Jedro

Razveljavitev sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 494.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1994 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v obsodilnem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izvedenec M. J. je ocenil škodo v tožnikovih prostorih dne 5.3.1996. Ugotovil je, da je škoda že sanirana. Sanacija je bila izvršena na lastne stroške tožeče stranke. Škodo je izvedenec ocenil z zneskom 271.800,00 SIT. Zato ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da toženec ni ponudil dokaza, ki bi kazal na to, da je bila sanacija cenejša od prisojenega zneska v višini 494.445,00 SIT. Račun gradbeništva Z. K. je bil izdan dne 10.8.1994, torej več kot leto in pol pred tem, ko je izvedenec v marcu 1996 izdelal izvedensko mnenje. Če bi tedaj tožeča stranka res razpolagala z računom z dne 10.8.1994, cenitev izvedenca sploh ne bi bila potrebna. Značilno je tudi, da je tožeča stranka zahtevala plačilo vtoževanega zneska po izvedenski cenitvi z zamudnimi obrestmi od 5.3.1996 dalje, plačilo računa v znesku 494.445,00 SIT pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1994 dalje do plačila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Listine, ki so v spisu kot del ugotovljenega dejanskega stanja, dokazujejo, da je izvedenec gradbene stroke, po ogledu dne 12.1.1995, sestavil cenitev vrednosti spornih sanacijskih del dne 5.3.1996 z navedbo, da je tožeča stranka popravilo izvršila na lastne stroške. Pri tem je vrednost sanacije ocenil z zneskom 271.800,00 SIT. Tožeča stranka je prvotno uveljavljala plačilo tega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od cenitve dalje, torej od 5.3.1996. Ob kasnejši predložitvi računa z dne 10.8.1994 in zvišanju zahtevka iz naslova sanacije na znesek 494.445,00 SIT, je uveljavljala plačilo zamudnih obresti od 19.8.1994 dalje, sodišče prve stopnje pa je takemu zahtevku v celoti sledilo, ne da bi v razlogih svoje sodbe navedlo, kdaj je račun bil plačan. Že navedena nejasnost je takšne narave, da enake odločitve v izpodbijani sodbi zaradi pomanjkanja ustreznih razlogov ni mogoče preizkusiti. Revizijsko posebej izpostavljena graja presoje začetka teka zamudnih obresti pa poseže tudi na področje višine vtoževane terjatve. Z računom Z. K. naj bi tožeča stranka razpolagala že dve leti pred vložitvijo tožbe, pa je višino terjatve najprej utemeljevala z izvedensko cenitvijo, ki je bistveno nižja. Zamudne obresti tečejo od tedaj, ko terjatev zapade v plačilo, v tem primeru od plačila stroškov sanacije.

O tem, kdaj je tožeča stranka plačala popravilo in koliko je plačala, tudi sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ustreznih razlogov. Ko sodišče druge stopnje preizkuša sodbo prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pazi po uradni dolžnosti tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, torej tudi na bistveno kršitev, opredeljeno v 13. točki navedene zakonske določbe (drugi odstavek 365. člena ZPP). Revizija ji zato utemeljeno očita, da do opisanih odločilnih dejstev, o katerih v sodbi sodišča prve stopnje ni ustreznih razlogov, ni zavzela stališča. S tem je sodišče druge stopnje tudi samo zagrešilo enako bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče je zato po določbi prvega odstavka 394. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba odpraviti v reviziji nakazane nejasnosti in o stvari znova odločiti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.