Jedro

Negativne posledice takih presežnih vrednosti hrupa pa je tožeča stranka občutila že od začetka prihajanja v Odrance od leta 2000, kot izhaja iz njenih navedb in izpovedbe na glavni obravnavi ("že takrat je bilo stanje nevzdržno"). Povsem sprejemljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je najkasneje leta 2001 začela nastajati sukcesivno nastajajoča škoda zaradi prekomernega hrupa, za katero je tožeča stranka bila upravičena uveljavljati odškodnino in se je tudi petletni objektivni zastaralni rok iztekel pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. Pod točko 2 izreka pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 863,08 EUR v roku 15 dni in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja zastaranja. V primeru škode, ki jo povzroča tovorni promet, odškodninska terjatev nastane šele z nastankom škode, ki presega normalno (običajno) mejo in ne že sam nastanek škode. Večkrat je bilo poudarjeno, da je tovorni promet po cesti G1-3 začel naraščati od leta 1996 dalje in je naraščal tudi po letu 2002, najhujšo stopnjo pa dosegel v letih 2007 in 2008. Do zakonsko opredeljenih običajnih mej pa je prav tako nastajala škoda, vendar ni bila pravno priznana in je takšna postala šele, ko je presegla običajne meje in ko je nastopila možnost zahtevati odškodnino za nastale duševne bolečine. Tožeča stranka ni strokovnjak za merjenje hrupa v okolju in ni seznanjena z zakonskimi in podzakonskimi predpisi in ne ve, kakšne so določene vrednosti hrupa in ni mogla vedeti, da je hrup takšen, da je začel predstavljati pravno priznano škodo, zaradi katere lahko tožnica zahteva odškodnino. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor je novembra 2004 izdelal analizo hrupa iz zaščite proti hrupu za glavno cesto Črenšovci - Dolnji Lakoš, katere naročnik je bila toženka in je le ona lahko vedela za objektivno dejstvo o preseženih mejnih in kritičnih vrednostih hrupa že pred vložitvijo prvega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka je za dejstvo, da gre za presežne vrednosti hrupa, ki predstavlja pravno priznano škodo, lahko izvedela šele iz poročila o obremenjenosti okolja, ki ga je na svoji 29. seji obravnaval Občinski svet Lendava, to je v juniju 2006. Kljub dejstvu, da je tožnica živela v okolju, preobremenjenem s hrupom, ni vedela, da gre za škodo, ki presega običajne meje in za to tudi ni mogla vedeti, ko se pelje prvi tovornjak, ampak je moralo trajati tako stanje nekaj let, da se je tega lahko zavedala. Tožeča stranka je resda izpovedala, da je škodo občutila ves čas, vendar gre za škodni dogodek, ki se je ponavljal in se povečeval. Celotna škoda je bila znana šele avgusta 2008, ko se je tudi stabilizirala. Morebitna prva škoda je bila neprimerljivo manjša od njene škode v letih 2007 in 2008, zato ni mogoče sprejeti stališča toženke, da je pravica zahtevati izpolnitev ves čas nastajajočih terjatev prenehala z zastaranjem njene prve terjatve, ki je v primerjavi z ostalimi bila večkrat manjša. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morebitna terjatev tožeče stranke zastarala, če bi šteli kot leto začetka duševnih bolečin 2000 oziroma 2001. Upoštevati je tudi določbo 110.i člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki določa, da odgovornost za okoljsko škodo zastara, če je preteklo več kot 30 let od dneva vzroka njenega nastanka, predmet ZVO pa je varovanje okolja vse z namenom omogočanja dolgoročnih pogojev za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanja biotske raznovrstnosti. Navedena zastaralna doba pa kaže na pomembnost ustavno varovane človekove pravice do zdravega življenjskega okolja. V konkretnem primeru gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so določene v 72. členu Ustave RS, temeljno pravilo pa je, da kršitev človekovih pravic ne more zastarati, dokler traja kršitev, tako pravilo vsebuje tudi Konvencija o človekovih pravicah. Zato ni zastarala pravica do odškodnine, ki izvira iz kršitve človekovih pravic. Z vidika ustavnih določb je zastaralni rok pričel teči, ko je ta kršitev prenehala (avgust 2008) in se do vložitve tožbe ni iztekel. Zato je nesprejemljivo stališče, da sta tako objektivni kot subjektivni rok pričela teči leta 2001 oziroma 2000 in se iztekla pred vložitvijo tožbe, kar bi pomenilo, da bi tožnica ostala brez pravnega varstva za obdobje, ko ji je škoda še nastajala (od 2006 do 2008).

3. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v okviru uveljavljanja vseh pritožbenih razlogov uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje takšno kršitev zagrešilo. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Pritožbeno sodišče pri tem povzema obširne razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja:

7. Tožnica tudi v pritožbi izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji ugovora zastaranja izhajati neposredno iz določbe 72. člena Ustave RS in Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), posebej 110.i člena in da upoštevaje te določbe ugovor zastaranja ni utemeljen. Do teh navedb se je opredelilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (zadnji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani), ko je pravilno zaključilo, da pri presoji ugovora zastaranja ni moč izhajati neposredno iz Ustave RS, saj Ustava, ki sicer v 72. členu določa pravico do zdravega življenjskega okolja, za pogoje in obseg odgovornosti povzročitelja škode napotuje na zakon. V zvezi s tem je pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ni uporabljiv ZVO-1, ki se uporablja za škodo na živalstvu, rastlinstvu in njihovem okolju, ne pa za škodo povzročeno ljudem. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke presojalo po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ga je pravilno štelo kot zakon, na katerega napotuje Ustava RS v 72. členu. Upoštevalo je, da za odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode v primerih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do zdravega življenjskega okolja) po določbi 179. člena OZ, ko se uveljavlja za sukcesivno (postopoma s potekom časa) nastajajočo škodo, veljajo določbe o zastaranju terjatev iz člena 352 OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih od kar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Pri zastaranju terjatev za sukcesivno nastajajočo škodo velja pravilo, da potem, ko je zastarala prva terjatev, preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kdaj je nastala škoda, ki v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ presega običajne meje, oziroma kdaj so bile presežene mejne oziroma kritične vrednosti hrupa, ki so povzročile duševne bolečine tožeči stranki in je tudi pričetek tega objektivnega zastaralnega roka presojalo s tega stališča. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja je pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru za sukcesivno nastajajočo škodo in da pri zastaranju terjatev za tako škodo velja pravilo, da potem, ko je zastarala prva terjatev preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih škod. Pri tem je tudi obrazložilo (tretji odstavek na 6. strani), da na začetek zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih od 2001 dalje, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožeči stranki vsa škoda nastala šele leta 2008 in se tedaj stabilizirala. Pravilno je zato ugotavljalo, kdaj je tožeči stranki nastala prva nepremoženjska škoda, s tem v zvezi pa iz izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor iz junija 2010 (ki sta ga obe stranki sprejeli) izhaja, da so kritične in mejne vrednosti presežene tako v dnevnem kot nočnem času že v vseh letih od 2001 dalje do leta 2008. Negativne posledice takih presežnih vrednosti hrupa pa je tožeča stranka občutila že od začetka prihajanja v Odrance od leta 2000, kot izhaja iz njenih navedb in izpovedbe na glavni obravnavi ("že takrat je bilo stanje nevzdržno"). Povsem sprejemljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je najkasneje leta 2001 začela nastajati sukcesivno nastajajoča škoda zaradi prekomernega hrupa, za katero je tožeča stranka bila upravičena uveljavljati odškodnino in se je tudi petletni objektivni zastaralni rok iztekel pred vložitvijo tožbe. Glede na to, da se je torej konec leta 2005 iztekel objektivni zastaralni rok, ni več pomembno, ali se je iztekel subjektivni rok oziroma, kdaj bi tožeča stranka lahko izvedela za škodo in povzročitelja, zato se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do subjektivnega zastaralnega roka. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi glede na stališče sodišča prve stopnje, da je objektivni zastaralni rok potekel leta 2005, tožnica ostala brez pravnega varstva za obdobje od leta 2006 do 2008 pa je pripomniti, da bi se ta škoda vsekakor upoštevala pri odmeri odškodnine, če bi tožeča stranka vložila tožbo pred iztekom petletnega objektivnega zastaralnega roka od nastanka prve škode. Zavrniti je tudi pritožbene navedbe v delu, ko tožeča stranka navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da sta potekla tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni in ni mogla vedeti, da je hrup pri njenem stanovanju bil takšen, da je presegal običajne meje, ker da ni bila seznanjena z zakonskimi in podzakonskimi predpisi v zvezi s hrupom in meritvami pa je dodati: sklicevanje na nepoznavanje predpisov ni upoštevno, prav tako ni mogoče pritrditi tožnici, da je za povzročitelja škode izvedela šele ob obisku pri svojem pooblaščencu julija 2007. Za oškodovalca (RS) je tožnica lahko vedela že od vsega začetka nastanka sukcesivne škode in to od leta 2001 dalje, saj je splošno znano, da je cesta G1-3 regionalna državna cesta, za upravljanje katere je zadolžena država Republika Slovenija. Sicer pa je pri presoji možnosti seznanitve oziroma vedenja o škodi bistvenega pomena subjektivno občutenje tožnice, ki je psihično neugodje kot posledico prekomernih imisij hrupa zaznala že leta 2000, saj je v svoji strankini izpovedbi že tedanje stanje ocenila kot nevzdržno.

8. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.