka, tako kot bi sicer njegov delodajalec, odvesti davčni odtegljaj kot akontacijo dohodnine. Pri izplačevanju rente, ki predstavlja razliko v plači, ki jo prejema tožnik sedaj, in plači, ki bi jo prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, je toženo stranko šteti za osebo, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2). Z v postopku izvedenimi dokazi je bil ugotovljen bruto in ne neto znesek razlike v plači tožnika, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno v izreku navedlo, da dosojeni znesek predstavlja bruto znesek. Izrek je povsem jasen in izvršljiv. Tudi delovna in socialna sodišča dosojajo, ko gre za razliko v plači, bruto zneske. Take odločbe so izvršljive, saj je višina prispevkov in dohodnine določena z zakonom. Tožnik je aktivno legitimiran za del bruto zneska rente, ki se odtegne in plača v obliki davka, saj se plače izračunavajo v bruto zneskih, delodajalec pa mora odvesti zakonsko določene prispevke in davke, ter nato delojemalcu izplačati neto znesek. Ker predstavlja dosojena renta razliko v plači, pa bo morala tožena stranka odvesti prispevke in davke za tožnikov račun, gre za del njegove plače, nakazala pa mu bo nato neto znesek.

19. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na začetek teka obveznosti plačevanja rente. Renta je bodoča škoda in se dosoja od postavitve zahtevka zanjo dalje. Tožnik v tožbi ni uveljavljal rente iz naslova razlike v plači, ker ne dela več v manj ugodnem delovnem času in zato ne prejema dodatkov, to je istovetnega rentnega zahtevka kot je z izpodbijano sodbo dosojeni. Zato je odločitev glede začetka teka obveznosti plačevanja rente materialnopravno zmotna. Tožniku gre renta od postavitve takega rentnega zahtevka dalje. Izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev, ki so relevantne za presojo začetka teka rentne obveznosti, torej kdaj je bil postavljen tak rentni zahtevek kot je dosojen. Razen tega je v izreku sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo naveden datum 1. 11. 2011. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo v II. izreka razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje (353. in 354. člen ZPP). Prvo sodišče naj na podlagi zbranega procesnega gradiva ponovno presodi od kdaj naprej je tožnik upravičen do plačila sicer pravilno ugotovljene rente.

20. Posledično je višje sodišče ugodilo pritožbama tudi v stroškovnem delu (četrti odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka namreč zavisi od končnega uspeha strank v postopku.

(1) Mesečna neto plača na zaposlenega v RS je junija 2012 znašala 978,99 EUR – Ur. l. RS št. 67/2012